Pretepača sem povabila na kavo

Vir: Shutterstock

Slišim strašen jok. V postelji v zgornjem nadstropju uspavam najmlajšega sina in poslušam, kako moj 6-letni sin spodaj glasno joče, kot da je pravkar izgubil nogo. Ali pa oko. Ali nekaj podobnega.

Ko sem že na tem, da vstanem in grem pogledat, že zaslišim, da se je očitno potolažil in da z najstarejšim sinom divjata po hiši in nekaj vpijeta drug na drugega.

Potem zaslišim naslednji krik groze: »Mama, mama, brat mi grozi s fračo! Mamaaaa!« Naj vstanem, pustim malega in grem reševat drugega sina? Ali bosta rešila sama? Da že »rešujeta«, mi razkrije zvok nečesa, kar se je pravkar razbilo.

»Krožnik si razbil!« zaslišim prestrašeno osupel glas tam spodaj (v peklu). In potem tišina. In neko tiho pogovarjanje in šepetanje. Očitno ju je nesreča zbližala. Vsaj nekaj.

Ko se vse umiri in odideta iz hiše, najmlajši pa končno zaspi (neverjeten je, da mu v teh okoliščinah to uspe), obležim na postelji in se sprašujem, kaj naj storim. Naj pridrvim iz sobe, besna kot zmaj in se zderem: »Kaj je zdaj to? Kaj se greste? Ste znoreli?«? Naj besno sikam, kako morajo počistiti in pospraviti vse, do zadnje pičice, krožnik pa bodo plačali iz svojih prihrankov? Naj jim naložim kakšno res zoprno delo, da jim izbijem neumnosti iz glave? Naj vsakega odvlečem na svoj konec hiše (ali pa pred hišo)? Naj …? (Če bi bil kje blizu kak zagovornik stare šole, bi mi pa seveda potisnil v roko leskovo šibo, ki da menda čudežno reši vse take težave.)

Čutim neskončno jezo in nemoč, ker je bil to samo še eden od tisočih podobnih dogodkov v tem tednu. Stalni prepiri in spopadi med fanti, jaz pa samo še besnim, kaznujem, moledujem in obupujem.

A še bolj kot miru si v tem trenutku želim kave. Po kosilu in uspavanju najmlajšega se mi tako dremlje, da res nisem pripravljena na nove boje. Najprej si bom skuhala kavo.

Saj res – kaj pa če bi tudi pretepača povabila na kavo?

Mirno se odpravim v pritličje. Na tleh leži prevrnjena košara z oblekami, na pultu je razbit krožnik. Torej nista niti pospravila za sabo!!! V meni že vre … Ampak ne, najprej naj zavre kava.

Tretjemu sinu, ki je dogajanje očitno opazoval le od strani, naročim, naj pretepačema pove, da bo čez 5 minut kava, da ju mama vabi. Nikomur ni nič jasno. Kavo vendar pije samo mama. In zakaj se ne jezi? Mar ni slišala in videla, kaj se je zgodilo?

Jaz pa mirno kuham kavo – pravo zame in ječmenovo zanje. Pripravim svoje najljubše skodelice. Pa mleko v najbolj ljubkem vrčku. Kot bi se igrala čajanko za najbolj prefinjeno družbo.

Po petih minutah res pridirjata v hišo (z blatnim škornji, kajpada), na obrazih vidim mešanico začudenja, olajšanja in radovednosti. Okej, očitno je mama na vse pozabila in zdaj nam pripravlja čajanko – juhej! »A ne bo nič piškotov?« Resno ju pogledam: »Ne, nič, samo kava. In pogovor.«

Malce se zresnita. Hm, očitno ne bo šlo tako gladko. »Kaj mislita, zakaj sem vaju povabila na kavo?« Nekaj časa me gledata, potem pa počasi negotovo izustita: »Da se pogovorimo?« »Mhm.«

In začnemo. Najprej naj mi pojasnita, kaj se je ta čas dogajalo. Ne drug čez drugega! Počasi! Eden naenkrat, drugi naj posluša, potem šele lahko drugi pove svoje (uf, kako težka naloga). In se počasi izriše zgodba o še enem brezveznem fantovskem sporu (pravzaprav sploh ne vem, zakaj se je začelo), ki se je razvijal tako, da je prvi v drugega vrgel budilko (priletela v nogo – prvi grozni jok), potem jo je drugi vrgel nazaj (aaa, to je moja ljuba stara budilka, ki je vrh vsega še kovinska), potem je prvi drugemu grozil s fračo, potem je drugi v prvega vrgel koš z oblekami, potem je prvi naredil ne vem kaj, potem mu je drugi hotel vreči kamen (kaj sploh dela kamen v hiši???), pa se je prvi izmaknil in kamen je razbil krožnik … Kar ju je končno malce streznilo in ohladilo.

Čeprav je besen plaz še na mojem jeziku, ga mukoma zadržim in ob srkanju kavice nadaljujem z vprašanji. Kakšne so posledice tega, kar sta počela? Kam je pripeljala jeza, ki je nista znala pravočasno zaustaviti? Kam bi lahko pripeljala? Na vse znata zelo iskreno, jasno in ponižno odgovoriti, le pri potencialnih posledicah jima pomagam s slikanjem najbolj črnih možnih scenarijev (»z budilko v sence ubil brata«, »s kamnom oslepel brata« …). In se naprej pogovarjamo o jezi, jaz pa pridno dolivam kavo. In se strinjamo, da imamo zadnje čase z njo težave (ja, tudi jaz), da se ob tem vsi slabo počutimo, da tako ne gre več naprej in da moramo nekaj spremeniti. In že se začenja živahna debata in iskanje idej, kako se tega lotiti.

Pade ideja za poseben dogovorjen znak, s katerim sredi pretepa skličeš premirje. Ok, všeč mi je, vsi se strinjajo, potrjeno. Ampak – opozorim – to je samo znak za takrat, ko se že tepejo. »Kaj pa bi takrat, ko ste jezni, lahko naredili, da do pretepa sploh ne bi prišlo? Da recimo jezo usmeriš kam drugam ali da se nekako zaustaviš že takoj, ko jo začutiš v telesu?« »Ne, to pa ne gre,« izstreli najstarejši. Mlajši mu pritrjuje. Jaz pa samo debelo gledam. »Ne, tega pa jaz res ne bi mogel. Ne gre. Ker takrat jo najbolj močno čutiš!« Mlajši še vedno vneto kima.

Še dobro, da me je kava že zadela in lahko zberem vse svoje misli. In spet slikam črno črne scenarije bratske morije in razrušenja hiše kot posledice jeze, ki si ji brez zavor dovolil na plano. In strašno obžalovanje, ki ji sledi. Strinjata se, da si tega ne bi želela doživeti. Za trenutek se mi zdi, da sta se celo malce zamislila …

Kave zmanjkuje, koncentracija počasi popušča, a toliko zbranosti še dosežemo, da se dogovorimo za par novih pravil. Pravilo o premirju, prakticiranje »želvice«, ko čutiš, da jeza prihaja v tvoje telo, in priporočanje nadangelu sv. Mihaelu, da ti priskoči na pomoč v boju (ampak ne proti bratu).

Začutim, da si vsi (pri kavi se nam je pridružil tudi tretji sin) iskreno želijo, da bi jim to uspelo. Zdi se mi, da so začutili, da v resnici nihče v tej nori igri stalnih spopadov zares ne uživa. Da je v njej veliko strahu in groze. Da ima lahko hude posledice. Da pa se ji povsem izogniti ne morejo, lahko jo le držijo na vajetih. V njihovih žilah pač teče divja fantovska kri.

Izdelamo še nekakšne znake s sličicami, ki jih bomo izobesili na vidna mesta – da se bodo čim večkrat spomnili na to. Potem brez besed pospravijo vse razdejanje od prej in mi skesano prinesejo mojo ljubo budilko.

Kak teden bo delovalo. Srčno upam. Potem pa bo verjetno spet čas, da skuham kavo.

Neskončno ponosna sem, da mi je uspelo – enkrat za spremembo – namesto jeze skuhati kavo, kavo za vse. In upam si verjeti, da nam bo takšna dišeča kava prinesla v hišo veliko več miru kot pa tista grenka črna brozga jeze, ki jim jo tolikokrat nalivam, oni pa jo tiho zlivajo vase in drug drugemu servirajo naprej.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja