»Postavljate mi težka vprašanja.«

Pedro Opeka je »car«. O tem ni dvoma. A ob srečanju z njim me kar niso in niso ponesli valovi vzhičenosti. Prej močnega sočutja ob pogledu na moža v letih, ki samo in zgolj zaradi močnega notranjega vira moči še zdrži na nogah.

Ko sem na poti v Ljubljano na veliko prireditev v Hali Tivoli pobrala sodelavko Polonco in sva po žensko reševali svet (beri: čisto padli v pogovor o vzgoji), sem kar pozabila, na kako velik dogodek grem. Ko sva se v Ljubljani priključili koloni pred Halo Tivoli, mi je bilo hitro jasno, da gre za »masovko«. Te mi sicer niti malo ne ležijo, ampak ta me ni zmotila. Ker ob umirjenosti obiskovalcev sploh nisem imela občutka, da se nas v dvorano zgrinja blizu 4.000.

Kot bi se moj svet zbral na kupu

Vznesenost me je prevzela, ko sem na poti srečala ali le s pogledom zajela toliko znanih obrazov na kupu. Čutila sem tisto vznemirjenje pred velikimi dogodki, ko te navdaja navdušenje in malce stiskanja v želodcu in veš, da si na »top« dogodku.

Obeti torej. In takrat, ko sem polna takega vzhičenja, se mi (lahko bi se že naučila v teh nekaj desetletjih) pogosto zgodi, da navdušenje ostane nekje v zraku na višini, ki jo dosežejo vsi okrog mene, jaz pa se stegujem proti njej, a je ne dosežem.

Kar ne pomeni, da me nekaj svari ni močno zadelo. V prvi vrsti zagotovo navdušenje samega Petra Opeke in njegovo zahvaljevanje, iz katerega je bilo čutiti neko ganjenost nad tem, da njegova mala domovina, ki jo nosi v srcu, zmore toliko radodarnosti.

Skozi vso prireditev, ki je bila v znamenju vprašanj iz publike in nastopajočih, pa se nisem mogla otresti misli, da ne odgovarja na vsa vprašanja. Da pogosto zaide v tisto, kar pozna, kar čuti, ko dela za svoje revne prijatelje na Madagaskarju, kot jim rad reče, in da so mu naše težave tu na severni polobli malce daleč.

»Mi težave rešujemo na mestu, ne v papirjih.«

In v resnici ni odgovarjal na vsa vprašanja. Vsaj ne neposredno. Da bi se otresla tega občutka, sem v nedeljo še enkrat gledala posnetek na televiziji (ki je bil kar spretno zmontiran na nekaterih delih) in med pogovorom z možem se mi je posvetilo.

Seveda! Saj je v enem izmed odgovorov s svojo neposredno iskrenostjo sam odgovoril na moje dvome: »Postavljate mi težka vprašanja, ki so za teologe, profesorje, strokovnjake … Jaz pa nisem strokovnjak. Mi težave rešujemo na mestu, ne v papirjih ne v abstrakcijah. Ampak hvala za vprašanja. Hvala, ker iščete pravico.«

Pedro Opeka je človek akcije. Človek, ki preskoči morje administrativnih ovir. Ki se ne ozira na to, kako to delajo v pisarnah. In to zato, ker je klic po pomoči zaradi svoje predanosti Božjemu načrtu tako močan, da ga ni mogoče ustaviti. Ne pusti se. On reagira takoj: »Nikoli nismo mami, ki je prišla s 5, 6, 7 otroki, rekli, naj pride čez en teden, ampak smo lahko takoj pomagali zaradi vaših darov, vaše ljubezni!«

»After party« z utrujenim možem

Po prireditvi smo se z misijonarjem na kratko srečali, predvsem zato, ker na iskreni.net pripravljamo adventno akcijo, ki bo povezana z njegovim življenjem in delom. Ko sva se rokovala in sem ga pogledala v oči, me je stisnilo. Kaj stisnilo, zmrazilo. Verjetno se je zbudil tisti »mama nagon« – treba je poskrbeti – in ne da bi se predstavila, sem ga vprašala, ali mu lahko prinesem kaj za žejo.

Njegove oči so bile tako zelo utrujene, bala sem se, da ga bodo noge vsak čas pustile na cedilu. Toda on se je smehljal, se neprestano fotografiral z občudovalci, se zahvaljeval, objemal, stiskal roke … V tistem trenutku se mi je po glavi podilo le: »Naj ga nekdo prosim odpelje v posteljo! On se mora spočiti.«

Nekako sem mislila, da je to posledica zahtevnosti nastopanja pred veliko množico (čeprav roko na srce – tega je zelo vajen, saj se pri njegovih mašah vsako nedeljo zbere še enkrat več ljudi) in se bo v naslednjih dneh vendarle malce »usedel dol«, a mi je pogled na njegov urnik obiska v Sloveniji le še dodatno presenetil – ne, niti en dan ne bo počival. Vsak dan bo imel nekje mašo, nagovor, pričevanje.

Zvezda, ki ve, zakaj ji zvezdništvo ni v breme

V ušesih so mi odzvanjale besede novinarskega kolega Jureta Seška in voditelja prireditve – zanj je bila vsaka Opekova pridiga, ki jo je poslušal na Madagaskarju, ki ga je obiskal tik pred prireditvijo, kot duhovne vaje.

Kar nisem vedela, ali bi misel po velikem dogodku v Ljubljani lahko posvojila. Šele po nekaj dneh, ko se mi misli motajo po glavi in me nikakor ne zapustijo, se mi počasi svita. Pedro Opeka izkorišča svojo prepoznavnost, lahko rečem že kar zvezdništvo, za to, ker ima pred sabo zelo jasen cilj: s to močjo na Madagaskar prinesti več sredstev in na pot rešitve iz težkih življenjskih razmer spraviti čim več Malgašev.

In ob vsej priljubljenosti ostaja tako zelo preprost in neposreden. Na zapletena vprašanja odgovarja preprosto – zakaj bi se delal, da so stvari zakomplicirane, če niso?

Zanj so pravzaprav zelo preproste – vse je možno, če nas vodi Božja ljubezen in če v njej delamo, kar je prav in pravično. In njegova pot je reševanje malgaških duš, ob čemer se mu je odprlo še eno poslanstvo – veselje južne celine prinašati na hladno in zdolgočaseno severno poloblo.

Injekcija veselja in optimizma iz revne, a optimistične celine

Pedro Opeka je bil prav zato tako potreben v našem prostoru in mislim, da je to tudi tisto, zaradi česar ga tako občudujemo: Nikoli se ne ustavi, poleg tega pa v vsem svojem trudu med »žalostne, zaskrbljene ljudi na severni polobli« prinaša tisto pristno veselje in optimizem, po katerem vsi po tihem hrepenimo.

Moj mož me je, ko sva gledala posnetek prireditve, čisto »sezul« z vprašanjem: »Zakaj pa naše cerkve niso tako polne ljudi in veselja vsako nedeljo? Očitno mora priti en Opeka, da nam da brco.«

Res je. V naših cerkvah smo radi »polikani«, blizu nam je, da si med mašo nadenemo tisti zamišljeni in resni obraz. In Opeka nas spomni, da to ne odraža tistega, kar nam daje Bog: ljubezni, upanja, veselja. Nekje na poti se je izgubil ta čar. Hvala, Peter Opeka, da nam ga prinašaš z južne, z revščino, a življenjskim optimizmom in živostjo polne poloble!

Foto: Matevž Cerar