Pozabljeno telo

»Dobra mama ni nikoli utrujena.« Kolikokrat spregledam svoje telo? Utrujeno in lačno se ženem v neskončnost, dokler mi ne poči film …

Pred časom sem na portalu iskreni.net prebrala čudovit članek: Moje telo ti je na razpolago. Kot mama doječega otroka sem se poistovetila z razmišljanjem in vsako vlakno mojega telesa je čutilo z avtorico. Kadar sem postala utrujena, preobremenjena, ko sem komaj vlekla svoje okončine do četrtega nadstropja, v naročju pa deroče in brcajoče bitjece z željo po žogi in igrišču; ko je še zadnja celica v možganih skorajda popustila in komaj našla potrpežljivost, me je že sam naslov članka potolažil in objel … Znova in znova sem ozavestila, da v prvih letih otrokovega življenja z njim ne diham le čustveno, ampak s celotnim svojim telesom, ki se daje na razpolago, kot je lepo zapisala Ana.

Za otroke vse

V luči tega mi nič ni težko. Niti nočno vstajanje niti neskončno dviganje, ko se postavi pred menoj in stegne svoje rokice – le kako bi se lahko uprla, četudi sem v najlepši obleki ali pa utrujena kot pohojena miš?! Tudi zategnjene vratne in hrbtne mišice sem že preživela pa otekle noge, hranjenje z levo roko, prenašanje nakupovalne vrečke, torbice, žoge in dveh kompletov lopatk, hm, kje mi je že zrasla tretja roka? Tista, ki se je odzvala na: »Mami, nesi!« Jap, vse se da! Za malega škrata dam svoje telo na razpolago in se darujem …

Nedavno sem imela priložnost, da se udeležim delavnice Alenke Rebula in Josipe Prebeg iz sklopa Vera vase. Neverjetno močna in globoka izkušnja, ki si jo je zapomnilo predvsem, ne boste verjeli, moje telo! Slišala sem toliko bogatih misli in besed, doživela toliko toplih in prijaznih pogledov in čutečega pristopa, vsega …

Čudežni dotik

Kar pa me spremlja še danes in sem doživela na delavnici, je bil preprost dotik. Dotik osebe ob meni, izkazan s spoštljivostjo. Dotik, ki me je vrnil nazaj k sebi in mi dal vedeti, da si moram prisluhniti in se vzeti resno. Dotik roke ob roki, kjer mi je sočlovek dal vedeti, da sem človek – ranjen, hrepeneč, ljubeč. Dotik, kjer sem doživela vso svojo ranljivost in majhnost in si dala dovoljenje, da je to, kar čuti moje telo resnično in mu je potrebno resno prisluhniti!

Pristop, ki ga avtorici v knjigi Vera vase, opisujeta: »Prisluhnjenje telesu s čuječim in spoštljivim dotikom, ki ga vsakdo izbere, ko si ga zaželi, s pozornostjo in neverbalnim srčnim sporazumevanjem.«

V stiku s svojim telesom

Začela sem razmišljati, kolikokrat moje telo spregledam? Kolikokrat odrivam od sebe občutke nelagodja in neprijetnosti, kadar kdo namerava prestopiti moje meje? Nekoč nekje so me namreč naučili, da je bolj pomembno ugoditi drugim in ne sebi …

Kolikokrat prisluhnem svojemu telesu, ki potrebuje včasih samo malo nežnosti, objem ali pa sočutno bližino? Spet nekoč nekje so me naučili, da se takšnih želja ne izreče naglas, da je bolj primerno, da jih drugi ugane …

Kolikokrat spregledam svoje telo, ko je utrujeno in lačno pa se ženem v neskončnost, dokler mi ne poči film? Dobra mama ni nikoli utrujena, so mi nekoč nekje s svojim zgledom sporočali …

Kje si, moje telo? Koliko sva sploh še prijatelja? Tako zelo dragoceno je, da si na razpolago, da se daruješ za to sveto bitje, ki je zraslo v moji maternici in se crklja v mojem naročju … Toda – koliko ti sploh še prisluhnem, koliko te slišim, kaj potrebuješ/potrebujem?

»Če želimo celostno začutiti vse, kar nas hrani, ima telo pri tem ključno vlogo,« pišeta Alenka Rebula in Josipa Prebeg v knjigi Vera vase. Moje telo namreč nosi v sebi pristnost. Najbolj iskrene želje in hrepenenja, najbolj čiste namene lahko prepoznam v svojem telesu … Telo ne laže. Telo mi vsak trenutek sporoča in govori. Kaže mi barometer mojega počutja in me usmerja k sebi in k bližnjim. Telo zmore dajati in sprejemati, želi biti v stiku z menoj, da lahko živim polno in osrečujoče življenje.

Ne le razum, telo mi govori

Tolikokrat razmišljam, tuhtam, skušam priti do dna težavam in problemom. Tolikokrat meljem in meljem in moj razum me ne pripelje nikamor. Če bi znala resno vzeti svoje telo, bi hitro začutila odgovore v sebi. Telo ne laže. Telo je iskreno.

»Če želimo celostno začutiti vse, kar nas hrani, ima telo pri tem ključno vlogo«, pišeta Alenka Rebula in Josipa Prebeg.

»… želja zadiha in zaigra v telesu, občutimo jo kot nekaj živega, kar nas preplavlja, premika, prebuja in kliče. Ko zaslutimo pravo smer, čutimo, da se je nekaj premaknilo v nogah, v medenici, v prsih, v srcu …, in v nas prebudilo navdušeno ljubezen,« bogato ubesedita Alenka in Josipa v knjigi Vera vase.

Če dobro pomislim, so vse moje želje in najgloblja hrepenenja res vedno globoko zavibrirala v mojem telesu. Tudi najgloblja razočaranja, občutki žalosti in negotovosti so najprej odzveneli v telesu. Težava je le v tem, da vse, kar se prebudi v meni, prepogosto ignoriram in odrivam na stran …

Začuti se!

Zato si želim, da bi zmogla biti bolj sočutna in v stiku z občutki, ki mi jih sporoča moje telo. Se vzeti resno in si vzeti čas, da se začutim. Le tako bom lahko v polnosti poskrbela zase in za bitje, ki mi je zaupano. Če ne zmorem čutiti sebe, težko čutim tudi otroka, ki je ob meni.

Hvala ti, moje telo! Hvala, da ne hodiš le ob meni in da jaz hodim v tebi. Hvala, da si v vsej polnosti in pristnosti tu, tudi ko jaz pozabim nate. Hvala, da toliko čutiš in nosiš s sabo. Še dobro, da nosiva skupaj.

Foto: newmumtips.com.au, diakonima.gr