Poletna poroka

Foto: Canva

Na eno od preteklih vročih sobot smo v širši družini praznovali ljubezen. Poročila sta se moj nečak in njegova deklica. Vse skupaj sem gledala z varnega zavetja vloge ene od tet, ki živi v drugem kraju in tako mi je pritikalo najboljše. Nisem bila neposredno vpeta v priprave v zadnjih tednih, hkrati pa sem bila dogajanju zelo blizu. Kot bi sedela v prvi vrsti.

Ugledala sta se na enem od tednov duhovnosti za mlade. Juhu za te tedne. Koliko mladih ljubezni zanetijo! Kmalu, ko sta za svojo ljubezen povedala doma, sem zanjo izvedela tudi jaz. Sprva tu in tam, kasneje pa vedno pogosteje, je nečak na obiske in praznovanja pripeljal tudi njo. Začetna plahost se je počasi spreminjala v jasno besedo.

In tako se je začel približevati njun dan. Ob njunih posameznih korakih sem močno podoživljala dogajanje izpred več kot četrt stoletja, ko sva bila na istem midva z mojim sedanjim možem.

Kako osrečujoče in poživljajoče je gledati mlado ljubezen od blizu. Njune oči, ki se kar niso razšle, njune roke, ki so se iskale, duh, ki je vel med njima … Ta moj nečak je nekaj posebnega. Ko sem sama v belem korakala proti oltarju, je bil namreč že ob meni, takrat še v trebuhu moje sestre. Pravzaprav je bil na nek način tudi on moja poročna priča … In čeprav ni bil moj prvi nečak, je bil pa prvi, ki se je rodil v času najinega zakona in ob njegovem rojstvu sva tudi midva z možem bolj zavzeto začela hrepeneti po tem, da bi se enkrat taka mala sreča rodila tudi nama … Čez nekaj časa se nama je želja izpolnila. Zdaj je tista dojenčica postala mlada ženska in za dan poroke si je ženin prav njo izbral za pričo občestva, ko je izrekal svoje zaobljube.

Sobotno jutro je bilo sveže, toplo, prijazno in take so bile tudi njune oči, ko sta se prvič ugledala. Oblačila, pričeske in ličila so naredila svoje, ampak glavno je naredila mlada ljubezen. Pogled na ljubeči par sem občutila kot priložnost, da se tudi svatje na novo okopljemo v njuni lepi ljubezni.

Deček, ki sem ga nekoč pestovala, mu prepevala pesmice, se z njim pogovarjala, tekala z njim na ramenih in se smejala njegovim domislicam, je postal mož. Roko je podal deklici, ki je kar žarela. Dobro sta se pripravila in z mirom v srcu smo ju pospremili na novo pot.

Kako osrečujoče in poživljajoče je gledati mlado ljubezen od blizu. Njune oči, ki se kar niso razšle, njune roke, ki so se iskale, duh, ki je vel med njima …

In potem zaobljuba. Jasen, miren glas njega in glas neveste, ki se je malo zatresel … Resnost in lepote trenutka. Kako se nas je dotaknilo!

Poroki je sledila svatba, kakršno sta si želela. Na njun način. Prepletena je bila s samo suho srečo, ki se je radodarno sipala na vse nas.

Ples se je mešal s smehom, veselje z občudovanjem. Res, lepo je bilo.

Preden smo v zgodnjih jutranjih urah odhajali, sem stopila k očetoma mladoporočencev. Običajna zahvala za lepo praznovanje se je prelila v zahvalo za zgled, ki sta ga dala. Zato, ker sta vsak svojega otroka vzgajala tako, da sta si upala poročiti. Ker sta s tem dala najlepši zgleda svojim bratom, sestram, bratrancem in sestričnam in vsemu, predvsem mlademu občestvu, ki ju je spremljalo skozi leta njunega odraščanja. Nimata še vsega »urejenega«, marsikaj še manjka, ampak prišel je čas za naslednji korak. In sta ga upala narediti, kljub temu, da jima svet in okolica in razmere in družbena atmosfera ne stojijo ob strani. Bravo!

Smo pa ob njima in za njima mi. Najprej njuni starši, nato sorodniki in prijatelji. In vsi smo trdno združeni v molitvi za njiju.

Bog vaju živi!