Kaj je povezovalno starševstvo

Vsi starši si želijo, da bi njihovi otroci zrasli v prijazne, ljubeznive, razumevajoče, lepo vzgojene in seveda pametne ter uspešne ljudi. Povezovalno starševstvo je način, s katerim lahko otroku pomagate razviti te lastnosti.

Povezovalno starševstvo je vzgojni pristop, pri katerem ne gre za niz strogo določenih pravil. Pomeni predvsem to, da znate s srcem in glavo prisluhniti potrebam vašega dojenčka in se pri vzgojnih odločitvah opirate na to, kakšen je vaš otrok in katere metode so najučinkovitejše tako zanj kot za vas. Cilj starševstva je odnos z otrokom, povezovalno starševstvo pa je sredstvo, kako ga doseči. Dejansko številni starši ta orodja uporabljajo nagonsko. Če so dovzeti za potrebe in čustva dojenčka, se nanje odzovejo prav v skladu z metodami povezovalnega starševstva. Pomembno je, da se povežete z dojenčkom in da povezanost z odraščanjem ne popusti.

Sedem načel povezovanja

Vas cilj je povezati se in postati povezan z otrokom. Zato izmed naštetih metod izberite najprimernejše: morda bodo to vsa, morda vseh niti ne boste potrebovali, morda pa se nekaterih zaradi določenih težav niti ne morete držati.

1. Povezovanje ob rojstvu Povezovanjem med starši in otrokom je lažje, če se že začne dobro. Novorojenček in mama bi morala skupaj preživeti čim več časa, saj tako prideta na dan naravno obnašanje dojenčka, ki samo po sebi pripomore k povezovanju, in intuitivna, nagonska materinska skrb. Dojenček je nebogljen, mama pa pripravljena skrbeti zanj. Ta biološki par bo uspešno zaživel, če bo prvih nekaj tednov nenehno skupaj. Tudi oče lahko uživa v povezovanju ob rojstvu. 

2. Dojenje Je odličen način za spoznavanje novorojenčka. Za uspešno dojenje se mora mama odzvati na dojenčkove znake; to je prvi korak, da ga lahko spozna in zgradi iskren odnos z njim. Zaradi hormonov, ki se izločajo med dojenjem, je intuitivno materinstvo lažje, saj je mama bolj sproščena in mirnejša, ko je z dojenčkom. 

3. Nošenje otroka Dojenčki, ki so pogosto v naročju, so manj sitni in več časa mirni, a hkrati pozorni na okolico – v takem okolju se otrok največ nauči o svetu okoli sebe. Ko nosite otroka, postane dovzetnejši. Ker ga imate ob sebi, ga bolje spoznate. Dojenček je zadovoljen in okrepi se njegovo zaupanje do vas. Hkrati pa se veliko nauči o okolici, medtem ko se mama oz. oče z njim v naročju posveča vsakdanjim opravilom.

4. Spanje v družinski postelji Enotnega pravila, kje naj bi otrok spal, ni. Ravnajte se po tem, kje in kako se najbolj naspite. Večina dojenčkov najbolje spi v bližini staršev. Spanje v skupni postelji marsikateremu staršu pomaga, da se laže poveže z dojenčkom in prisluhne njegovim potrebam tako ponoči kot čez dan. Ker se otroci pogosto bojijo teme, jih zelo pomirja, če se ponoči lahko dotaknejo staršev, in jim zaradi ločitve čez noč ni tesno pri srcu. Dojenčki se v družinski postelji naučijo, da je spanje prijetno stanje, ne pa nekaj, ob čemer občutijo strah. Poleg tega je tudi nočno dojenje manj naporno.

   Dojenčki jokajo, ker hočejo nekaj sporočiti, ne zato, ker hočejo manipulirati s starši.

5. Odziv na dojenčkov jok Ko dojenček joka, nam skuša nekaj povedati. Njegov jok je pomemben signal, ki mu zagotavlja preživetje, staršem pa pomaga razviti starševski čut. Dojenčki jokajo, ker hočejo nekaj sporočiti, ne zato, ker hočejo manipulirati s starši. Čim pozorneje se odzovete, tem bolj se bo dojenček navezal na vas in laže se bo sporazumeval z vami. 

6. Ravnovesje in meje Ker bi starši dojenčki radi dali čim več, pogosto pozabijo na lastne potrebe. Za uravnoteženo starševstvo je ključno, da se ustrezno odzovete na dojenčkove potrebe – naučiti se morate, kdaj mu je treba ustreči in kdaj ne, in biti toliko preudarni, da prisluhnete tudi sami sebi, ko potrebujete pomoč. 

7. Ignoriranje dobronamernih nasvetov Številne starše začnejo kmalu po otrokovem rojstvu zasipati z »dobronamernimi« nasveti, kako se ne povezati z otrokom, npr. »Pusti ga, naj joka«, »Navadi ga, da se ne bo dojil vsake pol ure« in »Ne imej ga toliko po rokah, čisto ga boš razvadila«. Taka ozkosrčna skrb za otroka temelji na napačni domnevi, da dojenčki jokajo, ker hočejo manipulirati s starši, ne zato, ker se tako sporazumevajo z njimi, in da je otrokov jok neprijetna razvada, ki se je mora odvaditi, da se bo lepše vključil v svet odraslih. Dojenček tako izgubi zaupanje v tehtnost signalov, ki jih posreduje staršem, starši pa zaupanje v sposobnost, da razumejo dojenčka in se odzivajo na njegove potrebe. Tako lahko med starši in dojenčkom zazija praznina, namesto da bi se poglobila navezanost, kot se pri povezovalnem starševstvu. S povezovalnim starševstvom se bo v vas prebudil šesti čut, da boste postali samozavestni glede starševskega sloga in manj dojemljivi za »dobronamerne«nasvete. 

Vir: William in Martha Sears, Povezovalno starševstvo