Kaj ni povezovalno starševstvo?

Thumbnail

Vse priljubljene metode starševstva so vedno deležne tudi kritik in tudi povezovalno starševstvo pri tem ni izjema. Vendar pa večina kritik izvira iz nepoznavanja metode in iz tega, ker je ta metoda v nasprotju z nekaterimi družbenimi trendi.

Dejstvo pa je, da bi starši načelom povezovalnega starševstva sledili sami od sebe, če ne bi bili »strokovnjakov«, ki zagovarjajo določene družbene trende.

Katere so torej najpogostejše zmote o povezovalnem starševstvu?

  1. PS ni nov slog starševstva. Pri povezovalnem starševstvu ni ničesar, kar bi lahko označili kot novost. Gre pravzaprav za star način skrbi za otroka, ki temelji na navadah, še vedno živih v številnih tradicionalnih družbah. Načela povezovalnega starševstva izhajajo namreč iz bioloških potreb otroka.

  2. Ne pomeni razvajanja. Povezovalno starševstvo ne pomeni, da starši otroku dajo vse, kar zahteva. Starši se morajo ustrezno odzivati na dojenčkove potrebe, to pa pomeni, da morajo znati reči tudi ne, ko je to treba. Pomembno je, da se naučijo razlikovati med otrokovimi potrebami in zahtevami. “Otroku, katerega potrebe so zadovoljene predvidljivo in zanesljivo, ni treba sitnariti, jokati in ga skrbeti ali bo od staršev dobil, kar potrebuje. Razvajenost lahko postane težava čez nekaj let, ko je pretirano popuščanje znamenje nesposobnosti staršev, da otroku postavijo meje”. Številni starši se sprašujejo, ali ne bo otrok zaradi takšnega starševstva pozneje postal preveč odvisen od njih, nesamostojen, sramežljiv in “mamin sinko”. Otroci, katerih potreba po varnosti in toplini je bila v zgodnjem otroštvu sprejeta in zadovoljena, so kasneje mnogo bolj samozavestni ter tudi bolj samostojni, občutljivi in ljubeči. Ker so bili že sami od prvih dni deležni razumevanja in topline, so zmožni to nuditi tudi drugim. Ti otroci so tudi bolj čustveni, sočutni in občutljivi za trpljenje drugih.

  3. V središču pozornosti ni samo otrok. Zdravo starševstvo pomeni spoštovanje potreb vse družine, ne le otrokovih. V prvih, najintenzivnejših mesecih po rojstvu, so dojenčkove potrebe na prvem mestu, vendar mama ne more dobro poskrbeti za njegove potrebe, če zanemarja svoje. Starši se skozi otrokov razvoj naučijo biti pozorni na iskanje ravnovesja med otrokovimi potrebami, potrebami mame in potrebami preostale družine. 

  4. PS ne pomeni popustljivosti. Starši pri povezovalnem starševstvu otroku ne smejo dopustiti, da počne vse, kar mu “pade na pamet”. S svojim vedenjem vplivajo na otroka, ga spodbujajo pri njegovih odločitvah, hkrati pa mu dajejo potrebne smernice za lepo obnašanje v družbi. Postavijo mu pravila in potrebne omejitve, hitro posredujejo v primeru njihovega neupoštevanja in mirno odpravljajo težave. 

  5. PS ne pomeni mučeništva. Pomembno je, da oče in drugi zaupanja vredni skrbniki v družinah, v katerih so se odločili za povezovalno starševstvo, pomagajo skrbeti za dojenčka. Gre za usklajenost med otrokom in celotno družino. Povezovalno starševstvo namreč ne pomeni ujetosti in priklenjenosti na otroka, saj se mama lahko posveti tudi službi, različnim projektom in drugim aktivnostim. Življenje se ne vrti le okrog otroka. 

  6. PS ni naporno. Na začetku se zdi, da je povezovalno starševstvo eno samo razdajanje in sprva je res tako; dojenčki jemljejo in starši dajejo. A čim več bodo starši dajali dojenčku, tem več bodo od njega dobili. Začeli bodo uživati z otrokom in postali samozavestnejši starši. Pri povezovalnem starševstvu dojenček in starši vplivajo drug na drugega. Povezovalno starševstvo je dolgoročno gledano najpreprostejša metoda starševstva. Če starši poznajo svojega dojenčka in je med njimi stkan pristen odnos, je starševstvo veliko preprostejše. Starši morajo imeti neverjetno potrpljenje in veliko energije, da otroka dodobra spoznajo in se naučijo odzivati na njegove signale, zlasti prve tri mesece. Vse to se jim bo obrestovalo kasneje v otroštvu in najstniških letih, saj se bodo znali postaviti v otrokovo kožo in razumeti njegovo stališče in mišljenje. Tako bodo lažje razumeli njegovo obnašanje in bodo lažje vplivali nanj. Če bodo starši zares spoznali svojega otroka, bo starševstvo za njih preprostejše v vseh obdobjih otrokovega razvoja. 

  7. PS ni togo. Povezovalno starševstvo ponuja veliko možnosti in je zelo prožno. Pri njem ne gre za pravila, prepovedi in zapovedi. Staršem ni treba slediti pravilom, prepoznati morajo le situacijo in se odzvati nanjo.

  8. PS ne pomeni nesamostojnega otroka. Nesamostojni otrok je pretirano odvisen od staršev, saj mu preprečujejo, da bi počel tisto, kar si želi, hkrati pa mu zapovedujejo, kaj mora. Povezani starši pa vedo presoditi, kdaj otroka lahko pustijo, da se sam potrudi in kdaj doživi tudi neuspeh, saj le tako dozoreva.

  9. PS ne pomeni, da so starši slepi. Starši včasih postanejo preveč zaščitniški do otroka, zlasti, če gre, denimo, za dolgo želenega otroka. Ti starši so v otroka vložili toliko sebe, da težko ločijo med otrokovimi in svojimi potrebami ter srečo. Včasih starši želijo preko svojih otrok uresničiti svoje neuresničene sanje in ne upoštevajo otrokovih želja. Povezovalno starševstvo pa pomeni nasprotno, starši niso slepi, saj upoštevajo otrokove želje in mu ne vsiljujejo svojih. Vse to namreč vpliva na otrokov čustveni razvoj. 

  10. PS ni čudno. Povezovalno starševstvo ni kult vračanja k naravi, ki so ga začele prvinske mame, ampak vpliva tudi na druga področja njihovega življenja.

  11. PS ne pomeni vse ali nič. Staršem se morda ne bo uspelo vedno držati vseh zlatih načel povezovanja, vendar to ne pomeni, da niso “povezani starši”. Otrok od staršev pričakuje le, da se teh načel pogosteje držijo. 

  12. PS ni samo za mame. Povezovalno starševstvo je veliko bolj blagodejno, če pri skrbi za dojenčka sodeluje tudi oče. Ta v starševstvo prinaša svoj zorni kot. Problem pa se pojavi, ker se veliko mam tako razdaja dojenčku, da več ne pomislijo nase in na svoje potrebe in želje. 

Res je, da morajo starši novorojenemu otroku posvetiti veliko časa in intenzivno zadovoljevati njegove potrebe. Starši, ki se odločijo za ta način vzgoje, imajo otroke veliko v naročju, matere jih dojijo, oba starša se ob rojstvu intenzivno povezujeta z otrokom, odločijo se za skupno spanje z otrokom in so veliko bolj občutljivi na otrokov jok. Vendar vse to ne pomeni, da bi otroka s tem razvadili. Ampak pomeni, da se starši z občutkom odzivajo na potrebe otroka in jih skušajo kar najbolje zadovoljiti.

Vir: W. in M. Sears, Povezovalno starševstvo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.