»Prenehajmo govoriti o prednostih dojenja!«

Zakaj ne bi govorili o prednostih dojenja? Ali obstaja “živčno mleko”? Zakaj nekaterim mamam ne uspe dojiti? Je ena steklenička adaptiranega mleka problem? Zakaj je dojenje tako čustvena tema? Kako lahko doječi mami pomaga mož? O vsem tem v mednarodnem tednu dojenja s svetovalko Alenko Benedik …

Alenka Benedik je mama treh dojenih otrok, prevajalka, dolgoletna svetovalka pri La Leche League International (LLLI) in od nedavnega tudi prva slovenska poklicna svetovalka z zasebno posvetovalnico za dojenje Rumina.

Od leta 2011 je mednarodno akreditirana svetovalka za laktacijo in dojenje (IBCLC), kar predstavlja najvišjo formalno raven izobrazbe na tem področju, ob tem je tudi izšolana doula, ki mame spremlja pri porodih.

Poleg znanja o dojenju ji ne manjka niti izkušenj in zgodb, saj kot prostovoljka letno prejme okrog več sto klicev mam z vprašanji o dojenju. »Ko sem enkrat začutila uspeh mam, ki sem jim lahko dala podporo, mi je to dalo taka krila, da se nisem več mogla ustaviti,« v smehu pojasnjuje svojo motivacijo za to delo. Močno spodbudo pa ji predstavlja tudi želja, da bi mamam prihranila trpljenje, ki ga je sama doživljala ob svojem prvem travmatičnem porodu in težkem zgodnjem obdobju materinstva.  

Alenka Benedik pripravlja članke o dojenju tudi za naš portal, ob mednarodnem tednu dojenja (1. do 7. oktober) pa smo jo obiskali v njeni svetovalnici na Bledu.   

Zakaj je vstop v materinstvo za mnoge mame povezan s tolikimi stiskami?

Grozno je, da se mame znajdejo v navzkrižem ognju – ko srce govori eno, okolica pa čisto nekaj drugega.V veliki meri zato, ker imaš na eni strani kulturna pričakovanja glede tega, kako naj bi se dojenčki prehranjevali in spali, realnost in biologija pa sta nekaj čisto drugega. Kot da bi šlo za dva različna svetova in grozno je, da se mame znajdejo v navzkrižem ognju – ko srce govori eno, okolica pa čisto nekaj drugega. Potem so tu še idealizirane medijske podobe urejenih mam v čipkastih spalnih srajcah in spečih dojenčkov. Realnost pa je drugačna. In vse stvari rabijo svoj čas, ni bližnjic. Tako kot se razvija otrok, se tudi mama. Materinstvo da vsaki ženski priložnost, da se ponovno poveže s sabo, da se zave ran, ki so lahko še iz otroštva, in jih zaceli. Ali da preseže stvari, ki so jo motile pri lastnih starših, pa jih zdaj sama ponavlja. Otroci nam lahko pomagajo ozavestiti neke stvari, so nam zrcalo – kakšen zaklad je to, krasna priložnost!

Zaradi česa vas mame najpogosteje kličejo? Katera so najpogostejša vprašanja?

V začetku jih skrbi, ali je dosti mleka in kako naj vedo, ali otrok dovolj poje, potem boleče dojenje, skrbi jih po 4. mesecu, ko teža počasneje narašča, potem pritiski, da je treba uvajati gosto hrano, pred odhodom v službo pritiski, da je treba otroka dostaviti … Ta področja so zelo pereča in tudi največ zmot se tu pojavlja. Na svoji spletni strani in v Facebook skupini Pomoč po porodu si zato želim objavljati strokovne informacije prav o teh stvareh.

Kako pa ocenjujete stanje na področju dojenja v Sloveniji?

Veliko je še priložnosti za izboljšave.

Kaj to pomeni? V primerjavi z marsikatero evropsko državo nimamo tako slabe statistke …

Po raziskavi Hrast, ki jo je izvedel IJZ, naj bi pri 6 mesecih izključno dojilo samo še 0,6 % mam.

Če pa slovenske nacionalne smernice pravijo, da se začne že pri 4 mesecih uvajati gosta hrana …

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije, La Leche League in tudi v okvirih IBCLC naj bi bil otrok izključno dojen približno 6 mesecev. Ta priporočila še vedno veljajo, tako da s strokovnega vidika ne vem, od kod zamisel o 4 mesecih. (Razen seveda za otroke, ki dobivajo dodatek. V tem primeru je vseeno, če namesto tega jedo gosto hrano.)

Jo pa srečujete v praksi?

V praksi srečujem najrazličnejše stvari, kar povzroča silno zmedo. Ko sem bila sama dojenček, so rekli moji mami, naj mi začne pri treh tednih dajati pomarančni sok – po nasvetu iste patronažne, ki je hodila k moji prvi hčerki in mi rekla, ko sem imela preveč mleka, naj ga kar iztiskam in mečem proč. Poznam primere otrok, ki so bili rojeni v začetku 70. let in so jim pri 6 tednih v usta tlačilo nasekljano meso.

Kateri miti in zmote o dojenju so še pogosti?

»Bilo je grozno, cel mesec sem jokala, pa kri mi je tekla …« pravijo mame in kar trpijo. Joj, poiščite si pomoč, ker to ni normalno, dojenje ne sme boleti!Vedno krožijo neke fame. Včasih se je govorilo, da se je »mleko posušilo« ali da ga ni dovolj, danes se kot glavni razlog za nedojenje navaja to, da se »otrok noče pristavljati«. Ampak mi smo »sprogramirani« tako, da se hočemo dojiti, sicer bi bili v naravi, brez umetnega mleka, že na robu izumrtja. Potem je bil nekaj časa popularen refluks, zaradi katerega je bilo treba otroku dati nekaj gostega, potem to, da ima materino mleko premalo železa, potem je obdobje, ko se govori o strupih v maminem mleku, pa o vodenem in premalo kaloričnem mleku, pa da dojenje ponoči povzroča karies (ga neizpodbitno ne, saj bi bil to evolucijski samomor), pa da si je treba pri mastitisu črpati in črpati mleko, da imajo mame že poln zmrzovalnik mleka, pa ploske bradavice … In to, da je normalno, da dojenje v prvih tednih boli, ker se morajo bradavice »utrditi«. »Bilo je grozno, cel mesec sem jokala, pa kri mi je tekla …« pravijo mame in kar trpijo. Joj, poiščite si pomoč, ker to ni normalno, dojenje ne sme boleti! Teh zmot je noro veliko in so kar težak zalogaj. Zadnjič sem recimo brala o živčnem mleku …

Živčno mleko?

Ja, živčno mleko. Vse to se najde na forumih – za mamo, ki je živčna, naj bi bilo menda bolje, da ne doji, ker svojo živčnost prenaša na otroka, ker ima živčno mleko. Kakšno je zdaj to mleko? Jaz v nobeni strokovni literaturi še nisem zasledila sestave živčnega mleka. To mi je res hecno, če pa dojenje mamo pomirja, saj se sprošča oksitocin.

Kaj je potem pravi razlog, da pri nas toliko mam ne more dojiti ali jim prehitro zmanjka mleka, če naj bi bilo biološko nezmožnih dojenja le nekaj odstotkov žensk?

Med porodom je ženska obkrožena s tujci, ko začne dojiti in bi rabila oporo, mrežo ljudi, ki bi skrbeli zanjo, pa ostane sama.Nezadostna in neustrezna podpora, zgrešeni nasveti. Čudim se temu, koliko je nekih nelogičnosti. Porodi so bili recimo vedno stvar žensk, ki jim je mama zaupala in so jo znale podpreti, moški pa so bili kot čuvaji pri vratih, da so zagotovili varnost, intimo. Danes pa rojevamo v tujem sterilnem okolju ob neznanih ljudeh. Vrata se zapirajo in odpirajo, če je kak poseben primer, je soba takoj polna osebja (po drugi strani pa je ponekod dovoljen le en spremljevalec pri porodu, ker bi bila sicer »gneča«). Potem ko ženska začne dojiti in bi rabila oporo, mrežo ljudi, ki bi skrbeli zanjo, pa ostane sama. Ali recimo to, da rojevamo leže na hrbtu namesto pokonci, dojimo pa pokonci z otroki v ležečem položaju, medtem ko je vsaj na začetku optimalen pokončen položaj otroka na mami, ki je v polležečem položaju in zraven počiva.

Torej niso slovenske mame biološko nesposobne dojenja …

Ne, slovenske mame so super, samo premalo imajo podpore. Nazivi prijaznih ustanov nič ne pomagajo, ker na koncu smo vendarle samo ljudje in je veliko odvisno od tega, na koga naletiš. Pa je pri tako pomembnih zadevah, kot so dojenčki, res primerno, da vse prepuščamo zgolj naključju? Ko kupujemo nov avto, želimo poizvedeti o vsem, morajo nas zares prepričati, kaj so njegove prednosti in koristi, pri otroku pa kar ne upamo vprašati »Zakaj pa?«, ko rečejo »Bomo pa dali malo dodatka.« Prehitro popustimo, ko gre za naše otroke.

Pa je ena steklenička adaptiranega mleka res tako velik problem?

Ko kupujemo nov avto, želimo poizvedeti o vsem, morajo nas zares prepričati, kaj so njegove prednosti in koristi, pri otroku pa kar ne upamo vprašati »Zakaj pa?«, ko rečejo »Bomo pa dali malo dodatka.«Ja, je. Ker spremeni otrokovo črevesno floro. Šele po 14 dneh izključnega dojenja naj bi se povrnila običajna črevesna flora. Adaptirano mleko je za otrokovo telo tujek, zato že z eno samo stekleničko povečamo tveganje, da bo otrok kasneje alergičen npr. na kravje mleko (večina adaptiranih vrst mleka je na osnovi kravjega mleka). Mamino mleko in prilagojeno mleko sta dve popolnoma različni stvari, skupno jima je le to, da sta tekočini. Pri hranjenju po steklenički bi morali vsaj simulirati dojenje s tem, da se menjuje stran, da ima otrok očesni in kožni stik, da teče počasi z vmesnimi prekinitvami, da traja 20 minut … Običajno pa se otroka samo da v ležeč položaj in se ga nalije z mlekom – »glu glu glu glu«. In potem pravijo: »Poglejte, kako je bil lačen!« V resnici pa je otrok goltal samo zato, da je ščitil svoje dihalne poti. Pri nekaterih dojenčkih se s hranjenjem po steklenički ustvari tudi sesalna zmeda. Nekatere novorojenčke pa zmoti ločitev od mamice in lahko zavračajo dojenje. A to so le prehodne doječe stavke. Praviloma naj bi se otrok izredno redko sam odstavil pred dopolnjenim prvim letom starosti.

A veliko mam pravi, da se je otrok sam odstavil recimo okrog 9. meseca …

Drži. V resnici pa gre za to, da mogoče mame nimajo podpore in ko kar naenkrat otroka vse zanima, začne se plaziti, podoji pa postanejo zelo kratki, si to razlagajo kot znak, da ga dojenje ne zanima več. Škoda. Ker bi pri večini zlahka nadaljevali. Otrokov imunski sistem dozoreva več let in mamino telo ga v tem obdobju ščiti. Nobena mama ne želi voziti otroka v avtu brez avtosedeža, ker ga želi zaščititi. Podobno bi bilo lahko pri dojenju, samo kaj, ko tega ne vemo in nas prepričajo celo v nasprotno, da je recimo nesmiselno dojiti po 1. letu (»materino mleko nima več vrednosti, dojenje je samo še crkljanje«) in da je bolje, da otroku kupimo Actimel. Zakaj bi nekaj kupovala, ko pa moje telo samo naredi neprimerljivo boljšo stvar, ki nič ne stane, obenem pa je neprecenljiva?

Spodbujanje dojenja se včasih izkaže za zelo občutljivo temo, saj se mame s slabo izkušnjo ob tem počutijo prizadete ali slabe mame. Kako gledate na to?

Nobena mama ne želi voziti otroka v avtu brez avtosedeža, ker ga želi zaščititi. Podobno bi bilo lahko pri dojenju, samo kaj, ko tega ne vemo in nas prepričajo celo v nasprotno.To, da mame raje ne vprašamo, ali doji, da ne bi imela slabega občutka, če slučajno ne, je svetohlinsko. To je podobno, kot če bi nosečnica zdravniku povedala, da prižge tri cigarete na dan. Ali bi moral imeti on slabo vest, če ji pove: »Veste, gospa, to je pa zelo tvegano za vašega otroka in vas.« Podobna situacija je, če otrok ni dojen, mama pa okleva ali ne ve. Se mi zdi prav, da bi ji povedali, kakšno tveganje predstavlja nedojenje. To, da govorimo o prednostih dojenja, je navaden nesmisel, dojenje nima nobenih prednosti, dojenje je edini naravni način, kako poskrbeti za človeškega mladiča. Nedojenje pa ima tveganja za mamo in za otroka. Če bi ženske vedele, kakšno tveganje to predstavlja za zdravje njihovih otrok in njih samih, bi zahtevale: »Pomagajte mi, hočem pomoč, da bom dojila!«

Alenka Benedik v posvetovalnici Rumina (Foto: osebni arhiv A. B.)

Torej ne moremo reči, da so ženske pod prevelikim pritiskom, da morajo dojiti?

Dojenje nima nobenih prednosti, dojenje je edini naravni način, kako poskrbeti za človeškega mladiča. Nedojenje pa ima tveganja za mamo in za otroka.Ženske so pod blaznim pritiskom! Po pravici povedano mi gre včasih to dojenje pošteno na živce. Zato ker se ženskam toliko teži z dojenjem, pere se jim možgane, kako je treba dojiti, da jih je sram in si ne upajo niti povedati, da ne dojijo. A ko pride do nekih najmanjših, navideznih težav, se jim takoj ponudi stekleničko, nastavke, otrokom pa dudo – in potem so »slabe mame«. To je tako krivično. In ko je otrok starejši od pol leta, se že začne pritisk, kaj vse že jé, proti prvemu letu pa je vedno večji pritisk, naj odstavi otroka. Sprva se dojenje še tolerira, po enem letu pa gre mama v službo in je »treba odstaviti«, saj je dojenje samo še »crkljanje« in po raziskavi, ki sem jo opravila spomladi, še celo nekateri zdravstveni delavci menijo, da po določeni starosti dojenje škodi … Kako je lahko narava naredila nekaj, kar je škodljivo za človeškega mladiča ali pa za mamo?

Kakšna pa so tveganja nedojenja za mamo?

Z dojenjem se zmanjšuje tveganje za predmenopavzalni rak na dojki, rak na rodilih in osteoporozo kasneje v življenju, če naštejem samo par stvari. In če vemo, da sta rak na rodilih in na dojki v porastu … Če bi ženske gledale izključno nase, na svoje zdravje, bi dojile.

Poleg tega se mama, ki doji, na otroka odziva s celim svojim telesom, drugače se odziva na stres in deluje povezovalno, saj se vsakokrat, ko otroka pristavi, možgani kopajo v oksitocinu, hormonu sreče. Kaj je lepšega? Ženske, ki ne dojijo, pa se na otroka ne odzivajo tako instinktivno, rabijo precej več truda in razumskega dela. In danes raziskave kažejo, da so intuitivne rešitve običajno pravilne, kar pomeni, da je veliko lažje biti mama in poskrbeti za svojega otroka, če dojiš.

Katera pa so tveganja nedojenja pri otroku?

Koliko žensk žaluje za dojenjem, ampak o tem se ne govori. Nekatere celo življenje trpijo in molčijo o tem, ker nimajo varnega okolja, v katerem bi lahko spregovorile, bile slišane in sprejete take, kot so.V nerazvitem svetu otroci umirajo, ker niso dojeni, pri nas pa obolevajo, poveča se tveganje za debelost, alergije, splošno obolevnost … Tudi kasneje v življenju se kaže razlika, še posebej če otrokove potrebe niso bile primerno zadovoljene in če se ni razvila varna navezanost – oboje pa je z dojenjem lažje doseči. Otroci, katerih potrebe so v zgodnjem otroštvu zadovoljene, bodo kasneje v življenju bolje prenašali stres, manj bo depresij in drugih motenj. Varno navezani otroci, ki so bili slišani, izkusili dovolj varnosti in doživeli svet kot lep, bodo tudi kasneje v drugih odnosih iskali ta občutek »pravosti«.

Čustveni odzivi ob tej temi so torej predvsem posledica pritiskov na mame, pomanjkanja podpore in občutkov krivde?

Ja, gre za nepredelano bolečino in travmo. Koliko žensk žaluje za dojenjem, ampak o tem se ne govori. Nekatere celo življenje trpijo in molčijo o tem, ker nimajo varnega okolja, v katerem bi lahko spregovorile, bile slišane in sprejete take, kot so. Zato načrtujem tudi nek dogodek ali delavnico za mame, ki niso uspele dojiti. Ne zato da bi iskale, kdo je kriv za to, ampak da bi pozdravile te rane. Ker to, da čas zaceli vse rane, ni res. Najprej moramo imeti priložnost, da si rano sploh pogledamo, namesto da jo oblepimo z 10 obliži, in potem da jo sprejmemo in objamemo.

Kaj pa strah, da bo z dojenjem mama postala sužnja otroka in ne bo mogla nikamor več sama?

Otrok in mama sta ena biološka in sociološka enota, mi pa stalno nanju gledamo posebej.Imeti čas zase je danes neka velika vrednota, ampak večina mam pove, da se najbolje počutijo, ko imajo dojenčka ob sebi. Otrok slej ko prej preraste tudi potrebo po stalni mamini bližini in takrat ga tudi mami ni težko pustiti v varstvu. Dokler se ob tem ne počuti dobro, pa verjetno še ni čas. Otrok in mama sta ena biološka in sociološka enota, mi pa stalno nanju gledamo posebej. Saj ni dojenčka brez mame, sodita skupaj. »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči« – mar ne gre tudi pri tem za isto stvar? Ko bo prišel čas, bo otrok shodil, bo jedel gosto hrano, bo sam zaspal … Mi pa stalno prehitevamo. Potem ko so otroci najstniki, se jih pa nadzira na vse možne (subtilne) načine. In potem so invalidi pri 30 letih, ko so še kar pri mamicah, dokler jih ne predajo direktno v naročje žena, da bodo lepo skrbele zanje. Zakaj je tako? Ker ni vezi zaupanja, ker smo jo izgubili že v začetku. In tu hendikepiramo celo družbo, ki je polna možač in poženščenih moških brez stika s svojo prvinsko naravo. Rabimo prave moške in prave ženske, ki sodelujejo.

Kako lahko mož pomaga mami, ki doji?

Kdaj bo spet tako, kot je bilo prej? Nikoli. Lahko bo pa še veliko boljše.S tem, da vidi in ceni, kako se je predala otroku, da ji vsak drugi dan pove, kako je vesel, da doji njunega otroka in zanj lepo skrbi. Moški se včasih bojijo in ne vedo, kaj bi in kako. Očka lahko otroka previja, kopa, podira kupček … Pošteno pa bi bilo, če bi jim ženske naravnost povedale, česa si želijo, kje potrebujejo pomoč. »Veš, danes sem pa tako utrujena, se mi ne da na sprehod, pojdi prosim ti.« Ali pa: »Rada bi šla k frizerju, ampak iti brez malega me je groza, ne bom mogla uživati. Ali gresta lahko zraven?« In gredo vsi trije k frizerju, očka bo nosil otroka sem in tja, če se bo hotel podojiti, ga bo dal mamici. In vsi bodo srečni. In to je investicija za partnerstvo, to krepi vez na dolgi rok. Ker, kdaj bo spet tako, kot je bilo prej? Nikoli. Lahko bo pa še veliko boljše.

Kakšno pa je naravno odstavljanje od dojenja?

Predvsem je to zelo dolgotrajen, postopen proces. Začne se s prvim grižljajem goste hrane in traja mesece, leta. Normalno, naravno je, da na neki točki mama ne ponuja več, otrok ne sprašuje in potrebo preraste. Da gre res za potrebo in ne le za navado, pa vemo, če se otroka od dojenja ne da preusmeriti k neki drugi zanj sicer zanimivi dejavnosti. Če vztraja, potem vemo, da gre še za pristno potrebo. Včasih pa otrok pri dojenju vztraja tudi zato, ker je ob današnji prezaposlenosti to lahko edini čas, ko dobi mamino pozornost. Malo moramo opazovati, kdaj, v kakšnih situacijah, se pojavlja želja po dojenju, in poskusiti predvideti, nuditi več telesnega stika … Ampak, kolikor je mam in dojenčkov, toliko je različnih zgodb.