Peljite otroke v gozd, ne v nakupovalni center!

Foto: Shutterstock

Tako vsaj pravi Jovan Memedović, srbski televizijski voditelj in avtor priljubljene serije Sasvim prirodno (Povsem naravno). Trdi, da sodobni otroci trpijo zaradi kroničnega pomanjkanja narave. Prvo rešitev za to stanje vidi v starših, ki morajo najprej razčistiti pri sebi in spremeniti svoje navade, katere, logično, prevzamejo tudi otroci. Drugi korak so institucionalne spremembe, ko morata družba in izobraževalni sistem prepoznati, da je vsakodnevno večurno sedenje v zaprtih prostorih za človeka, še zlasti pa za otroka, preprosto nenaravno.

Raziskave (in izkušnje) kažejo, da tudi krajša obdobja v naravnem okolju izboljšajo razpoloženje in ustvarjalnost prav vsem. Za otroke, ki trpijo za motnjami pozornosti, pa so koristi narave in pustolovščin v njej prav neverjetne. Ljudje nismo bili ustvarjeni za sedenje in najbolj nemirni med nami so bili evolucijsko predvideni za gibalo razvoja, za odkrivanje novih ozemelj, za pustolovsko raziskovanje … Danes jih dopoldne posedemo v učilnice, popoldne pred zvezke, ekrane in luči nakupovalnih centrov, ter jih označimo za težavne in hiperaktivne.

Sodobna tehnologija nam je prinesla marsikaj dobrega, a smo zaradi nje žal mnogi izgubili stik z naravo. Še zlasti žalostno pa je, da ga mnogi naši otroci niti niso nikoli uspeli vzpostaviti in ga niti ne pogrešajo.

Odtujenost od tega, kar nam dobro dene

Elizabeth Nisbet je zapisala: “Ljudje se izogibajo bližnjemu naravnemu okolju, ker zaradi kronične odtujitve od narave podcenjujejo prednosti uživanja v njej.” Nismo dovolj v stiku z naravnim okoljem, da bi sploh začutili, kako zelo nam je potrebno. Prav tako ne vemo ceniti tega, kar imamo.

To, kar lahko večina Slovencev še danes doseže peš – pristno naravo namreč, imajo marsikje po svetu že za poseben privilegij in celo turistično destinacijo, za katero so pripravljeni ljudje drago plačati. V turistični ponudbi tako lahko že najdemo “gozdne kopeli”, ali “gozdni spa”, ki obljubljajo preroditev, poživitev in relaksacijo. Obstaja ekoterapevtsko zdravljenje duševnih bolezni. Tudi stara modrost pravi, da naravno zdrav človek v stiski poišče stik z naravo, gre v gozd, se umakne na samo  …

Ljudje nismo bili ustvarjeni za sedenje in najbolj nemirni med nami so bili evolucijsko predvideni za gibalo razvoja, za odkrivanje novih ozemelj, za pustolovsko raziskovanje …

Toda če hodiš po gozdu s sklonjeno glavo (iskanje gob izvzeto) in predvsem razmišljaš o grdih mokrih listih ter pajkih, ki hudobno pletejo mrežo med drevesi ravno na višini tvojega obraza … kar je seveda tudi povsem upravičeno razpoloženje, še zlasti v najstniških letih … si spregledal vse tisto, kar ti ima gozd ponuditi.

Gozdna akcija: prerojen organizem, nove ideje in dober spanec

Da ima narava in čas preživet v njej na človeka izjemno pozitiven učinek, je jasno. Večina velikih umov človeštva je izjemno cenila naravo in gibanje v njej. Aristotel je bil prepričan, da sprehodi na prostem očistijo človekovega duha. Darwin, Tesla, Einstein so se redno sprehajali po gozdu, da so lažje razmišljali. Kljub temu pa časa v naravi ne preživljamo toliko, kot bi ga lahko. Zasuti smo z delom, obveznostmi, urnikom … Tako mi kot naši otroci. Raziskave so pokazale, da se je od leta 1970 do danes prostor, po katerem se lahko otroci svobodno in nenadzorovano gibljejo, zmanjšal kar za 90 %. Motimo se, če mislimo, da to nima vpliva – tako na osebna življenja otrok kot na celotno družbo.

Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je, da začnemo sami in skupaj z otrokom uživati v naravi.

Kako otroka (in sebe) vrniti v naravno stanje človeškega bitja, ki v naravi uživa?

Vsi se vsaj delno zavedamo problema, da so otroci premalo zunaj, premalo v naravi … ne vemo pa, kako to spremeniti. Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je, da začnemo sami in skupaj z otrokom uživati v naravi. Da to enostavno načrtno uvrstimo na svoj urnik. Druga stvar pa je, da pri tem vztrajamo. Otrok (in odrasli), ki je navajen predvsem na digitalne stimulacije, bo potreboval več časa, da mu bo “narava” zlezla pod kožo. Da bo njegovo srce podzavestno vzdrgetalo od vznemirjenja, ko bo začutilo moč svojih mišic, ko teče po gozdu.

Izkoristimo lepe zgodnjejesenske dneve za uživanje v naravi in ne bojmo se malo bolj sivih poznojesenskih dni. Naše telo, psiha in duša nam bodo hvaležni!