Foto: ShutterstockNjena Povest duše mi je prišla v roke v enem najbolj temnih obdobij mojega življenja. Prej praktično za to svetnico nisem slišal. Takoj je postala moja najljubša svetnica, čeprav nikoli nisem mogel prav razumeti njene male poti. Vedno se mi je nekako izmikala. Najbrž je njeno malo pot še najbolje razumel avtor Malega princa Antoine de Saint-Exupéry, ki pravi, da moramo gledati s srcem. Tako nekako na njeno zapuščino gledam danes. In jo tudi bolje razumem.
Ljubiteljica življenja
Najbolj mi je pri tej svetnici všeč, da je bila tako prizemljena. Bolj kot se nemara zdi na prvi pogled, saj je bila konec koncev tudi mistikinja. Z nobenim drugim svetnikom se nisem mogel tako poistovetiti kot ravno z njo. Vsi so se mi zdeli preveč v zraku, sveti Jožef Kupertinski celo dobesedno, da bi jih mogel posnemati. Sveta Terezija pa je imela rada življenje, rada je živela.
V Povesti duše piše, da je imela želje. Da ji je pravzaprav Jezus dal te želje, da jih je lahko pozneje izpolnil. Da želje niso nujno slabe, kot nas recimo uči budizem (nirvana je stanje brez želja), da je treba želje uničiti, izničiti in si ničesar želeti. Ne, sveta Terezija nam s svojim zgledom govori ravno nasprotno: želje so zato, da se izpolnijo.
Svetnica za laike
Sveta Terezija se mi zdi svetnica za laike, čeprav je devet let preživela v samostanu. V njenem življenjepisu je omenjeno, da je imela zelo rada cvetlice. Nikjer ne piše, da v (zaprtih) samostanih ne rastejo rože, toda ko začnem brati Povest duše, prav vidim, kako je rada hodila po prostranih francoskih travnikih, ki so res nekaj posebnega, in po ozarah, po vratnikih in od sonca prašnih kolovozih. Tudi z očetom so radi hodili na sprehode po podeželju.
Svetnica za Slovence
Čeprav je bila Povest duše in s tem njena mala pot res napisana v francoščini, to še nikakor ne pomeni, da velja samo za Francoze. Slovenski prevod je izšel že davno. Mogoče je knjižica pisana na kožo, še posebej nam Slovencem, ki praktično nimamo velikih mest, imamo pa veliko njiv, travnikov, ozar in vratnikov ter prašnih kolovozov. Iz mesta se je mogoče kar s kolesom odpeljati na podeželje in občudovati Stvarstvo, ki je zelo pomembno za razumevanje božjega delovanja v našem življenju.
V naši spletni knjigarni najdete tudi prelepo slikanico o življenju te svetnice ⇒ Terezija, povej nam, v koga veruješ.
Romarica skozi življenje
Mogoče je knjižica Povest duše še toliko bolj revolucionarna (napisana je bila v 19. stoletju), saj je bilo do okrožnice papeža Leona XIII., ravno h kateremu je poromala sveta Terezija treba prvenstveno skrbeti za človekov dušni blagor, za zveličanje, zemeljsko življenje pa vsaj uradno ni imelo tako velike teže. Morda je za preobrat na tem področju poskrbel že sveti Frančišek Asiški, ki je ljubil Stvarstvo, vendar je bila uradna doktrina Cerkve do papeža Leona XIII. človekovo zveličanje.
Ena bolj zabavnih zgodb v Povesti duše je prav romanje svete Terezije v Rim. Popisala ga je v slogu največjih pisateljev 20. stoletja. Pri tem imam v mislih Potovanje v Kongo Andréja Gida in razne potopisne zgodbe Hermanna Hesseja. Da je bila sveta Terezija res preprosta, priča tudi dejstvo, da je, recimo v teh prigodah na romanju pisala brez dlake na jeziku. Preden je Povest duše izšla, so morali vsaj za prvo izdajo nekoliko spremeniti vsebino, saj so osebe, o katerih je pisala še živele. Da ne bi kdo ”zameril”. Mislim, da je današnja slovenska izdaja brez teh lepotnih popravkov in je torej prevod izvirnika.
Da vam ne pokvarim užitka pri branju Povesti duše, in še posebej prigod na romanju v Rim, ki bi skoraj lahko izšle kot samostojna knjiga, sem se odločil, da na tej točki svojemu pisanju naredim konec.
Za zapis sem se odločil, ker letos mineva 151. obletnica rojstva svete Terezije, izpostavil pa sem zemeljsko plat njenega življenja, ki se jo nemara pri duhovni plati priljubljene svetnice, ki je tudi zelo velika in pomembna in ki ima zelo veliko težo, pogosto spregleda. Da je prišla do mistike, je najprej ŽIVELA.
In to mi je pri njej najbolj všeč.
Avtor prispevka je Luka Škvorc
