Na prvi šolski dan je javnost razburkal zapis na Facebooku, ki opisuje izkušnjo slovenske ponudnice zdrave prehrane na spletni strani zdravobrok.si. Ta je učence pred eno od osnovnih šol pričakala s sveže pečenimi rogljički, ki jih je za lepši dan delila zastonj. Malo kasneje je nekaj rogljičkov odkrila v bližnjem košu za smeti.
Komentarji bralcev so večinoma soglasni: razvajeni in vsega siti otroci ter starši, ki otrok ne naučijo spoštovanja do hrane. Eden od bralcev je opozoril, da otroci takoj po zajtrku pač niso bili lačni, drugi na to, da si morda niso upali reči ne, čeprav si rogljiča niso želeli. Oboje je mogoče, a vseeno ne opravičuje metanja hrane v smeti.
So slovenski otroci lačni?
Mediji nas vsake toliko bombardirajo z novicami o lačnih otrocih. A glede na to, da v Sloveniji brezplačno malico in kosilo dobijo vsi osnovnošolci, pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo v družini ne presega 371 €, lačnih ne bi smelo biti prav veliko. (Do dveh brezplačnih obrokov sta npr. upravičena otroka v štiričlanski družini, katere mesečni dohodek znaša 1.484 € ali manj. Obstajajo pa seveda tudi delne subvencije ter subvencije za dijake in študente.)
Tudi če otroci za preostale obroke doma jedo le najbolj preprosto in poceni hrano (testenine, krompir, fižol, ričet, joto, polento, mlečni zdrob itn.), dobijo vse, kar potrebujejo za razvoj, hkrati pa vrednost hrane ne preseže 30–40 € na mesec na otroka. Resnično lačni otroci so V kuhinjah se vsak dan skuha več, kot lahko pojemo.torej stvar CSD-jev, ki ugotavljajo neurejene razmere v družini, alkoholizem, zasvojenost in duševne bolezni, zaradi katerih otroški dodatek ni porabljeni tako, kot bi moral biti. To nikakor ni zanemarljiva težava, a da bi senzacionalistično pisali o splošni podhranjenosti malih Slovencev?
V osnovni šoli v Slovenski Bistrici so naredili raziskavo med 200 otroki od 5. do 8. razreda, v kateri so ugotavljali, ali so otroci lačni. Ugotovili so, da čeprav več kot polovica šolarjev prejema subvencionirano malico, šola v mesecu dni zavrže okrog tono in pol hrane. Zaključek? »Lačni ponavadi ostanejo razvajeni in izbirčni.«
Hrane je toliko, da ne more drugam kot v smeti
Težava je v resnici globalna. Večina sodobnih otrok odrašča v neverjetnem obilju, kjer je hrana popolnoma samoumevna. Ne le hrana, ampak tista hrana, ki jo imajo radi in ki je postrežena točno ob času in točno na način, kot jim ustreza.
Doma lahko otrokom privzgajamo spoštovanje do hrane, jih učimo, da se hrane ne meče v smeti in jim razlagamo o lačnih otrocih. Kljub temu bodo vsak dan, v vrtcu in šoli, v restavraciji in na počitniškem taboru videvali kupe hrane, ki gre stran. Ne malomarno, češ, ne bom tega rogljička, ampak sistematsko – ker je hrane pač vedno preveč. V kuhinjah se vsak dan skuha več, kot lahko pojemo.
Otrokom lahko privzgajamo spoštovanje do hrane, a kljub temu bodo vsak dan v vrtcu in šoli videvali kupe hrane, ki gre stran.
»Lačen sem, če pripraviš kaj dobrega«
Za to ne moremo kriviti otrok. Odrasli nismo nič boljši. Zmajujemo z glavami, ker otroci ne vedo, kaj je lakota in ker so izbirčni. A v resnici tudi sami ne vemo, kaj pomeni prava lakota. Tega se morda spomnijo naši stari starši, nam pa »lakota« pomeni zgolj manjše nelagodje, ker smo morali z obrokom nekaj ur počakati. Ste bili kdaj zares sestradani? Ste občutili resnično pomanjkanje hrane? Jaz ne. V celem življenju! Kako naj kaj takega pričakujemo od otroka?
Zadnjič sem sedemletno hčer vprašala, ali je lačna. Odvrnila je, da odvisno, kaj bo za večerjo. Na mojo pripombo, da bi jedla karkoli, če bi bila zares lačna, je nejeverno odkimala: »Vsega pa že ne!« Lakota je zanjo teorija, kosilo, ki ji ne tekne, pa ena od hujših življenjskih preizkušenj. Pa čeprav ne mečemo hrane v smeti, med obroki nimamo prigrizkov in otroke pustimo tudi potrpeti!
Krivi smo …
Je stvar brezupna? Na nek način ja. Količina hrane, ki jo v zahodnem svetu zmečemo v smeti (pa čeprav posredno – preko šol, vrtcev, bolnišnic, domov za ostarele itn.) ni opravičljiva. Nekaj rogljičkov v košu za smeti je le odraz tega, kar kot družba živimo. Še vedno je pomembno, da se doma trudimo za spoštljiv odnos do hrane, se zanjo zahvaljujemo in tega učimo otroke. Tudi tako, da smo kdaj malo lačni, da hladilnik ni vedno poln dobrot in da se na mizi ne vrstijo le najbolj priljubljene jedi.
A kot družba ostajamo krivi. Kdo ve, kaj nas čaka v naslednjih desetletjih. Nekatere samoumevne stvari se lahko hitro spremenijo v luksuz. Družinski obroki so zato res priložnost za hvaležnost – za naš vsakdanji kruh in za to, da lahko nahranimo svoje otroke. Kdo pravi, da je to samoumevno?
foto: FB stran Zdrav obrok
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
