P. Primož Jakop: »Družinska kateheza pomaga otrokom in staršem do osebne izkušnje Boga«

P. Primož Jakop je jezuit in župnik v župniji Ljubljana – Dravlje. Ker so Dravlje prva ljubljanska župnija, ki je lani začela z družinsko katehezo, smo se z njim pogovarjali o izkušnji preteklega leta, novih pristopih k verouku ter pastorali otrok in družin.

P. Primož Jakop prihaja iz župnije Kostrivnica v okolici Rogaške Slatine. Jezuitom se je pridružil leta 1997. V župniji Dravlje službuje od leta 2014, zadnja tri leta kot župnik. Pri delu z otroki in mladimi, po katerem je znana draveljska župnija, pravi, da žanje sadove svojih predhodnikov ter hkrati upa, da bo tudi on lahko kaj predal zanamcem. Družinsko katehezo v svoji župniji doživlja kot velik blagoslov, za katerega sam nima nobene zasluge, ampak ga lahko samo tiho podpira.

V Dravljah ste na pobudo staršev začeli z družinsko katehezo, torej nekakšnim »veroukom za vso družino hkrati«. Kako ste se odzvali na njihov predlog?

Lani so do mene prišli štirje pari in me vprašali, če bi lahko v Dravljah začeli z družinsko katehezo. Imeli so izdelan načrt in bili so zelo zagreti. Moja edina skrb je bila, če bomo imeli na razpolago dovolj prostorov, in seveda to, da me ne bi vse skupaj preveč obremenilo, ker imam precej obveznosti. Rekli so, da bodo vse pripravili sami, da pa bodo veseli, če se jim enkrat mesečno pridružim na srečanju. To se mi je zdelo izvedljivo.

Kot župnik že nekaj časa opažam, da moramo ponuditi tudi vsebine za starše, kar je ta pobuda potrdila. Nobenega dvoma nimam, da ne bi prišla po navdihu Svetega Duha. Krasno je, da delamo z otroki, vendar ni dovolj. Zato sem bil zelo vesel, ko so do mene samoiniciativno prišli starši, ki iščejo in si želijo nečesa več.

Dogovorili smo se, da začnemo, če se pridruži vsaj pet družin. Zelo hitro se je oblikovala ekipa, odgovorni, mladinski animatorji … Zdaj družinsko katehezo v Dravljah obiskuje 13 družin, kar je zgornja meja. Sladka skrb je, kaj bomo storili, če se v prihodnosti pridruži še kakšna družina, ker bo treba skupino deliti.

Srečanje družinske kateheze v Dravljah.

Lahko na kratko predstavite, kako potekajo srečanja?

Srečanja, na katera pride vsa družina skupaj, potekajo enkrat tedensko po eno uro. Začnejo se s pesmijo in molitvijo, ki jo vsakič pripravi druga družina. Sledi nekaj vprašanj, da se spomnimo evangelija pretekle nedelje. Nato se skupina razdeli na starše, predšolske otroke, prvo in drugo triado. Zadnje triade pri nas še nimamo. Jaz enkrat mesečno pripravim temo za starše, drugače jih pripravljajo starši sami. Štirikrat letno imamo skupno srečanje z zabavnim svetopisemskim kvizom, štirikrat letno pa posebno temo, letos so bili to naši krstni zavetniki.

Družine zelo rade prihajajo na srečanja in jih običajno nadaljujejo z druženjem. Ob tem opažam, kako nujno si je vzeti čas za »verouk« za starše. Letos sem z njimi obdeloval zakramente in vprašanja so kar vrela iz njih, kar se mi zdi fantastično. Odrasli v Cerkvi nimajo prostora, kjer bi se lahko pogovarjali in poglabljali svojo vero. Zakonske skupine niso namenjene temu, družba pa nas vsak dan izziva z najrazličnejšimi vprašanji. V Cerkvi moramo pripraviti ogromno prostora za duhovno rast odraslih.

Za vami je prvo leto. Kje vidite prednosti družinske kateheze?

Pri družinski katehezi se mi zdi odlično, da ni vse na župniku, ampak je glavna starševska iniciativa. Za nas, duhovnike, je sicer kar izziv, kako izstopiti iz vloge protagonistov, torej tistih, ki vse niti držimo v svojih rokah. Mene so skavti v zadnjih šestih letih na srečo naučili, kako se umakniti in jim prepustiti vodstvo, ker dobro vedo, kaj delajo. (smeh) V določenih situacijah je dovolj, da sem duhovni asistent, torej da nisem glavni, ampak skupino samo spremljam. To se mi zdi privilegiran položaj, ker sem lahko sproščeno zraven, opazujem in se veselim sadov. Družinska kateheza je odličen primer za to.

Prednost je vsekakor tudi to, da družina na srečanja prihaja skupaj. Otroci vidijo starše, kako pojejo, molijo, se učijo in pogovarjajo. Zelo pomembno je tudi to, da je za številne starše kateheza edini izvir duhovnosti. To je še posebej pomembno v družinah, kjer je kristjan samo eden od staršev. Skupina je prostor za pogovor, podporo in podelitev, kar je izjemno dragoceno. Če starši želijo dajati, morajo najprej sami nekje zajemati.

Poleg tega morajo biti starši pri družinski katehezi aktivni. Izzvani so, da pripravijo temo, pobrskajo po sebi in ovrednotijo svoj odnos z Bogom. Ter seveda rastejo.

»Kot eden od voditeljskih parov družinske kateheze v Dravljah okušava njene sadove v treh razsežnostih. Prva je gotovo povezanost družin v župniji. Najina triletnica skoraj vsak dan vpraša, če gremo danes na družinsko katehezo – pa je sicer največji zapečkar pri hiši. 🙂 Čutiva, da smo se v župniji, ki je sicer velika in polna dogajanja, povezali v veliko družino, v kateri smo vsi sproščeni in sprejeti kljub raznolikosti. Tudi svete maše so postale povsem domače, saj je okrog nas toliko obrazov, s katerimi delimo izkušnjo z naših srečanj.

Drugi sad je zrasel iz prepričanja, da smo starši svojim otrokom prvi kateheti in temeljni zgled tudi v veri. S skupnim obiskovanjem verouka jih učimo, da je odnos z Jezusom živ in da tega nikoli ne prerastemo. Preko odnosov z drugimi družinami čutimo neskončno Božjo ljubezen in usmiljenje – le kako bi lahko bolje spoznavali našega Boga, ki je Odnos?

Tretji sad je spodbuda, da starši (pa tudi otroci) brusimo svoje talente, da stopimo iz udobja »supermarketa«, kjer je vse na voljo in na dosegu roke. Vsak po svojih zmožnostih oblikuje in vodi naša srečanja. Verjameva, da taka aktivna drža s posluhom za drugega predstavlja pot, na katero nas kliče Jezus.«

Valentina in Matic Pavlič iz voditeljske ekipe DK Dravlje

Kakšni pa so izzivi?

Izziv je verjetno sistematičnost pridobivanja verskega znanja. Pri klasični katehezi je vse strukturirano, točno se ve, kaj in kdaj je treba obdelati. Pri družinski katehezi pa je vse bolj tematsko, v enem letu se nekaj obdela, nečesa pa ne. Vendar iskreno rečeno težko rečem, kaj je »dovolj« verskega znanja in da devet let osnovnošolskega verouka nujno poskrbi zanj.

Zanimivo je tudi to, da so mlajši otroci navdušeni nad družinsko katehezo, tisti iz zadnje triade pa so se sami odločili, da ostanejo v svoji veroučni skupini. Tam imajo prijatelje in očitno se v skupini dobro počutijo.

Družine na križevem potu na veliki petek.

Kako družinska kateheza vpliva na župnijo? Se vam zdi, da jo bolj povezuje ali deli?

V tem letu nisem opazil nobenega elitizma ali izključevanja. Družinska kateheza je odprta za vse in pri nobeni od družin, ki jo obiskujejo, nisem opazil, da bi se imela za nekaj boljšega. V vsakem primeru pa je naša župnija tako velika, da se ljudje spontano združujejo v manjša občestva. Tisti, ki prihajajo k jutranji maši, so povezani v svojo skupino, tisti, ki prihajajo k družinski maši, v svojo, zakonske skupine v svojo …

Pri družinski katehezi se mi zdi ravno nasprotno, da je skupina zaradi svoje povezanosti zelo pripravljena na sodelovanje in služenje. Pogosto prevzamejo kakšno nalogo, pojejo pri družinski maši, večkrat me vprašajo, kako lahko pomagajo … Družinsko katehezo dojemam kot obogatitev, pri kateri vsekakor vidim mnogo več prednosti kot morebitnih težav.

Zanimivo je, da družinska kateheza obstaja že 12 let, izvajajo jo v številnih slovenskih župnijah, od Kamnika do Slovenj Gradca in Logatca. V Ljubljani pa ste bili vi letos prvi. Je takšno novost lažje izvesti v manjši župniji kot v glavnem mestu?

Izziv Ljubljane se mi zdi v tem, da se dogaja ogromno stvari. Župnije težko tekmujemo z vsem, kar je na voljo staršem, in z vso ponudbo za otroke. Morda je natrpanost ponudbe eden od razlogov, da se staršem do zdaj ni zdelo potrebno lotiti takšnega projekta. Sem pa vesel, da se družinska kateheza v prihodnjem šolskem letu obeta tudi v župnijah na Rakovniku in Žalah – Sveti Križ.

V nekaterih župnijah se pojavljajo pobude, da bi »klasični« verouk ukinili in imeli samo družinsko katehezo. Kako gledate na takšne predloge, se vam zdijo sploh izvedljivi?

Župnije so občutljive na spremembe, zato se jih je vedno treba lotiti modro in postopoma. Na srednji rok zato še ne vidim te možnosti. Ogromno katoliških družin še vedno živi po zelo klasičnem vzorcu in jim veliko pomeni tradicija. Želijo, da imajo otroci opravljene zakramente, starši pa v to niso pripravljeni vlagati časa in energije. Ob vseh prednostih, ki jih ima družinska kateheza, se mi zdi, da smo še preveč v določenih okvirjih in kalupih, da bi lahko popolnoma nadomestila klasični verouk.

Družinsko sodelovanje pri nedeljski sv. maši.

Kako gledate na prihodnost otroške in mladinske pastorale? Kakšna je prihodnost verske vzgoje?

Zadnje čase mi največ snovi za razmišljanje odpira odlična knjiga kanadskega duhovnika Jamesa Mallona Božja prenova, ki govori ravno o poslanstvu župnije, župnika in celotnega občestva. Zelo me nagovarja, ko Mallon govori o vrstnem redu duhovne izkušnje.

Pri birmancih se na primer osredotočamo na tri razsežnosti: poglobitev verskega znanja, večjo vključenost v občestvo in osebni odnos z Bogom. Prvo znamo, tukaj šolski pristop deluje. Že pri vključevanju mladih v župnijo imamo precej več težav. Težko jim damo občutek, da jih v župniji potrebujemo in da bodo manjkali, če jih ne bo. Tretja stvar pa je najtežja. Pri birmancih se vedno sprašujem, ali smo jim omogočili izkušnjo Boga ali smo jim večinoma govorili samo o Bogu. Nespametno je domnevati, da imajo mladi duhovno izkušnjo, na kateri lahko gradimo. Žal te izkušnje pogosto ni, iz česar izvirata nerazumevanje ter dolgčas pri maši in zakramentih. Če imamo resnično izkušnjo Boga, ki je dober, skrben in blizu, je sveta maša nekaj čudovitega. Ne znam pa si predstavljati groze, če mašo spremljamo samo kot del nekakšne tradicije. To mora biti prava muka!

Zato toliko mladih po birmi reče: »Do zdaj smo potrpeli, zdaj pa gremo iskat ljubezen.« Toliko let smo jih imeli v Cerkvi, da bi jim pokazali Boga, ki je Ljubezen, pa tega nismo znali izkoristiti. Ostali smo v kalupih in se bali, da ne bi prekinili tradicije. Nismo jih ne videli ne slišali, ampak smo jim povedali, kakšna so vprašanja in kakšni odgovori. Ter na koncu dodali: »To je vse, kar boste izvedeli o Bogu.«

Prenos vere sicer nikoli ni avtomatičen in je vedno tudi vprašanje milosti. Vseeno pa se mi zdi, da se moramo vprašati, kaj lahko storimo, da olajšamo proces in pripravimo teren. Sam opažam, kako prevzeti so birmanci, ko slišijo močno pričevanje birmanskega animatorja, ki je le malo starejši od njih in pripoveduje, kako je srečal Boga. Mislim, da je to nov pogled na bistvo verouka – kako pomagati otrokom in mladim do osebne izkušnje Boga. To je mnogo pomembnejše od vsega, kar morajo vedeti o Bogu. Sv. Ignacij Lojolski v Duhovnih vajah pravi, da duše nikoli ne zadovolji količina védenja, ampak notranje čutenje in okušanje. In ravno na tem področju je družinska kateheza v veliki prednosti.

Kaj je družinska kateheza?

Družinsko katehezo je v župniji Domžale leta 2011 zasnovala skupina staršev pod vodstvom Natalije Podjavoršek. (V branje priporočamo intervju z njo.) Srečanja obiskujejo vsi družinski člani hkrati, skupina šteje od 5 do 15 družin.

Srečanja, ki običajno potekajo enkrat tedensko, se začnejo s skupno pesmijo in molitvijo. Nato se družine razporedijo po starostnih skupinah (predšolski otroci, otroci 1. triade, otroci 2. triade, pripravniki na birmo in starši). Vsaka posebej obravnava svojo temo, ki sledi cerkvenemu koledarju. Vsaka skupina ima svoje voditelje (to so lahko kateheti, starši, animatorji …), vključen je tudi duhovnik. Srečanja se zaključijo s skupno molitvijo in neformalnim druženjem, pecivom, igro. Velik poudarek je tudi na sodelovanju v župniji.

Po Slovenskem katehetskem načrtu gre za enakovredno alternativo klasični katehezi. Več informacij in številne uporabne materiale najdete na spletni strani družinske kateheze.

Foto: osebni arhiv p. Primoža Jakopa in Valentine Pavlič

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja