Pasti povezovalnega starševstva

Lahko se vam zgodi, da se kot novopečeni starši seznanite z načeli povezovalnega starševstva, se zanje navdušite in tako vzgajate svojega otroka, potem pa dojenček postane malček in se spremeni v malega tirana, ki tečnari, se grdo vede, ne spoštuje mej in je pravi mali razvajeni pamž.

Kaj se je zgodilo? Zakaj povezovalno starševstvo ne deluje? Naj vas takoj potolažim: povezovalno starševstvo deluje! Žal pa se vam lahko zgodi, da se ujamete v katero izmed pasti, ki v resnici izgledajo kot povezovalno starševstvo, pa to niso.

Pozabili smo nase in na svoje potrebe

V želji po tem, da bi zadovoljili vse dojenčkove potrebe, se staršem lahko zgodi, da pozabijo nase in naredijo to na račun sebe. Predvsem se to zgodi staršem, ki so imeli sami kot otroci nepotešeni potrebe. To so starši, ki težko rečejo »ne«. Tako pri svojih otrocih pretiravajo in zadovoljujejo potrebe svojega malčka na račun svojih potreb (strokovno rečemo, da kompenzirajo). In tako ljubezen zamenjamo za žrtvovanje in samoodpovedovanje. Tako kot boste vi ravnali s seboj, bodo tudi otroci z vami. Naj bodo smernice povezovalnega starševstva to kar so: smernice. Prilagodite jih prosim svoji situaciji in najdite zase svojo pot, ki bo upoštevala potrebe vseh in bo v zadovoljstvo vsem.

Prezaščitenost

Če je skrb za otroka ljubeča ali je potem še več skrbi še bolj ljubeče? Ne. Težko je razložiti, kje je meja. Seveda moramo otroka zaščititi pred resničnimi nevarnostmi, ne zaščitite pa ga pred življenjem samim. Buške in praske in nekaj umazanije so del življenja. In prezaščiteni otroci naravnost silijo v težave takoj ko jih spustite z oči ali pa se vas nebogljeno ves čas držijo za roko. Otrok se prvič približa stopnicam. Kaj boste naredili? Zavpili: ne, padel boš! In takoj namestili ograjo? … ali pa boste mirno stopili zraven in dovolili, da se spozna z nečim novim.

Odzvati se na jok ne pomeni utišati ga

Ena izmed zelo pomembnih smernic povezovalnega starševstva je, da se odzovemo na otrokov jok. Otroka nikoli ne pustimo, da joka sam, jokajoči otrok sodi v ljubeče naročje odraslega. Toda napaka, ki jo delajo mnogi je to, da mislimo, da otrok ne sme nikoli jokati. Torej ko otrok joka, vedno najprej preverite, če kaj potrebuje: previjanje, hranjenje, bližino, gibanje, več oblek, manj oblek, ima krče (potem dajte kapljice, masirate, tolažite) …. Če ni nič od tega, potem je mogoče jok to kar potrebuje. jok je namreč način, kako se znebimo stresa, ki se je v nas nabral: mogoče je bilo zanj preveč hrupa, ljudi, glasnosti, mogoče se je česa ustrašil, tudi vožnja z avtom je lahko za malega dojenčka stres … v tem primeru dojenčki potrebujejo naše naročje in naš miren glas, ki mu zagotavlja, da ste tam zanj. Ko se bo znebil stresa, bo zopet miren in vesel malček. Če se prehitro zatečete k različnim samotolažilnim navadam kot so duda, pogosto dojenje, bo otrok potreboval vedno več in vedno več tega (pogosteje se bo zbujal ponoči za dojenje, ves čas bo sesal dudo …) in ko bo malce večji bo pogosto siten in vznemirjen.

Izguba samozavesti

Še kako prav imajo tisti, ki včasih komentirajo naše članke nekako takole: Po zdravi pameti, pa ne potrebujete nobenega članka! Veliko staršev v strahu pred tem, da ne bodo »vzgajali narobe« neha vzgajati spontano in tako kot jim narekuje njihov notranji glas, ampak se slepo oklepajo nekih napotkov. Nekako takole: Sinko udari sestrico, vi prihitite v sobo k njima, jezni ker se je to zgodilo že večkrat in potem namesto da bi reagirali spontano razmišljate: ne smem kaznovati, kaj naj zdaj naredim … kako moram že reči? … in potem, jezni da bi eksplodirali, negotovo z zelo kontroliranim glasom rečete: ne smeš udariti, to ni lepo… Smešno in žalostno obenem, kajne?(Mimogrede to je permisivnost in ne sočutna vzgoja.)

Kako bi se počutili vi, če bi bili del odprave po džungli in bi vaš vodja nekaj negotovo mencal pred vami? Imeli bi občutek, da nima pojma. Bi mu z veseljem sledili? Ne!! No, točno tako se počutijo naši otroci, če ne zaupamo sebi kot staršem … in potem se obnašajo točno tako kot bi se vi na tej džungelski odpravi. Bilo bi vas strah in počutili bi se negotove in stavim, da bi bili malce uporniški. Otroci potrebujejo od nas zelo jasna sporočila, ko uničujejo stvari ali prizadenejo drugega. Pri tem pa ne potrebujejo samo našega odločnega: NE!, to boli! Ampak tudi fizično podkrepitev: pridite takoj blizu, ustavite roko, odmaknite enega od drugega, objemite tudi malčka-napadalca in mu pomagajte da se pomiri. Samo kričanje z razdalje pri malčkih ne naredi nič dobrega.

In še najtežji del: bodite zelo jasni in odločni, ne bodite pa jezni na njih. Nato pa se posvetite njihovim nezadovoljenim potrebam. Otroci potrebujejo trdno vodenje vendar brez ustrahovanja in kaznovanja. Otrokove želje niso otrokove potrebe O tem sem pisala že v članku »za bolj srečno otroštvo«, to je recept, da vzgojite nesrečne otroke in razvajene male tirančke. Ko vam srce reče NE (.. še eno igračko, še eno risanko, še en bonbonček…), tudi zares recite “ne” in pri tem vztrajajte brez slabe vesti.

Kar otrok želi ni vedno to kar potrebuje. Preverite: bi vi kot otrok lahko bili brez tega? Potem je to želja in ne potreba. Seveda pa prosim dragi starši bodite spoštljivi do razočaranj svojih malčkov. Recite ne in potem sočustvujte (“Toliko lepih igrač, vse bi rad imel, pa ne moreš…”) … z vsem spoštovanjem do otrokovih čustev, toda brez jeze in slabe vesti.

Še vedno verjamete v povezovalno starševstvo? Če pri tem poskrbite tudi zase, če dovolite, da otrok svobodno spoznava življenje, če veste, da je jok lahko tudi način kako se znebimo stresa, če živite dalje svoje življenje in veste, da je otrok lahko vesel, da ste prav vi njegova mama ali oče, potem boste želi vse sadove, ki jih taka povezanost prinese: imeli boste , zvedavega, samostojnega, srečnega malčka, ki vas z veseljem uboga, izraža svoja čustva, kdaj joka, vendar nikoli ne »trmari« in je sočuten tudi do drugih.