»Pro-life« in »Pussy Hats« pohoda – prireditvi, ki bi težko bili bolj različni

Vir: Shutterstock

Pretekli vikend sta v Združenih državah potekali dve množični prireditvi, ki slikovito kažeta globoko razdeljenost sodobnega zahodnega sveta pri nekaterih temeljnih vrednotnih vprašanji, kot so denimo pravica do življenja, poslanstvo ženske, pomen družine …

Najprej je bil v petek, 19. januarja, tradicionalni, že 45. »March for Life« (Pohod za življenje), najbolj množiča pro-life prireditev na svetu.

Na Pohodu za življenje se vsako leto v Washingtonu zbere več 100 tisoč ljudi, pred prireditvijo v prestolnici ZDA pa je tudi množica pohodov za življenje v drugih ameriških mestih.

Množica na letošnjem Pohodu za življenje

Druga prireditev, ki je prav tako bila v Washingtonu, a dan pozneje, v soboto, 20. januarja, pa ima precej krajšo zgodovino.

»Women’s March« (Pohod žensk) je nastal lani kot feministični protest proti izvolitvi oziroma inavguracijo novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Letos je bila torej druga izvedba pohoda in očitno bo postal tradicionalen.

Skupaj z glavnim Pohodom žensk v prestolnici ZDA jih je potekalo še več v drugih mestih, in tudi tu lahko množico preštejemo v stotisoče, čeprav je bila v glavnem mestu ZDA letos opazno manjša kot lani.

Zaradi značilnih roza čepic, simbolizirajočih žensko vagino, nekateri ta pohod šaljivo imenujejo tudi »Pussy Hat« pohod.

Na eni strani ljubezen, življenje, radost, na drugi bes, prezir in vulgarnost

Že bežen pregled medijskega poročanja (feministični dogodek je bil seveda v mainstream medijih veliko bolj pokrit), predvsem pa še bolj avtentičnih odzivovo po socialnih omrežjih nam hitro daje čutiti razliko med dogodkoma.

Še bolj pa bi jo lahko zaznali, če bi se obeh prireditev udeležili v živo. Amanda Prestigiacomo z mladega konzervativnega portala Dailywire je bila na obeh in opisala razliko.

Takole pripoveduje o tem, koga je srečala na Pohodu za življenje: »Družine, ki so pred seboj ponosno potiskale vozičke z otroki z Downovim sindromom – otroke, za katere nam današnja družba trdi, da niso normalni in naj se jih znebimo.

Nekdanje delavce na klinikah za splave s sloganom »Življenje velja« (»Liffe matters«, aluzija na znani slogan »Black lives matter«, op. prev.). Najstnike, ki so prepevali o ljubezni do dojenčkov, z igrivimi in bistrimi transparenti v rokah.

Matere samohranilke, ki se se ponašale z otroki, ki so jih rodile ob podpori pro-life centrov in verskih organizacij. Kongresnico, ki je pripovedovala o čudežnem rojstvu hčerke, ki so ji napovedali smrt ob porodu. In vernike, ki so glasno in v sozvočju prepevali cerkvene pesmi.«

Love Saves Lives. This is #WhyWeMarch! #marchforlifepic.twitter.com/kAjIH6QXG0

— March for Life (@March_for_Life) January 21, 2018

Napis, ki ga drži mama: »Pred 24 leti sem mislila, da je splav edina pot, toda tisti dan sem odkorakala iz klinike.«

Napis, ki ga drži hčerka: »6. oktober 1994. Preživela sem termin, ki ga je imela moja mami za splav. Samo danes 2.538 ljudi ne bo imelo te sreče.«

Na Pohodu žensk pa je srečala druge vrste ljudi, pretežno »ženske, ki so bile kombinacija mladih, krepost signalizirajočih ne-žrtev, ki v resnici hrepenijo, da bi jih drugi videli kot žrtve, in njihovih starejših vrstnic, žensk, ki so sledile idealom feminizma in končale v obupu, prezrte, same in jezne.«

Še bolj uničujoč pa je njen opis razlike v temeljnem vzdušju med prireditvama. Pohod za življenje je doživela kot polneha »ljubezni, življenja, raznolikosti in radosti«, Pohod žensk pa kot polnega »besa, prezira, vulgarnosti in sovraštva«. Razliko je videla kot »jasen znak, kar vsako od teh gibanj predstavlja in za kaj se bojuje«.

Fort Worth Texas #WomensMarch2018pic.twitter.com/aCzbzfJMmP

— Indivisible TX-24 (@indivisibletx24) January 20, 2018

Napis, ki ga nosi ženska s »pussy« čepico: »Če bi želela politiko v svoji vagini, bi pofukala senatorja.«

Ladies and gentlemen, the “Women’s March” pic.twitter.com/YKyeRocWQK

— Kassy Dillon (@KassyDillon) January 21, 2018

Napis na podobi penisa na levi fotki: »Če bi imela kurac, bi ga izvlekla, in se poscala nanje.«

»Veliko lepše je tukaj, na naši strani, drage feministke, kjer se borimo za ranljive nerojene otroke in njihove ranljive in pogosoto zlorabljene matere. Pridite in se nam pridružite!« je svoje razmišljanje zaključila Amanda Prestigiacomo.