Povešene prsi – lepota ali sramota?

Foto: Canva

Zadnjič sem se pogledala v ogledalo. Moje prsi so povešene. Leta in obdobja dojenja so naredila svoje. Bi morala biti žalostna? Ne, jaz se veselim!

V svojih prsih sem uzrla lepoto. Lepoto življenja, ki se je od matere stekalo k otroku. Lepoto mehkega naročja, kjer se je dete lahko pocrkljalo, stisnilo, privilo v mamin objem in mirno kot angelček nemalokrat zaspalo. Lepoto nežnosti, ki sem jo v takšnih trenutkih srkala tudi jaz kot mamica, ko me je bližina z otrokom bogatila in mehčala.

Zanimivo je, da moj mož sploh ne opazi, da so se moje prsi povesile. Tudi on v njih vidi le lepoto. Lepoto, mehkobo, nežnost, strast. Ko mu žalostna omenim zakone gravitacije, ki jih opažam na svojem telesu, me le pogleda, objame in mi nameni nasmeh in poljubček.

Lepotnemu idealu iz reklam pač ne ustrezam več. Pa kaj! Le zakaj bi želela biti podobna retuširanim na prvi pogled popolnim oblinam, če pa se lahko ob pogledu v ogledalo razveselim in obujam spomine na vsa obdobja, ki so mene in moje prsi že oblikovala in preoblikovala?

V mojih povešenih prsih se skrivajo leta odkrivanja in iskanja mojega življenjskega sopotnika, v mojih povešenih prsih se zrcalijo prva čudovita in še malo sanjava leta najinega zakona, v mojih povešenih prsih odseva ljubeznivost ob predanosti materinstvu, v mojih povešenih prsih se nabirajo letnice odkrivanja in sprejemanja lastne ženskosti.

Lepotnemu idealu iz reklam pač ne ustrezam več. Pa kaj! Le zakaj bi želela biti podobna retuširanim na prvi pogled popolnim oblinam, če pa se lahko ob pogledu v ogledalo razveselim in obujam spomine na vsa obdobja, ki so mene in moje prsi že oblikovala in preoblikovala?

Iz leta v leto sem si bolj všeč

Zanimivo je, da v svojem telesu uživam iz leta v leto bolj! Kljub nabranim kilogramom, gubicam in ostalim nepopolnostim, se zadnja leta res z užitkom pogledam v ogledalo. In pogled se mi ne ustavi več ob nepopolnostih, ampak moj pogled zaobjame celoto – mene. Mene s svojim telesom, izkušnjami, dušo in duhom.

Pogosto srečam najstnice in mlada dekleta, ki so resnično lepa. Toda žal svoje lepote še ne morejo uzreti. Stroge do sebe, osredotočene na vsako nepopolno podrobnost si težko dajo priznanje. Najbrž smo šle vse skozi te faze. Upam, da bo tudi njim življenje naklonilo usmiljeni pogled nase in celostno sprejemanje sebe.

V svojem telesu sem najbolj uživala v obdobju nosečnosti. Zanimivo. Redila sem se kot mali pujsek na kmetiji, telo se je preoblikovalo, jaz pa sem enostavno uživala! Brez slabe vesti sem lahko razkazovala svoj veliki trebušček in nisem se rabila ukvarjati z mislijo, če kdo opazi moje odvečne kilograme. Fino!

Leta in življenje spreminja moje telo – na bolje? Hja, ne vedno. Nekateri detajli mojega telesa objektivno gledano niso z leti lepši. Toda počutje in sprejemanje sebe pa je – nepričakovano – veliko boljše kot takrat, ko je bilo moje telo morda celo lepše.

Toda zdaj je lepši moj pogled nase. Hvaležna sem za to, saj se tudi v resnici sama v sebi veliko bolje počutim.

Drage ženske, ob pogledu na svoje telo ne glejmo le zunanjosti, ampak uzrimo v sebi vse izkušnje in preizkušnje, ki so nam telo preoblikovale, zajemimo iz vodnjaka hvaležnosti in se nežno objemimo…