Pridejo dnevi, ko moraš spustiti pričakovanja na najnižjo raven in samo preživeti

utrujena_zenska

Ja, tudi taki dnevi pridejo. Ko imaš dovolj vseh okrog sebe, otrok, moža, mogoče še psa in mačka, pa sebe. Tiste dni, ko bi krvavo potrebovala počitek, tišino in mir, ampak so to dnevi, ko moraš še malo »stisnit«, ker ima mož v službi pomemben projekt in žal drugače, kot da stisneš, ni možno. Lahko pa je samo dopoldne, ko si sama z otroki, pa si se zbudila vsa poležana, tečna in zaspana, otroci pa se skregajo za vsako duplo kocko ali krožniček v kuhinji.

Lahko, da so to tudi tisti dnevi, ko si ti sicer čisto ok, ampak je »nekaj v zraku« in so otroci tisti, ki jim ni nič prav, ne glede na to, kaj, kako, za koga in kdaj narediš. Dnevi, ko moraš spustiti pričakovanja na najnižjo raven in jih »samo preživeti«. Če se ti nekje vmes v notranjem ali zunanjem kaosu uspe na to spomniti, zadihati in se ustaviti, si že zmagala. 

Sprejmi situacijo

Takrat namreč lahko vklopiš najpomembnejše. Izpustiš pričakovanja – do sebe, do otrok, do sveta. Sprejemaš situacijo. Sprejemaš otroka pred sabo. Sprejemaš sebe. Samo si in čutiš, da lahko si. Začutiš, da si dovolj, s svojo svetlobo in senco, ne glede na dan, trenutek in situacijo, v kateri se pokaže. Dovolj si le zato, ker si, ker živiš. Že kot taka si bila ljubljena od vedno, ni se ti potrebno dokazovati in si ljubezni zaslužiti.Ni se ti potrebno dokazovati in si ljubezni zaslužiti.Če bi od daleč pogledala skozi okno svojega doma, bi videla mnogo več – svoj trud, da bi bila vsak dan boljša; svojo neizmerno ljubezen. Svojo rast in pogum zanjo. Svoj smeh, radost, igro in roke, ki se vsak dan trudijo, da bi stvari postavile na svojo mesto. Mar ni to dovolj? Če boš pogledala pozorneje, boš videla tudi zadušene solze, ki jih držiš za jezom »moram« in hrepenenje po tem, da bi bila dovolj dobra. Dovolj dobra mama, žena, prijateljica, ženska, hčerka. Toliko vlog, ki jih zavzemaš, toliko truda, da bi pripadala, pa zraven izgubljaš sebe.

Si lahko daš dovoljenje, da si tudi slabo?

Ko to začutiš in se prepustiš je kar naenkrat nevarnosti za »škodo« manj. Manj je zadirčnih besed, grdih pogledov in ranjenih src, več sočutja, iskrenih solza in odpuščanja. To so dnevi, ki jih boš situacijsko morda samo preživela, vendar če se ti nekje vmes uspe tudi sprejeti v globini, boš resnično živela. Morda boš počasi spoznala, da je to le življenje in ni bilo mišljeno, da je popolno; ti nisi popolna, popolni niso tisti okrog tebe. Sprejeti sebe v vseh odtenkih je morda nekaj najtežjega, kar nas v življenju čaka. Ampak kadar nam uspeva, lahko kar čutimo, kako se trdota topi v mehkobo, grobost do sebe v nežnost do sebe in drugih. Celo telo se sprošča, misli ostajajo samo tukaj in zdaj. 

Največja umetnost, ki jo lahko v življenju izvajaš je, da sprejmeš padce kot življenjski sestavni del – male, srednje in velike ter se naučiš po njih vstati in zaupati v svojo sposobnost vstajanja.

O tem govori Brene Brown, ko pravi tudi, da bi bilo življenje precej grozno, če bi se ob učenju hoje do konca držali za oporo. Nikoli ne bi v resnici shodili, ves čas bi previdno le tipali za oporo, s tem pa zamudili in izgubili toliko čarobnosti in skrivnosti, ki nam jo ponuja vsak dan.

In na koncu dneva – padec te ne zaznamuje. Morda se ti pozna črnica na kolenu, ampak to nisi ti, to je le tvoja rana. Ohrani zavedanje in mejo med tem, da če se tečno odzivaš, še ne pomeni, da si tečna mama. Si le človek, ki živi in se trudi.

Foto: Unsplash