Zakaj ljubezen boli?

Vir: Shutterstock

Ljubezen je v filmih okrašena z vrtnicami, romantičnimi trenutki, sončnimi zahodi in dolgimi poljubi. V realnosti hitro opazimo, da je nanjo vezanih veliko čustev, ki so globoko zarezana v našo bit. Če ste kdaj imeli zlomljeno srce, dobro poznate bolečino, ki spremlja ta razpad in izgubo. Zato ni nenavadno, da nas je ljubezni strah oziroma, če smo bolj natančni, nas je strah drugega spustiti tako blizu, da bi bili ob njem lahko ranljivi. Ampak zakaj? Kaj se zgodi v našem telesu, ko se fizično odzovemo na čustva ljubezni in zakaj so ljubeči odnosi včasih boleči?

Začetek odnosa, začetek strahov

V ljubezni se spoznavamo na spoštljiv in intimen način, tako da damo sebi in drugemu možnost za postavitev varnih temeljev in nov začetek.

Zaljubljenost je čudovita. Ko smo zaljubljeni, gledamo na svet z »roza očali«. Počutimo se čudovito, srečno in varno. V našem telesu se aktivirajo hormoni, kot so dopamin, serotonin, oksitocin ter endorfini, poznani tudi kot hormoni sreče in ugodja. Te kemikalije ustvarjajo dobro počutje, na katerega se naše telo hitro privadi in od katerega postane tudi odvisno. Ker jih naše telo proizvaja samo pod določenimi okoliščinami (zaljubljenost je ena izmed njih), po njih hrepenimo. Kakšno moč imajo kemijski procesi v našem telesu, vidimo po zaključku čudovitega vikenda v družbi partnerja. Občutki ob koncu teh par lepih dni so za nas lahko zelo boleči, saj pride v našem telesu do upada hormonov, ki so prispevali k dobremu počutju. Občutek zaljubljenosti nam zato predstavlja udobje, ki se mu ne želimo odreči.  

Hkrati pa pride na plan zavedanje o tem, da ne vemo, kakšna bo prihodnost našega odnosa. Občutimo močno razdvojenost med željo po tem, da bi drugemu zaupali svoje najgloblje spomine, misli, želje, izkušnje, ter strahom pred tem, da ob tem ne bomo slišani, spoštovani, sprejeti. To je običajno tudi točka na kateri sprejmemo pomembno odločitev: odnos prekiniti ali z njim nadaljevati.

Ljubezen je priložnost

Vstop v ljubezenski odnos z drugo osebo je odločitev. Odločimo se za spoštovanje, iskrenost, ranljivost in zaupanje. Ta odločitev je lahko za nekatere težja, saj lahko pridejo na plan strahovi, ki so bili dlje časa potlačeni, kot sta strah pred intimo in strah pred zavrženostjo. V naših mislih se to sliši nekako tako:

Rad/-a bi ti povedal/-a vse, ampak mogoče raje ne?

Kaj če ponovno ne bom slišan/-a, kot se mi je že večkrat zgodilo?

Kaj če bom osramočen/-a ravno ob delitvi najbolj občutljive in iskrene misli?

Kaj če mi bodo ob konfliktu očitane občutljive vsebine, ki sem jih delil/-a?

V partnerskem odnosu nam je dana priložnost, da o svojih strahovih z drugim spregovorimo. Seveda terja to od nas veliko poguma, ki pa je lahko bogato poplačan z odzivom sprejemanja in ljubezni z druge strani. Strahovi, ki jih nosimo v sebi, so do nas in tudi drugega lahko zelo krivični, saj nam onemogočajo, da bi doživeli novo sprejemajočo izkušnjo, ki si jo vsekakor zaslužimo in si jo močno želimo. Ravno ljubezenski odnos pa predstavlja zdravilo za omenjena strahova, saj nam odločitev zanj ponudi čudovito priložnost za rast ter ustvarjanje novih lepih izkušenj. V ljubezni se spoznavamo na spoštljiv in intimen način, tako da damo sebi in drugemu možnost za postavitev varnih temeljev in nov začetek.

Komentarji

  1. “Ljubezen je v filmih okrašena z vrtnicami, romantičnimi trenutki, sončnimi zahodi in dolgimi poljubi.” -> za to, ker se to dobro trži! To je edini razlog. Dobro se prodaja že film sam, je droga, je “ljubavni roman”, je “pocukrana utvara” za “romantične duše”, ki si želijo občutek zaljubljenosti brez stranskih učinkov (poroke, otrok, itd) – pač mehka ženska pornografija. Nato pa še vsesorte artikli. In ta “zahod” uvažamo s taveliko žlico. Le to je še pričakovati, da bomo uvozili še “zahvalni dan” (4. julija).

    Odgovora na naslov “Zakaj ljubezen boli” pa nisem dobil. Pa saj ljubezen NE boli! V čalnku se ukvarjate z zaljubljenostjo in kemičnimi procesi. To nima veze z ljubeznijo. Spet ponavljam: Kdor ima trden temelj lastne vrednosti, ga nobena zunanja preizkušnja ne more podreti. Ne droga, ne zaljubljenost. Ne ukvarja se z vprašanji “kaj če …”, ker mu je vseeno. Če bo a), bom tako, če bo b), bom pa tako. Bo kot je določeno. Jaz ne morem izgubiti. Nikoli nisem. Ker je vsakršen rezultat pač tak, kot pritiče. Ker nikoli nisem razumel obljub in pogodb o zvestobi (poroka je pogodba), razumem sedaj: ljudje se bojijo. Zato od bodočega partnerja pričakujejo zagotovilo. Še več, od njega zahtevajo, da pred pričami to podpiše v izjavo. Misel, da me žena jutri zapusti, malce zaskeli. A to samo pomeni, da še nisem idealen. Če 2x vdihnem in izdihnem, ji želim srečo in novemu izbrancu pomagam kako naj z njo ravna, da jima bo bolje. Ona pa to razumem, da jo nimam rad. Če bi jo ljubil, bi po njene moral biti ljubosumen. In nekoč je preizkušala mojo “ljubezen” na način, da me je namerno delal ljubosumnega. Ker nisem bil, je bila žalostna. Ni razumela, da ljubiti pomeni tudi dovoliti oditi. Da ljubiti pomeni tudi, da nekdo ravna drugače. Jezus je ljubil. Po njemu pa bolj malo ljudi. Že na daleč se vidi, da je večina ljubezni pogojnih, še materinska je pogosto le posledica sebičnosti. Eh.

  2. Po mojem mnenju prava ljubezen ne bi smela boleti! Ljubezen je čustvo, ki naj bi te napolnilo z veseljem, srečo, mirom, zadovoljstvom.
    Ljubezen boli takrat, ko nas ljubljena oseba izda, prizadene, pohodi, zapusti, skratka, ko se do nas grdo in nespoštljivo obnaša.
    Če ljubezen ni obojestranska, v tem odnosu eden trpi in takrat ljubezen boli.

  3. Odgovor je zelo enostaven ……ljubezen boli takrat, ko ni prava. Življenje mi je namenilo razmerje z več kot samo enim moškimi zato vem kaj govorim. Najprej je bil en napačen pa drug napačen in postala sem sicer zelo lepa mlada dama a brez vrednosti ..mlada mamica samohranilka… Potem je prišel moški, ki me je brezpogojno ljubil, posvojil mojega otroka, skupaj sva imela še enega, ni delal razlik med njima – bil je spoštljiv do mene kot človeka in do ženske … še najine napake so se dopolnjevale…. A potem je po 15 letih umrl, nepričakovano, nesreča. Nekaj let sem živela z izgubo a sem cenila samo sebe, ker me je grel spomin naj, njegovo spoštovanje, iskrenost, prijateljstvo… ljubezen. Sama sebi sem se zdela vredna.
    Ampak – vedno je en ampak – znanci, prijatelji, starši, še celo otroka so mi govorili “Življenje gre naprej, ne bodi sama, zakaj bi bila, saj še nisi stara?” Po 4 letih samote sem se ojunačila in se ozrla okoli sebe in ja, sem našla nekoga in imava neke vrste zvezo že par let … dlje ko traja, bolj me boli, manj cenim samo sebe, nisem izpopolnjena kot človek, ne maram se kot ženska …
    Z možem sem se veselila starosti, sedaj se je bojim, ker mogoče bom res z nekom ampak ne vem, če mi bo dal roko, ko mi bodo začele noge odpovedovati, ne vem, če bom dobila skodelico čaja. Saj bi prekinila zvezo a spet bi bila sama, v breme otrokom, pa spet bi poslušala nasvete naj si nekoga poiščem … začaran krog .
    Iskreno povedano ne vem ali je težje biti vse življenje brez prave ljubezni ali je težje, če jo najdeš in potem izgubiš. Lahko pa vsakemu povem: Jaz vem da obstaja prava ljubezen brez bolečine… čeprav sem jo imela samo 15 let sem hvaležna zanjo.

  4. Enačenje ljubezni s čustvi je romantična, “Hallmark” ljubezen. To seveda ni ljubezen in je tudi glavni razlog za zelo slabe odnose, ki jih imamo med poročenimi pari.

    Tipični pristop novodobne ženske je, da se vrže v razmerje in šele potem spoznava moškega s katerim je v razmerju. Ni čudno, da potem “ljubezen” boli. To tudi pridno izkoriščajo moške vlačuge (PUA in podobni), ki zapeljejo žensko in jo potem zapustijo, ko se je naveličajo.

    Je zanimivo občasno prebrati kakšen iskren prispevek ali intervju z ostarelimi feministkami (nad 50 let), ki objokavajo dejstvo da nimajo ne moža, ne otrok. Pred par meseci sem prebral ravno tak članek in je avtorica ugotavljala kako se je večkrat prenaglila in zapustila ali se ločila od zelo dobrih moških, ki bi se jih lahko veselila sedaj v starih letih… Zapustila pa jih je v iskanju naslednje “ljubezni”, torej infatuacije, ki bi ji spet dala tisti občutek blaženosti, a vsakokrat za krajši čas. Morda lahko kdo tu opazi podobnost med odvisnostjo od drog in “zaljubljenostjo”…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.