Nosečnice trenutno potrebujejo še večjo oporo

Vir: Pixabay

Nosečnost je čas sreče, sanj, pričakovanj, upanja, pa tudi nestabilnosti in nepoznanega. V obdobju devetih mesecev (in tudi poporodnem obdobju) se žensko telo spreminja s sunkovito hitrostjo, kar s seboj prinaša veliko novosti, s katerimi se je nosečnica primorana soočati.

Govoriti o »običajni« nosečnosti je že v »normalnih« razmerah nemogoče, saj vemo, da vsaka ženska doživlja nosečnost na svoj, edinstven način. Epidemija prinaša v že tako občutljivo in ranljivo obdobje še dodatne strahove, stiske in skrbi, ki lahko predstavljajo veliko breme za bodočo mamico, bodočega očeta in njun partnerski odnos.

Drugačna nosečnost

Obdobje nosečnosti prinaša s seboj kar nekaj pomembnih mejnikov. Od prvega ultrazvoka, pri katerem se nosečnost potrdi, deljenja te novice s pomembnimi bližnjimi, občutenja prvega otrokovega gibanja v trebuhu, nežnosti s partnerjem, obiska šole za starše, gnezdenja, psihične priprave na starševsko vlogo do samega poroda in prvih dni z novorojenčkom.

Mejniki, ki v običajnih razmerah prinašajo veliko mero veselja, neučakanosti, pričakovanja, sedaj s seboj prinašajo tudi strah, občutek osamljenosti, krivice in jeze. Odzivi, ki so pričakovana posledica na odvzeto možnost do nosečnosti, kot bi si jo ženska želela, po najboljših močeh oblikovala in predvsem, kot jo ima pravico doživljati.

Poleg vseh »običajnih« skrbi, ki jih ima se tokrat lahko srečuje še z mislimi, kot so »Kako se bo odvijala trenutna socialna situacija?«, »Kako bo epidemija vplivala na naše finančno stanje?«, »Bom lahko otroku kupila vse potrebno pred porodom?«, »Ali bo lahko partner prisoten vsaj pri kakšnem ginekološkem pregledu/pri porodu?«, idr. Nosečnost je namreč veliko več kot le devetmesečno obdobje. Je življenjsko obdobje, ki se zaradi izredne ranljivosti in čustvene globine močno zasidra v spomin, zato so posamezni mejniki, skupne izkušnje s partnerjem in občutek varnosti, ki ga te izkušnje prinašajo velikega pomena.

S tem zavedanjem si ga marsikatera nosečnica želi polepšati in obogatiti tudi z udeležbo na skupini za nosečnice (kjer lahko z drugimi nosečnicami spregovori o svojih tegobah, mislih, deli občutke, idr.), na nosečniški telovadbi (z željo po skrbi za lastno spreminjajoče se telo in otrokov zdrav razvoj), morda tudi nosečniškega fotografiranja s partnerjem (z željo po ovekovečenju teh lepih trenutkov). Vsekakor pa si čisto nobena nosečnica v tem obdobju ne želi, da so ji možnosti do lepih (tudi skupnih trenutkov) odvzete ter dodana še dodatna bremena. Čustvena stiska, ki se izraža zaradi odsotnosti teh možnosti, ki jo doživljajo nosečnice, zato ni zanemarljiva.

Vloga očeta

Nosečnost ni občutljivo obdobje le za žensko, ki nosi otroka v sebi, temveč tudi za partnerja, saj je to obdobje, v katerem s pričakovanjem oba skupaj ustvarjata prostor za novega družinskega člana. Obdobje, ko iz dveh nastanejo trije, je najranljivejše obdobje para, ki lahko močno krepi ali zamaje občutek zaupanja in varnosti. Prav zaradi te močne povezanosti je partner tisti, ki ji lahko na prvem mestu nudi močno čustveno oporo.

Nosečnici naj ponudi prostor, v katerem bo lahko spregovorila o svojih skrbeh in stiskah, brez obsojanja, omejevanja in sklepanja, da je vse kar izreče, povezano s hormonskimi spremembami (ki so zdrav odziv telesa). Že res, da te pri ženski povzročajo spremembe v čustvovanju, to pa nikakor ne pomeni, da njene misli, čustva, občutki niso vredni in pomembni. Prav tako, kot je pomembno, da ji nudi varnost in sočutje, s tem, ko jo sprejema v vseh njenih čustvenih stanjih in stiskah, pa je pomembno, da si tudi sam dovoli biti ranljiv. Da si dovoli začutiti svojo stisko, skrbi in strahove ter o teh spregovori s partnerko.