Koliko s svojo žalostjo in poslavljanjem od ljube osebe obremenjevati otroke? Kako biti iskren in obenem ne pretežak za otroke? Kako žalujejo otroci?
Odhod bližnje osebe nas vedno prizadene. Vedno je povezan s posebno bolečino, s praznino, ki je morda do tedaj nismo poznali. Občutek imamo, da bi bilo življenje brez izgub lepše in da je smrt vedno povezana z občutkom krivice. Zakaj se je ta bolezen priplazila ravno v našo družino, zakaj je umrl tako mlad, zakaj, zakaj, zakaj …
Praznina in žalovanje
Če hočemo praznino osmisliti, ovrednotiti in z njo živeti, se moramo odločiti za aktivno žalovanje.
Ob izgubi ljubljene osebe vedno zazija velika praznina, s katero se bomo morali naučiti živeti. Včasih se nehote trudimo živeti tako, kot da se ni zgodilo nič posebnega, vendar se to na žalost ne izide. S tem, ko se trudimo obnašati, kot da bolečine ni, še nič ne naredimo, še vedno ostaja tam, le da je ne gledamo.
Če hočemo to praznino osmisliti, ovrednotiti in z njo živeti, se moramo odločiti za aktivno žalovanje. To pomeni, da si dovolimo začutiti vse te občutke zapuščenosti, strahu, obupa in jim dati besede – pomen. Šele tako se lahko iz take izgube naučimo kaj novega o sebi in za naše življenje v odnosih z ostalimi.
Žalovanje odraslih in otrok
Odrasli si marsikdaj izgubo razložimo na razumski ravni in se ji bojimo prepustiti v celoti. Otrok pa tega ne zmore. Čustva imajo veliko bolj prosto pot. Ranljivost je brez barikad. Bolečina brezmejna. Odrasli imamo ob otrocih priložnost na novo prepoznati sebe, si dovoliti začutiti se v svoji najgloblji notranjosti, najgloblji ranljivosti, bolečini, ki žre in ji na trenutke ni videti konca.
Otrok se z izgubami sooča pogosteje, kot si včasih mislimo.
Ob izgubi otrok vedno išče stik z odraslimi in ob njih izraža stisko na otroški način, ki ga včasih sprva težko razumemo. Če starši v tem uspemo prepoznati stisko izgube, se nanj lahko uglasimo, ga začutimo, in otrok se počasi vedno bolj umirja. Hkrati se ob tem nauči prepoznavati, izražati in razumeti čustva ter ob njih tudi primerno reagirati, ne pa jih potlačiti.
Stik s čustvi
Stik s čustvi, čeprav težkimi, je za zdrav razvoj odraslih in otrok nujen. Iskrenost do sebe in do svojih občutkov je nujna, če želimo začutiti tudi otroke. Otrok se namreč z izgubami sooča pogosteje, kot si včasih mislimo. Hudo mu je tudi, ko umre njegova živalca, ko zamenja skupino v vrtcu ipd.
Ker o tem ne zna govoriti, se pogosto zgodi, da se “neprimerno” obnaša. Dobro je, če se starši zavedamo, da se otrok ne obnaša tako, ker bi bil nesramen, ker hoče izzivati, ker nas nima rad ali ker nas ne spoštuje, ampak ker je v stiski, ker ne ve, kam bi s svojimi čustvi, bolečino …
Vedno se vprašajmo, kaj se skriva za takšnim vedenjem, skušajmo ga začutiti, ugotoviti, za kaj v resnici gre. Šele ko bo zaznal, da smo ga začutili, se bo lahko pomiril. In nam bo hvaležen. Saj otroci za nas nočejo biti naporni.
Na pokopališče skupaj z otroki
Žalost je čustvo, ki je izredno povezovalno. Ne bojmo se je.
Prazniki in obisk naših ljubih na grobovih je lepa priložnost, da se skupaj z otroki srečamo v občutkih žalosti in pogrešanja teh ljudi, v praznini in bolečini, ki je še ostala … Žalost je čustvo, ki je izredno povezovalno. Ne bojmo se je. Za otroke je dragocena izkušnja, če nas lahko v teh dneh vidijo ranljive, iskrene, če lahko ob nas začutijo, da smo imeli te ljudi radi, da nam je ob spominih nanje hudo, da jih ni več med nami.
S tem, ko sami izražamo čustva ter jih poimenujemo, razbremenimo otroka, da bi moral on lajšati našo žalost. Otrok nikoli ne sme biti naš “terapevt”. Tolažbo moramo odrasli poiskati ob drugih odraslih, ki jim zaupamo. Ob tem naredimo prostor tudi otroku, da izraža svoja čustva, da se jih nauči poimenovati in da je lahko ranljiv.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
