5 spodbud za zakonce po zgledu svetniških staršev Male Terezije

Foto: WikiCommons

Zelijo in Ludvika Martin, bolj znana kot starša Male Terezije, je za svetnika razglasil papež Frančišek leta 2015. Gre za prvi zakonski par v zgodovini, ki za svetnika ni bil razglašen zaradi mučeniške smrti, ampak zaradi svetosti svojega zakonskega in starševskega življenja. Zelija in Ludvik sta priljubljena priprošnjika za zakonce in krščanske družine, še posebej goreče ju častijo v Franciji, od koder prihajata. Njun god smo praznovali ta mesec, 12. julija. V čem sta lahko v navdih nam, običajnim zakoncem?

1. Sprejemanje lastnih napak in izročanje Bogu

Zelija svojih otrok ni mogla dojiti, zato jih je po običaju tedanjega časa oddala dojiljam na deželo in jih obiskovala za vikende. Pri eni od novorojenčic je slabo ocenila izbrano dojiljo, ki je otroka zanemarjala in premalo hranila. Ko je Zelija to odkrila, je bilo prepozno, dojenčica je umirala. Kakšna grozljiva zavest, da otrok umre zaradi tvoje napačne odločitve! A čeprav je bila Zelija strta od žalosti, se ni prepustila premlevanju svoje napake. Svoje trpljenje je izročila Bogu in se ga še trdneje oklenila. Enako kot si ni pripisovala zaslug za sadove svoje vzgoje, nase ni nalagala niti bremena napačnih odločitev, ki jih je sprejela v dobri veri.

Zelija in Ludvik nista bila popolna zakonca in starša. Imela sta slabosti, delala sta napake in sprejemala napačne, celo usodne odločitve. Vendar se nista vdajala napuhu v iskanju lastne popolnosti, ampak sta se v zavedanju svoje majhnosti brezpogojno predajala Bogu.

2. Nedelja je čas za Gospoda

Ludvik je bil po poklicu urar, a njegova urarska delavnica je bila, v nasprotju z ostalimi urarji, ob nedeljah vedno zaprta. Ker so bili ljudje že takrat navajeni kupovati ob nedeljah, se mu je to precej poznalo pri dobičku. A svoje odločitve ni nikoli preklical. Nedelja je bila pri Martinovih dan za Gospoda in družino.

Zakonca Martin sta si zelo želela, da bi se vsi njuni otroci na tak ali drugačen način posvetili Bogu. Z molitvijo in Svetim pismom je bil prežet vsak njun dan in vsako njuno dejanje, ljubezen do Boga in Marije pa so že v najzgodnejših letih ponotranjili vsi njuni otroci.

3. Sprejemanje otrok, kakršni so nam dani

Pri Martinovih je vladala običajna živahnost ob kupu otrok. Ludvika je večkrat spravljal ob živce otroški vrišč, vendar se je svojo slabo voljo iz ljubezni do Boga trudil krotiti. Mala Terezija je bila jokav in občutljiv otrok, starša pa sta obupovala tudi zaradi srednje sestre, Leonije, ki je bila črna ovca družine, uporniška, trmasta in nenadarjena. A kljub težavam sta vse otroke prisrčno ljubila in jih ves čas izročala Bogu.

Zelija je razumela, da sta zakon in družina poseben kraj milosti, da v nas lahko vznikne svetost.

Zabavna podrobnost? Tista Leonija, ki so jo zaradi neubogljivosti vrgli najprej iz šole in nato še iz samostana klaris, kamor je vstopila, je kasneje postala redovnica vizitatinka, živela sveto življenje in je danes v postopku beatifikacije. Bog ima neskončno večje načrte z našimi otroki, kot si lahko zamislimo!

4. Zavest, da je družinsko življenje pot k svetosti

Zelija si je vse življenje želela postati svetnica. Hkrati je bila običajna ženska, ki je ob kopici otrok, vodenju domačega podjetja in gospodinjstva večkrat zavzdihnila: »Oh, ko bi vsaj imela malo miru!« A hkrati je razumela, da sta zakon in družina poseben kraj milosti, da v nas lahko vznikne svetost. Zakonca Martin sta se dobro zavedala, da duhovniki in redovnice nimajo večjih možnosti za svetost od zakoncev. Hkrati je bila njuna najbolj goreča želja, da bi na pot svetosti pripeljala tudi vse svoje otroke.

5. Igrivost in čas, preživet z otroki

Vzdušje v Martinovi hiši še zdaleč ni bilo pobožnjaško ali zategnjeno, ampak je v njem vladalo pristno veselje. Zelija je vedno poudarjala, da svojih otrok nikakor ne razvaja, a hkrati je imela z vsemi hčerami bližnji in zaupen odnos. Z njimi se je zelo rada igrala, čeprav so se ji hišna opravila zato zavlekla pozno v noč. Ludvik je hčere rad vzel s seboj na ribolov, jim bral in hodil z njimi na sprehode. Mala Terezija, ki jo je oče klical »mala kraljična«, se mu je zelo rada obesila na nogo, da je z njim hodila po hiši. V družini so radi skupaj peli, se smejali in seveda molili.

Se vam zdi, da se je težko zgledovati po svetniškem paru, ko pa je naš zakon tako zemeljski in nepopoln? A k svetosti smo poklicani vsi. Ne s popolnostjo, ki nam je nedosegljiva, ampak s predano ljubeznijo in zaupanjem v našega Očeta. Kot je rekel sv. Janez Pavel II.: »Ne bojte se biti svetniki!«