
Družinska kateheza je verouk, ki ga obiskuje cela družina, a je hkrati mnogo več. Je kraj srečanja, spodbude, podpore in razvijanja talentov mnogih družin, ki Cerkvi daje mlade, ki po birmi ne “odpadejo”, ampak postajajo aktivni laiki.
Takšen verouk v Domžalah poteka od leta 2011, letos že sedmo leto, vanj pa je vključenih 33 družin oz. skupaj okrog 150 ljudi. Družinska kateheza se je do sedaj razširila še v Presko pri Medvodah, Kamnik in Logatec. O verouku, pri katerem otroci ne zbirajo listkov, nimajo učbenikov, terminov spovedi, se ne učijo na pamet, nimajo tipične domače naloge in niti ocen, sem se pogovarjala z mamo, ki jo je zasnovala in jo v domžalski župniji še vedno vodi – Natalijo Podjavoršek.
Natalija, od kod izvira ideja za Družinsko katehezo?
Ideja se je porodila na srečanju župnijskega pastoralnega sveta. V smernicah in priročnikih je bila tema o tem, da bo treba razmisliti o novih pristopih, saj kot kaže verouk ni tisto, kar si želimo, če hočemo, da otroci po birmi ostanejo v Cerkvi.
Jaz sem imela vse od takrat, ko je moj prvi sin vstopil v prvi razred verouka v glavi: Joj, kako je to čudno, da jaz prvošolca po tem, ko sem cel dan v službi, dvignem v šoli in ga odpeljem na verouk ter ga tam pustim. Jaz imam 45 minut časa, v katerih se mi ne splača iti domov, ker to pomeni, da samo prideš domov in se obrneš. Torej čakaš. Lahko greš v cerkev molit, ampak včasih nismo tako pridni. In jaz sem si rekla: A ne bi bilo dobro, da bi imeli v tem času tudi starši priložnost, da nekaj naredijo s sabo. In otrok bi vedel, da tam ni sam, ampak je ob njem še nekdo. Tako je prišla ideja, da bi imeli verouk za celo družino hkrati.
In jaz sem si rekla: A ne bi bilo dobro, da bi imeli v tem času tudi starši priložnost, da nekaj naredijo s sabo.
Takrat je bil župnik gospod Janez Šimenc, ki mi je dejal, da če dobim pet družin, ki bi tako delale, potem lahko. Takoj sem povedala, da bi želela, da otroci, ki so vključeni v družinsko katehezo, ne hodijo na redni verouk, kar že pri članih ŽPS ni bilo najbolje sprejeto. Ker, kdo bo pa izpolnjeval delovne zvezke, predeloval snov itd.?! Jaz pa sem proti množenju stvari, ker to nima smisla. Če je otrok pri Družinski katehezi in je vključen še k skavtom, ministrantom ali v pevski zbor, ima že čez glavo stvari in nobene potrebe ni, da hodi še na redni verouk.
Pomembno je, da se družina razbremeni, ampak v smeri, da ji damo priložnost, da bo nekaj delala skupaj. Ne moreš z otrokom trenirati teka ali skupaj z njim vaditi inštrumenta, ker gre za stvari, ki so prilagojene starosti otroka. Poglabljanje v veri pa je nekaj, kar lahko počnemo skupaj. Verouk je živa stvar, ki se spreminja, in njen glavni namen je, da otrokom pokažemo, da jih ima Bog rad in jih čaka, jim je kadarkoli na voljo. Načini, kako to lahko naredimo, so pa različni.
Kako se v praksi družinska kateheza razlikuje od »običajnega« verouka?
Na družinsko katehezo starši pridejo skupaj z otroki in so tam skupaj z njimi do konca. Naš pogoj je, da je prisoten vsaj eden od staršev. Zakaj ne oba? Nočemo, da je dostopna le družinam, kjer sta oče in mama močna kristjana, ki si želita poglabljanja v veri. Želimo biti odprti tudi za vse tiste, ki niso poročeni (teh družin imamo ogromno), tudi za tiste, ki so ločeni in nimajo nikjer podpore. Imamo tudi družine, kjer je le eden od staršev tisti, ki prakticira vero, drugi pa je bolj le dovoli, a mu je vse skupaj vseeno. To so družine, ki še toliko bolj potrebujejo občestvo.
Pomembno je, da se družina razbremeni, ampak v smeri, da ji damo priložnost, da bo nekaj delala skupaj.
Druga razlika je, da gre cela družina na enkrat k verouku. Drugačni smo tudi v tem, da nimamo delovnih zvezkov, imamo le zvezke, kamor si zapišemo pomembne stvari, nalepimo kakšen list itd. Nikoli ne dajemo tiste tipične domače naloge, da je treba nekaj rešiti, izpolniti. Naša edina domača naloga je: pojdi k maši in dobro poslušaj nedeljsko božjo besedo.
Naša naloga je tudi aktivno sodelovanje v župniji. Včasih rečejo: oooo, blagor družinski katehezi; nimajo ocen, ni se treba učiti … In potem jaz takoj povem, da ne delamo nalog, ker se vere ne naučiš tako, da pišeš, se učiš na pamet in to izkažeš. Če je verouk na tak način, potem se ne smemo čuditi, da potem, ko enkrat dobiš diplomo – to je birma, kajne, odideš in greš po svoje. Ampak, da je to nekaj, kar tebi pomaga, da boš bolje živel. V spričevalu tako piše samo: obiskoval je Družinsko katehezo. Zelo poudarjena pa je tista druga stran, kjer piše: sodelovanje v župniji, ki ga zelo spodbujamo. Tam pa napišemo: ministrant, Slomškovo bralno priznanje, trikraljevska akcija, pevec, bralec božje besede, ta in oni duhovni vikend, bil je animator, sodeloval je pri pripravi božičnice, pasijona … Želimo si, da bi se vsi nekam vključili in bili aktivni, saj bodo le tako po birmi ostali. Mi tudi ne zbiramo nalepk in ne preverjamo prisotnosti pri maši. Če pri družinski katehezi otrok ne uspemo prepričati, da se k maši hodi, potem je vse brezveze.
Tudi organizirane spovedi nimamo. Ta je na voljo le na duhovnem vikendu, sicer se nam pa zdi pomembno, da se vsak sam odloči in najde čas in možnost za spoved. Ker drugače je velika verjetnost, da ko verouka ni, je z birmo konec tudi spovedi, saj mladi sploh ne vedo, kako se zorganizirati in poiskati spoved. Dobro, saj povemo, da je spovedni dan in je spoved, a smo veseli, ko družine same iščejo spoved, duhovne voditelje … mi jih samo spodbujamo.
Ljudje se Družinski katehezi pridružijo iz različnih razlogov, tudi iz tega, da res samo enkrat odpeljejo otroke in je stvar rešena. Je pa pri vseh ena želja, in sicer, da bi imeli to srečo, da jim otrok nikoli ne bi bilo treba siliti hoditi v cerkev. Ker imajo izkušnjo, da tja niso hoteli, ker niso vedeli, kaj naj tam počnejo, tam niso imeli dobre družbe … tukaj pa ob vseh dejavnostih poskrbimo, da se otroci povežejo. Želimo si, da bi ti otroci sprejeli župnijo kot svoj dom. Da bi tam iskali stvari, ki jih bodo v življenju počeli.
Razlika je tudi ta, da imamo verouk tudi za predšolske otroke, za katere skrbijo animatorji, otroci od devetega razreda dalje, v večini primerov sedaj že tisti, ki so obiskovali družinsko katehezo. Mlade po birmi tako usmerimo k mladinskemu verouku v župniji, pri nas pa ostanejo kot animatorji.
Kako izgleda eno srečanje družinske kateheze?
Eno srečanje traja 60 minut, srečujemo se vsak teden (razen med počitnicami). Prvih 15 minut smo vsi skupaj. Edino predšolske otroke včasih takoj damo k animatorjem, saj se sicer nekateri potem težje ločijo od staršev. Ostali začnemo skupaj, zapojemo kakšno pesem, ena od družin je družina voditeljica (to je vsak teden druga, na vrsto pridejo vse družine), ki pripravi molitev in vprašanja iz evangelija. Potem imamo oznanila in pogledamo, kaj nas čaka v tednu pred nami. Če je kakšen poseben čas, še posebej opozorimo na določene stvari. Včasih kdo prosi za molitev.
Po 15 minutah se razdelimo v starostne skupine (prva triada, druga triada, sedmi in osmi razred, devetošolci pred birmo posebej ter starši). Vsako skupino vodi eden od voditeljev. Imamo dva duhovnika, letos smo imeli bogoslovca, drugi voditelji smo starši. Vsak ve, kdaj ima neko temo. In potem krožimo. Po eni uri vsaka skupina zase zaključi. Starši bi temo vedno še podaljšali, otroci imajo pa po 45 minutah dovolj. To so običajna srečanja.
Enkrat mesečno imamo posebna srečanja, na katerih se ne delimo v skupine. Štiri takšna srečanja v letu so namenjena svetopisemskemu kvizu. To je edini način preverjanja znanja pri nas. Družine že na začetku leta dobijo seznam delov sv. pisma, ki se bodo pri nekem kvizu preverjali (npr. Janezov evangelij, 5. Mojzesova knjiga) in družina je povabljena, da te doma premišljuje. Nekaj predelajo tudi ob svetopisemskih temah, a glavni namen je, da bi družina doma skupaj brala sveto pismo. To ne uspe vsaki družini in vedno, jih pa spodbujamo k temu. Tudi če nekdo ni prebral vsega, se preko kviza nauči za življenje bistvenih stvari.
Druga štiri posebna srečanja v letu pa so namenjena eni določeni temi. Imamo štiri različna tematska področja, ki se spreminjajo na štiri leta. Lani smo imeli slovenske svetniške kandidate, kar pomeni, da smo imeli štiri srečanja posvečena našim kandidatom za blažene. Tukaj so pa tudi kvizi, delo po skupinah, delavnice … Eno leto je namenjeno našim godovnim zavetnikom, eno leto so ta posebna srečanja namenjena spoznavanju župnije, škofije, Cerkve. Tukaj pridejo tudi številke o tem, koliko je nedeljnikov, koliko stara je župnija, kdo so bili prvi župniki itd. Namen je, da začutimo, da smo del nečesa večjega. V zadnjem od teh štirih let, ki se menjajo, imamo pa leto ABC katekizma. Takrat so pa vsi ti dodatni kvizi namenjeni učenju 10 zapovedi, 6 resnic, telesnih del usmiljenja … to je še najbolj podobo vsebinam rednega verouka. Ni pa naš namen naštevati stvari na pamet, ker vemo, da zaradi tega vera nikogar ne bo večja.
Kaj je dala Družinska kateheza vaši družini?
Zagotovo nam je dala zelo dobro povezanost z župnijo. V Domžalah smo priseljenci, naši stari starši so od daleč, tudi drugih sorodnikov tukaj nimamo. Z Družinsko katehezo pa je naša družina dejansko postala del neke večje družine. Vemo, da naj bi to bila vsaka župnija. A vemo tudi, da sploh, če je to neka mestna župnija, je to težje, ker se ljudje med seboj ne spoznajo, ne čutijo. Ko sem prvo leto prihajala k maši, nisem nikogar poznala. Manjkalo mi je, da bi začutila, da se pri maši srečam z brati in sestrami. Preko družinske kateheze se je naša skupnost zelo povečala. To smo družine, ki si med seboj tudi sicer pomagamo z varstvom, se pokličemo, izmenjamo si obleke in čevlje.
Gotovo zaradi Družinske kateheze več molimo in beremo sveto pismo. Molili smo že prej, a sedaj so naše molitve daljše, pa tudi družine se med seboj spodbujamo pri molitvi. Ogromno stvari smo naredili, ki jih drugače ne bi …
Je pa z Družinsko katehezo tudi zelo veliko dela in časa, ogromno je priprav. In hvaležna sem, da me mož pri tem podpira. Od začetka, ko smo stvari še postavljali, je bilo še posebej ogromno dela, a tudi ogromno veselja. Sedaj, ko pa lahko že kaj starega ponovimo, je že lažje.
Za našo družino družinska kateheza pomeni tudi to, da moj mož redno hodi na telovadbo z moškimi, ki so si organizirali telovadbo. In tako imajo poleg rednih srečanj vsak ponedeljek še dve uri športanja.
Hodite na izlete, imate teden počitnic, kolesarite … kaj vse kot Družinska kateheza še počnete skupaj?
Iščemo načine, da bi prihajali skupaj. Ko gre kdo npr. na nedeljski popoldanski izlet, to napišemo na mail in potem se pridruži, kdor želi. Vemo, da če sta dve družini skupaj, je otrokom trikrat lažje hoditi, kot če so sami. Udeležili smo se tudi kolesarskih maratonov, šli skupaj na Triglav, pripravili muzikale, pasijone …
Ne moreš reči “Družina bo sedaj vsak dan molila uro in pol!” Ja, poglej urnike!Sedaj gremo vsako leto na počitnice na otok Ugljan v kamp. Vsaka družina si sama kuha, imamo pa vsak dan eno uro skupnega programa (posebej starši in otroci). Vsak večer imamo sveto mašo, če nimamo duhovnika le besedno bogoslužje. Tako vsak dan skupaj prihajamo tudi pred Gospoda. Sicer bi se 18 družin skupaj hitro skregalo.
V okviru družinske kateheze tudi redno na 14 dni sodelujemo pri maši in pojemo s skupino Veseli kristjani, kamor je vključen del družin, ki obiskujejo Družinsko katehezo. Tako otroci kot starši sodelujejo z igranjem na instrumente in petjem.
Na začetku vsakega leta naredimo tudi priložnostni zbor zakoncev, da dan, ko se v župniji obhajajo zakonski jubileji, naredimo čim lepši in s pesmimi pomagamo ljudem začutiti, da je ljubezen nekaj čudovitega.
Moški imajo svojo telovadbo, za katero najamejo telovadnico v eni izmed osnovnih šol. Povabijo tudi ostale iz župnije. Tudi ženske smo to že naredile, a pri ženskah se tukaj marsikdaj zatakne … ker postanejo noseče in ne morejo, rodijo pa ne morejo, pa še vedno je precej tako, da se oče zvečer lažje »odtrga« od družine kot mama. Tako hodimo mame peš ob Kamniški Bistrici do Radomelj in nazaj. Še posebej pozimi, ko ni kakšnega drugega gibanja se navadno dobimo ob osmih, ko gredo otroci že spat. Ugotovile smo, da tako 9 km hitre hoje združi rekreacijo in aktiven klepet.
Kaj potrebuje človek, če hoče voditi družinsko katehezo, kako se tega lotiti?
Kdor želi voditi družinsko katehezo, naj bo torej laik, naj bo iz župnije, kjer bo družinska kateheza, naj bo del tamkajšnjega dogajanja. Vedeti mora, da si to želi početi. In pripravljen mora biti dati del svojega prostega časa nameniti temu, da bodo stvari tekle. Znati mora navduševati ljudi za različne stvari in tvegati. Zagotovo mora biti to veren človek. Znati mora pristopit k ljudem, nagovarjati osebno in poskrbeti, da se imajo ljudje prijetno tudi takrat, ko jih stvari jezijo – včasih se preveč nabere v šoli, so preobremenjeni … ti moraš znati to obrniti v humor. Mora biti odprt, znati navduševati, združevati in ne v trenutku, ko gre nekaj narobe, vreči puške v koruzo. Mora imeti tudi debelo kožo. Nas včasih označujejo za bolj drugačne kot smo. Družinska kateheza si res ne želimo biti en vrtiček, sam zase. Vedno smo odprti, da se lahko kdorkoli kadarkoli pridruži. Je pa tudi tako, da več kot vložiš, več imaš. Bolj kot si v župniji aktiven, več ti bo župnija pomenila. Strma je pot v nebo (smeh).
Mora pa biti to družinski človek, ne nekdo, ki nima družine. Ker bi takšen lahko od družin zahteval preveč. Ne moreš reči “Družina bo sedaj vsak dan molila uro in pol!” Ja, poglej urnike! Bodimo realni in recimo, da bo molila 10 minut. Lahko so samski zelo dobri pomočniki, gotovo mora pa voditi nekdo, ki mu je družinsko življenje nekaj vsakodnevnega. Hkrati pa družinske kateheze nihče ne more voditi sam. Pri nas je sedaj voditeljev okrog 12, je pa dobro, da nekdo sam skrbi za obveščanje, pošiljanje mailov in da je vključen tudi duhovnik. Ta lahko pripravi kakšno vsebino ali je le navzoč, da kaj dopolni ali odgovori.
Kaj Cerkvi daje družinska kateheza?
Novih delavcev. Ne vemo, če se bo zato povečalo število duhovnikov, ampak zagotovo pa daje aktivne laike, ki so stvari pripravljeni prevzeti, ker je tukaj ogromno spodbude in zgledov, da zmoremo. Spodbujamo k temu, da se upajo izpostaviti in upajo o verskih stvareh govoriti tudi v svojih nevernih kolektivih. To pa zato, ker so se imeli nekje možnost o tem pogovarjati. Če je karkoli aktualnega, pa po maši ostanemo še eno uro in se pogovarjamo. In zato se upamo za ene stvari postaviti. Cerkev tako pridobiva skupino kristjanov, ki niso zgolj tradicionalno verni, ki vedo, zakaj so verni. Preveč je tistih, ki jim je maša samo obveza, ne pa nekaj, iz česar črpajo.
Vsi, ki bi želeli družinsko katehezo ustanoviti v svoji župniji, lahko nekaj gradiva za srečanja najdete na tej spletni strani.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!