Foto: CanvaKo sem postala mama, sem hlepela po knjigah o vzgoji. Kot mnogi drugi novopečeni starši sem, sva bila prepričana, da bova malodane popolna vzgojitelja, da bova vse zanke spregledala v naprej in da “za prmej” ne bova ponavljala napak najinih staršev. Oborožila sva se z literaturo, nekaj sva kupila, nekaj si izposodila v knjižnicah. Mnoge nakupljene knjige sem že davno podarila naprej. Tiste iz knjižnic pa so vse pogosteje ostajale na pol ali sploh ne prebrane. Otroci so zdaj praktično odrasli in po tovrstni literaturi skoraj ne posegam več. Me je pa pozno spomladi pritegnila in navdušila novo prevedena knjiga, katere avtor je Gabor Mate, nosi pa naslov Otroci nas potrebujejo.
So res najpomembnejši vrstniki?
Prvi del knjige se najprej ozre v zgodovino, potem pa ustavi ob zatečenem stanju. Do druge svetovne vojne je v razvoju posameznega mladega človeka veljalo za pravilo, da je usmerjen k odraslim. Kultura se je prenašala vertikalno iz roda v rod. Mladi so se izobraževali, starejši pa pridobivali modrost. Za vsako kulturo so značilni tradicija, običaji, glasba, oblačila, praznovanja, modrosti v zgodbah …Ti gradniki so se v zadnjih desetletjih vedno bolj okrnjeno začeli prenašati vertikalno med vrstniki. Našim otrokom jih, hitreje in hitreje, narekujejo drugi otroci, vpliv staršev pa je vedno šibkejši. In namesto, da bi se prelivala zgodovinsko zbrana narodova kultura, nastajajo hitre in kratkotrajne pop kulture, ki vzdržijo par let ali celo le eno sezono. Otroci se o tem, kako se vesti, kako se obleči, kako oblikovati samopodobo …, ravnajo glede na sporočila, ki jih dobijo drug od drugega. Pojavu, sprejetemu kot pravilo (kri je postala voda), rečemo vrstniška usmerjenost. Njene posledice pa so nezrelost, prezgodnja seksualnost, zloraba drog, povečanje med vrstniškega nasilja in agresivnosti, povečana stopnja samomorilnosti … Že prepoznate vzorec?
Hm, mogoče pa vrtci in neskončno podaljšano bivanje v nižjih razredih osnovne šole le niso tako briljantna ideja?!
Otrok se zdravo naveže na osebo, s katero preživlja čas in mu nudi varnost
Naši starši niso imeli toliko teoretičnega znanja, a družbeno okolje, ki jih je obkrožalo, jim je nudilo ustrezno oporo pri vzgoji. Danes je osveščenost večja, vendar nas je hiter tempo stresnega življenja iztrgal iz kulturnega okolja in nas osamil. Zato se je o nekaterih pojmih, ki so vso zgodovino veljali za samoumevne, treba na novo pogovarjati in jih ovrednotiti. Eden od teh pojmov je navezanost, ki sploh ni več samoumevna, čeprav je elementarna človekova potreba. Otrok se naveže na osebo, s katero preživlja čas in mu nudi varnost. Varnost nudi oseba, ki te popolnoma sprejema, ob kateri si lahko igriv, radoveden in pokažeš svoj pravi jaz. Le v takem okolju, ob taki osebi, se otrok lahko razvija. Če otroke prehitro potisnemo v naročje vrstnikov, se bodo navezovali na osebe, ki niso zrele. Pri vrstnikih bodo iskali občutke sprejetosti in pripadnost, le ti pa jim tega ne bodo mogli nuditi. Vrstniški skupini otroci lahko pripadajo le, če ustrezajo določenim pravilom, ki pa se kar naprej spreminjajo. Za uspešen razvoj otroka v odraslega je zatorej nujno potreben vsaj en stabilen, predan odnos z odraslo osebo.
Hm, mogoče pa vrtci in neskončno podaljšano bivanje v nižjih razredih osnovne šole le niso tako briljantna ideja?!
Prenos kulture in vrednot
Če torej starši niso tisti, s katerimi si otrok najbolj želi biti in si jim najbolj želi biti podoben, ni več osnovnega mehanizma za prenos kulture in vrednot. Otrokov razvoj se ustavi, rezultat pa je prav taka množica nezrelih, razrvanih mladih ljudi, kakršni smo priča v sodobnih družbah zahodnega sveta. Najboljše upanje za svet je utemeljeno na močni navezanosti otrok z odraslimi. Navezanost seveda najbolj uničujejo zahrbtne ekonomske sile, ki na ta način uničujejo tudi vse tradicionalno delujoče skupnosti – soseske, države, družine, kulture …
Vrstniška usmerjenost je utišala starševske instinkte, spodkopala našo naravno avtoriteto in povzročila, da ne vzgajamo več iz srca ampak iz glave, priročnikov različnih “strokovnjakov” in zmedenih pričakovanj družbe.
Mladi ne odrastejo v neodvisne odrasle, če se prilagajajo nezrelim pričakovanjem vrstniških skupin.
Nekje spotoma smo izgubili intuicijo in odnos z otrokom
Knjiga se ne osredotoča na to, kaj bi starši morali narediti, ampak kaj morajo svojim otrokom biti. Nekje spotoma smo izgubili intuicijo in odnos z otrokom, ki so ga prejšnji rodovi imeli za samoumevnega. Zdaj pa se spoprijemamo z izjemno zahrbtnimi silami, ki naše otroke oddaljujejo od nas in nas oddaljujejo od starševstva. Potrudimo se z otroki ustvariti odnos, v katerem bomo mi ponovno v ospredju in se nam ne bo več treba zanašati na prisilo, umetne posledice in instant vzgojne ukrepe – dobrikanje, prošnje, podkupovanja, nagrade, grožnje, kazni …, da bi otrok sodeloval, poslušal in nas spoštoval. Le otrok, ki je ustrezno navezan na starše, ima v tem odnosu bazo, iz katere lahko mirno raziskuje svet in se vrača vanjo, ter v njej išče svoj navdih.
Vedno se da kaj narediti
Starševska moč je tako velika, kot je močan in globok odnos z otrokom. Zagotoviti moramo odnos, v katerem lahko obdržimo srca svojih otrok in globoko povezanost. In vedno se da kaj narediti. Vedno. Bolje, kot da otroke potisnemo v družbo nezrelih vrstnikov je, da sami ustvarimo svojo “vas navezanosti”. Tam bodo otroci povezani z vrstniki, ki so del naše skupnosti, hkrati pa bodo zanje skrbeli tudi drugi odrasli, ki jim je mar zanje. Druženja v okviru v zakonsko skupino vključenih isto mislečih parov in njihovih družin so lahko pri tem čudovita pomoč.
Starševska moč je tako velika, kot je močan in globok odnos z otrokom.
Otroci se naj osamosvojijo šele, ko je naše delo z njimi končano
Je torej druženje z vrstniki napačno? Nikakor. Otroci se morajo osamosvojiti, a šele tedaj, ko je naše delo končano in samo zato, da so lahko taki, kot so. Mladi ne odrastejo v neodvisne odrasle, če se prilagajajo nezrelim pričakovanjem vrstniških skupin.
Družbenih, kulturnih in ekonomskih sil ne moremo zasukati nazaj. Ker pa kultura naših otrok ne pelje več k pravo smer – proti zrelosti in neodvisnosti – smo starši v teh časih še bolj izrazito nujno potrebni. Narava je na naši strani. Otroci nam želijo pripadati. In nas potrebujejo.
Ali boste prebrali odlično knjigo Gaborja Mateja Otroci nas potrebujejo, ki bi jo moral prebrati vsak starš?
Resnično jo priporočamo, kajti otroci nas res potrebujejo. Lahko si jo izposodite v knjižnici ali pa si zagotovite svoj izvod v naši spletni knjigarni. Samo preberite jo! 
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zelo dober prispevek. To je res, da se otrok naveže in ga posnema – tistega človeka, ki z njim preživi največ časa.
To, da so sedaj starši v službi do 16 ure, otroci pa v vrtcu ali v šoli, dejansko nimajo prilike videti kaj starši sploh delajo… Ali je potem čudno, da mladina danes ne zna delati? Naša stara generacija ni bila v vrtcu, mame so bile doma in smo od rojstva gledali kako se kuha, šiva, pere, obdeluje vrt… V hlevu smo imeli živali, ki smo jih otroci že od 7 leta dalje sami pasli na paši in bili odgovorni, da smo vse govedo varno spet pripeljali domov. Mislim, da se je pred 60 leti 10-letni otrok čutil bolj sposoben sprejemati ODGOVORNOSTI, kot pa danes 20 letnik, prav zato, ker smo znali delati.
Znani – pokojni duhovnik Trstenjak, je napisal mnogo knjig o psihologiji in odnosih med ljudmi. On je glede vzgoje dejal: “Starši. nikar ne vzgajajte z besedo, ampak z dobrimi vzgledi. Če boste od malega delali SKUPAJ z otrokom ter mu prijateljsko razložili kako in kaj, bo tako delal tudi otrok. Zato ne samo ukazovati, ampak SKUPAJ delati in skrbeti za dobro voljo”
Moj oče je bil sicer strog, vendar, ko smo delali, smo delali. Ko pa smo delo končali smo tudi skupaj zapeli. In tako je utrujenost hitro minila in delo nas je naredilo ZADOVOLJNE.
Milena, strinjam se z vašim komentarjem. Dejstvo pa je, da ne moremo primerjati življenja pred 60. leti in danes. Spominjam se, da sem hodila v 5. ali 6. razred osnovne šole in sva z mamo dopoldan, preden sem šla v šolo, ročno posadili koruzo na celi njivi! Ob špagi s klinom, če vam je to poznano.
V prvem ali drugem letniku srednje šole je bila moja mama nekaj dni v bolnici. Zjutraj, preden sem šla v šolo, sem ročno pomolzla dve kravi. Seveda sem morala vstati ob štirih, da sem vse to naredila, se nato umila (v škafu seveda), ker kopalnice še ni bilo in potem tekla na avtobus. Če bi danes to komu povedala, bi se mi samo smejali.
Bili so drugačni časi. Živeli smo skromno, jedli mineštre in polento, kar smo pač pridelali doma. Otroci smo pomagali staršem, se naučili delati, se naučili olike, spoštovanja do starejših, skratka, imeli smo šolo za življenje. Nismo hodili ne na morje, ne na izlete, ne na potovanja, ne na dopuste.
Največji užitek je bil kopanje v ledeno mrzli Vipavi. Kljub vsemu si upam trditi, da smo imeli lepše otroštvo kot ga imajo otroci danes, čeprav brez rojstnodnevnih zabav in pametnih telefonov. Znali smo ceniti drobne stvari in uživati brezskrbno otroštvo.