Prebijmo stene polovičarskega krščanskega življenja

Vir: Pixabay

Veroučno leto se je znova pričelo. Prepričan sem, da nas ni malo, ki se tako v vlogi staršev kot tudi v vlogi katehetov sleherno leto zaletavamo v neprebojne stene tolikoletnih tradicionalnih praks, v katerih je vrhunec občestvene pripadnosti opraviti tedensko obveznost verouka in maše, seveda z najvišjo možno stopnjo vmesne odsotnosti, zgolj zato da je pač za neznan slučaj, v strahu pred neznanim, potrebno imeti “narejen verouk” in “opravljeno birmo”.

Kateheti se razmer zavedamo, jih čutimo, a se morda tudi v podobni praksi ustalimo in, medtem ko sem in tja malo potarnamo, “preživ(otar)imo” še eno leto, v katerem včasih težimo z barvanjem svoje družine in kakšnega svetnika, predvajamo risanke, višjim razredom pa filme, kar tako in veroučencem beremo iz učbenika in jih sprašujemo, ker tako piše. In zdi se, da smo tudi Boga prepričali, da je tako prav.

Prepričan sem, da nas ni malo, ki se tako v vlogi staršev kot tudi v vlogi katehetov sleherno leto zaletavamo v neprebojne stene tolikoletnih tradicionalnih praks, v katerih je vrhunec občestvene pripadnosti opraviti tedensko obveznost verouka in maše.

Pogosto v življenju skušamo narediti vse, da se le ne bi nič spremenilo, še najmanj mi sami. Življenjska rutina, ritem vsakdanjih obveznosti, tako ali drugače natrpan urnik v nas ustvarjajo sistem vrednot, po katerih živimo. In ko mine nekaj časa, smo v njem zasidrani bolj, kot bi si želeli, še zlasti ko nas le-ta ne osrečuje in izpolnjuje.

Takrat starši nemočno zgolj preverjamo, ali je otrok svoje obveznosti v šoli in interesnih dejavnostih opravil, da ni česa zamudil, morda prespal, in kvečjemu mu vsake toliko jezno skušamo odtrgati pozornost stran (pa še sami ne vemo, kam) od zaslonov.

Takrat navsezadnje kateheti vzamemo v roke učbenik in okorno odigramo ali odpredavamo veroučno uro, ki jo drugačno od vseh šolskih naredi kvečjemu neoseben, s hrupom, zaradi nestrpnega pomikanja proti izstopnim vratom, ob izteku časa pospremljen Slavaočetu.

Nekaj izmed naštetih se v nedeljo zbere pri bogoslužju, nekatere zastopajo njihovi otroci, morda celo njihovi starši. Nekateri se med seboj celo pozdravijo in drug drugemu nasmehnejo, morda izmenjajo križe in težave preteklih in prihodnjih dni. Skupaj sramežljivo, včasih skoraj neslišno in diskretno z duhovnikom slavijo, radostno vzklikajo aleluja in amen, goreče prosijo in se trkajo na prsi. Marsikdo tudi z nekoliko nervoze, ali morda juha doma vendarle ne vre preveč …

Začeti na novo je spodbuda in izziv za vse, tako starše kot tudi katehete. Najprej v preprostem pogledu vase, v zavedanju, da želimo spremembo in smo je potrebni. S pogostim izražanjem nezadovoljstva vsakodnevno dokazujemo, da smo iskalci sreče, miru, želje po polnem življenju. Priznanju in zavedanju naj zagotovo sledi odločitev oziroma sklep: preprost, enostaven, lahko povsem droben in neznaten, a izvršljiv, uresničljiv. Sklepu naj sledi vaja, ki rojeva novo rutino, Novega človeka, spremembo.

Pomislimo, kako lahko iskren jutranji pozdrav, zavestno izrečen bližnjemu, v vsakodnevni rabi rojeva nove izraze odnosa ljubezni.

Pomislimo, kako lahko iskren jutranji pozdrav, zavestno izrečen bližnjemu, v vsakodnevni rabi rojeva nove izraze odnosa ljubezni, ki ga s svojim zgledom in daritvijo prinaša Jezus Kristus. On je vir veselja in Njega posnemajmo v ljubezni do nas. Takrat in samo takrat bo naše občestvo postalo živo in izpolnjujoče. Ne bo nam več potrebno brati Svetega pisma in z otroki, opravljati veroučnih nalog in ne bomo se več ukvarjali z vprašanjem, kako prenašati naprej ljubezen do Boga in Cerkve. Takrat bomo preprosto branje Svetega pisma in opravljanje nalog živeli, Boga pa ljubili in občestvo Cerkve imeli radi kot sami sebe. 

Jezus potrpežljivo čaka. Skozi svoje trpljenje in daritev spremenjen ljubi in, še enkrat, potrpežljivo ter brezpogojno sprejema. Neprestano tiho izziva, da se Bogu vržemo v naročje in hodimo v Njem. Svoje ljubezni do nas ne pogojuje z ničemer, z enako popolno ljubeznijo me ljubi, kot ljubi vsakogar. Njegov “Hodi za menoj!” pa me nenehno vabi, da živim in se pustim spreminjati v njegovi ljubezni. Tako spremenjeni, četudi v najmanjši stvari, si bomo starši in kateheti zagotovo bliže.