Vir: Envato.com Lepo pozdravljeni! Imam petletno hči, za katero bi lahko rekla, da je visoko občutljiva. Že kot dvoletnica je burno reagirala, sedaj pa se mi zdi, da veliko popoldnevov preživimo samo še med njenimi čustvenimi izpadi. Včasih je to po trikrat, štirikrat, petkrat na dan. In vedno zaradi malenkosti: nogavica, ki ji ni všeč, izbira poti domov, ki ni po njenem, napačna knjiga iz knjižnice itd. Zavedam se, da je še majhna, toda vse to me čustveno zelo izčrpava. Ko je v svojem efektu me tolče, ščipa, meče stvari po tleh, kriči, se vrže na tla, se obeša name, me hoče ugrizniti … Trudim se biti mirna ob njej, jo močno držati, da me ne poškoduje, počakati, da jo “mine”, ampak ko to naredi trikrat v enem popoldnevu, se mi zdi, da bom zraven znorela. Včasih bi jo najraje samo zaprla v sobo. V vrtcu pravijo, da nikoli niti ne joka. Kako naj pomagam moji hčerki in kako naj pomagam sebi? Hvala za odgovor.
Spoštovani!
Hvala za vaše vprašanje in opis situacije, v kateri se najbrž prepozna veliko staršev predšolskih otrok. Prepričana sem, da je uravnavanje čustvenih stanj eden večjih izzivov, s katerimi se starši soočajo. Opisujete, da je hči visoko občutljiva, ima čustvene izpade, burno reagira na vsakodnevne frustracije, meče sebe ali stvari po tleh, vas tolče ali pa se obeša po vas. Verjamem, da vas njena vedenja spravljajo v stisko, izgubljate potrpljenje in ste mnogokrat nemočni ter brez rešitve, kako najbolje pomagati njej in sebi. Zato bom navedla nekaj spoznanj, da boste lažje razumeli vedenja in odzive vaše hčerke. Ter podala še nekaj namigov za vas, kako si lahko pomagate v teh napornih situacijah.
Zakaj pri predšolskem otroku prihaja do čustvenih izbruhov in burnih reakcij? Zakaj otroka v mnogih situacijah, npr. pri oblačenju, pospravljanju, izbiri knjige ali poti preplavijo čustva in onemogočijo njegovo sposobnost razmišljanja in obvladovanja?
Otrok še nima razvitih racionalnih možganov oz. prefrontalne skorje
Zunanja skorja možganov je odgovorna za načrtovanje, razmišljanje, dojemanje, sklepanje odločitev in obvladovanje čustev ter zadrževanje impulzov. Vse do konca otroštva in tudi v mladostniškem obdobju bo hči potrebovala pomoč, da bo lahko v polnosti trezno razmišljala in sprejemala sklepe, precenila položaj, uporabljala razum, si vzela čas za razmislek o tem, kaj se dogaja, saj se korteks oz. skorja (glavni nadzorni center), ki usklajuje in uravnoveša celotne možgane in telo še razvija.
Hči se na »potencialno nevarnost« (za otroka so to stvari/osebe/situacije, ki so nepredvidljive, neznane, nove, drugačne, ga presenetijo) odzove z bojem, begom ali zmrznitvijo.
V situacijah, ki jih omenjate, torej prihaja do močnega odziva amigdale v limbičnem sistemu, kjer nastajajo čustva. Zato se hči na »potencialno nevarnost« (za otroka so to stvari/osebe/situacije, ki so nepredvidljive, neznane, nove, drugačne, ga presenetijo) odzove z bojem (tj. besom, jezo, vznemirjenjem, frustracijo) ali z begom (tj. paniko, strahom, tesnobo, zaskrbljenostjo) ali z zamrznitvijo (tj. nemočjo, sramom, izklopom, disociacijo, otopelostjo, depresijo). Takrat je amigdala hiperaktivna, ni pa še povezana s prefrontalnim korteksom, ki skrbi za uravnavanje čustev in reflektivno delovanje. Pomeni, da otroka čustva preplavijo, kar navzven pokaže s čustvenim izbruhom in vedenjskim izpadom.
Zrcalite ji kaos, ki se odvija v njeni glavi in v telesu, na način, da poimenujete z besedami kar opazite.
Kako lahko pomagate: z empatijo in toplino – prisotnostjo – poimenovanjem – pomirjanjem. Hčeri pomagajte povezovati čustvene možgane z racionalnimi. Preko stika z njo.
To pomeni, da se v prvem koraku povežite s hčerinimi čustvenimi možgani na način, da ji daste občutek, da ste z njo, jo vidite in čutite, kaj se ji dogaja. Zrcalite ji kaos, ki se odvija v njeni glavi in v telesu, na način, da poimenujete z besedami kar opazite: »Vidim, da si vznemirjena, da te jezi, ker nogavica ne gre na nogo, da ti ni všeč, ker ne gremo po tvoji izbrani poti, opažam, da bi tvoje roke najraje metale stvari ali me tolkle ….«. In to spoštljivo ter z mirnim in toplim glasom ponavljajte kot papiga večkrat zapored. Sklonite se k njenemu obrazu, poiščite stik iz oči v oči, objemite jo ali primite za roke. Tako boste na empatični način pomirjali njen notranji kaos, hči se bo varno navezovala na vas, njeni čustveni in racionalni možgani pa bodo dozorevali.
Hči bo globoko v sebi čutila, da se lahko zanese na vas.
V drugem koraku, ko ste že zregulirali čustvena stanja in se bo hči pomirila, pa postavite mejo, spregovorite o pravilih vedenja, o reševanju problema in o lastnem počutju. Lahko rečete »Ko si me udarjala, me je zelo bolelo in si želim, da tega ne delaš več; ko si v stiski, ne želim, da mečeš stvari po tleh in jih uničuješ, bova našli drug način, kako se umiriti.«. Gre za tek na dolge proge in verjamem, da vas njeni stalni izbruhi izčrpavajo. A če boste vztrajali na tak način, se bo hči sčasoma hitreje umirila in potem ne bo več potrebovala takšnih izbruhov, saj bo globoko v sebi čutila, da se lahko zanese na vas, da ji boste pomagali, jo poslušali in potolažili.
Pri čustveni regulaciji vam lahko pomagajo še nekateri predlogi:
- Branje pravljic in učenje o čustvih (prepoznati jih in jih ubesediti): »Kako misliš, da se je počutil medvedek, ko ni izbral prave nogavice, s katerimi čustvi se je odzval, kaj je naredil?«.
- Igranje vlog, kjer z otrokom zaigrajta različne čustvene situacije; lahko uporabite lutko, ki gre v knjižnico in si izbere knjigo, ko pa pride domov, ji le-ta ni več všeč: »Kako se zajček počuti, kaj naj naredi, da se bo bolje počutil?«.
- S hčerko skupaj dihajta in se sproščajta, npr. ko je jezna na cel svet. Na trebuh si dajta knjigo in jo počasi dvigujta ter spuščajta ter ob tem počasi dihajta (vdih skozi nos, izdih skozi usta); zelo počasi pihajta milne mehurčke z globokim vdihom in izdihom; pomagajte ji, da se zaveda svojih čustvenih stanj in kako jih lahko z dihanjem obvlada.
- Skupaj telovadita, skačita, se vrtita, plešita, da sprostita stres in izboljšata razpoloženje; pogovorita se, kako se je počutila prej/potem.
- Skupaj rišita, ustvarjajta s plastelinom ali glino in se potem pogovorita, kako se je počutila med ustvarjanjem.
Pri otroku se leva polovica možganov šele razvija in desna polovica prevladuje pri obdelavi informacij do 7. leta starosti
Leva hemisfera je odgovorna za jezik, logično razmišljanje, analitične sposobnosti, matematične veščine in nadzor nad gibanjem telesa. V situacijah, ki jih omenjate, je torej zmožnost komuniciranja in reševanja problemov kot tudi nadzor nad gibi telesa še omejena. Hči bo prej postala pozorna na vaš izraz na obrazu, čustven ton glasu, vaše geste in počutje, kot pa na pomen besed in navodil, ki jih dajete.
Kako lahko pomagate: povezujte levo in desno hemisfero. Potem ko ste preverili, kako se ona ali lik iz pravljice počuti (desna hemisfera), hči usmerite k reševanju problema (»Kako bi ti rešila težavo zajčka, ki ni izbral prave knjige, kaj naj sedaj naredi? Koga naj prosi za pomoč?«). Ko je povedala, kako se je ob risanju počutila, naj sedaj pove še zgodbo o narisanem (da organizira svoje misli). Ko se giblje in sprošča ob glasbi, naj z instrumentom zraven daje ritem. Uporabite enostavne miselne igre in sestavljanke, ki zahtevajo reševanje problemov (analitično razmišljanje).
Hči bo prej postala pozorna na vaš izraz na obrazu, čustven ton glasu, vaše geste in počutje, kot pa na pomen besed in navodil, ki jih dajete.
Otrok je preobremenjen s čustvi
Otrokov dan je lahko zelo čustveno nabit že od jutra dalje. Stresni hormon kortizol narašča in ko pride domov iz vrtca, kjer nabira izkušnje ter čustvene vtise, doživlja izpade in bruha kot vulkan. Ker je doma varno in je z njim ljubljena oseba, ki jo je pogrešal, lahko otrok ob staršu daje ven frustracije in čustva.
Kako lahko pomagate: uvajajte rutino, vzemite si čas za hčer zjutraj ob odhodu in popoldne ob prihodu, da zmanjšate stres. Uglašujte se na njena čustvena stanja, preživljajte kvaliteten skupni čas. Če je vaša hči zgolj utrujena ali lačna ter zato bolj razdražljiva, ji omogočite počitek in hrano.
Razvijajte sposobnosti ustreznega odzivanja v napetih trenutkih ali drugače rečeno, čustveno inteligenco.
Zelo je pomembno, da poskrbite za lastne zdrave in zrele možgane. Razvijajte sposobnosti ustreznega odzivanja v napetih trenutkih ali drugače rečeno, čustveno inteligenco. Urite se v samonadzoru in refleksiji, da ne boste delovali kot avtopilot, marveč se boste ustavili in reflektirali, kaj se dogaja. Čustva, nasprotujoča si občutja ter impulze, ki vas bodo premagali v stresni situaciji (bes, jeza, nemoč, zaskrbljenost, sram, impulz zapreti otroka v sobo ali ga celo udariti), povezujte z razmišljanjem (hčerini možgani so še nerazviti, ne zna si sama pomagati, jaz sem odrasla oseba). Gre za modulacijo živčnega sistema od zgoraj navzdol, od razmišljanja do čustev. Obratno pa je pomembno, da se zavedate telesnih odzivov ob hčerinih izbruhih (hitro mi bije srce, hitreje diham in postajam rdeča v obraz, stiskam pesti, megli se mi že pred očmi, izgubljam nadzor in ne vem več, kam me telo vleče …). Gre za modulacijo od spodaj navzgor, ko v trenutku prepoznamo in se zavedamo telesnih senzacij in jih nato umirjamo.
Otrok ima še črno-bel, tog pogled na svet
Ker sama ne razume svojega vedenja in je prepričana, da ga tudi vi ne razumete, jo ne sprašujte z vprašanji Zakaj?
Otrok postane jezen in nezadovoljen, ko pride do spremembe, ki mu ni po godu ali nekaj ni po njegovi volji. Nima še razvite fleksibilnosti in prilagodljivosti, zato vidi le svoj trenutni pogled na svet, ki je vezan na trenutne potrebe. Rekel bo »Mama je vedno zlobna.« namesto »Mama je trenutno neprijazna in utrujena, večino časa pa je super.« Ali »Te nogavice so za v smeti!« namesto »Danes so mi te nogavice res pretesne in prevroče.«. Razmišljanje v črno-beli logiki pomeni, da je za otroka vse dobro ali pa vse slabo.
Kako lahko pomagate: hčeri pomagajte izbrati prave besede za situacije in s postavljanjem vprašanj odpirajte več možnosti in idej (»Ali obstaja še kakšna druga možnost? Smo lahko hkrati srečni in žalostni?«. Srečni, ker se s kužkom lahko igramo, in žalostni, ko si poškoduje nogico. Srečni, ko izberemo lepo knjigo, in razočarani, ko nam vsebina ni všeč. Lahko uporabite rumeno barvo za srečo in modro za žalost in ju zmešate – nastane zelena. Vprašajte jo, katero čustvo bi bilo to, in ji razložite, da imajo lahko različne situacije/stvari več pomenov in ljudje različne poglede in doživljanja.
Ker sama ne razume svojega vedenja in je prepričana, da ga tudi vi ne razumete, jo ne sprašujte z vprašanji Zakaj? (»Zakaj si si pa izbrala to knjigo, saj si jo sama želela?«). Odgovor bo »Ne vem.« saj tega res ne ve. Ne zmore še jasno opisati svoje težave. Če vas bo njen odgovor zjezil, ji bo še težje razmišljati. Razložite ji, da včasih stvari ne gredo po načrtih, da se vsi kdaj zmotimo, a se lahko iz napak učimo.
Otrok ima nizko toleranco na frustracijo
Vaša hči bo lahko dobro razpoložena, nato pa bo ob najmanjši frustraciji nepričakovano izbruhnila. Kar je normalno. Če pa presojate, da je v primerjavi z vrstniki veliko bolj občutljiva za frustracijo in so njena čustva izjemno intenzivna, potem bi vam priporočala v branje knjigo Eksplozivni otrok, avtor je Ross W. Greene (povzetke sem strnila v sledečem prispevku: Kako pomagati težavnemu otroku?).
Kako lahko pomagate: če bo vaša hči kljub spremembah, ki jih boste vnesli, res dolgo vztrajala pri pogostih, intenzivnih in dolgotrajnih afektih, čeprav se bo že jasno zavedala posledic ali pa bo izredno razdražljiva, zmedena ter besedno ali fizično nasilna, potem bi vam svetovala, da poiščete še druge vzroke za njena vedenja. Morda obiščete otroškega psihologa, pedopsihiatra ali psihoterapevta, da skupaj pogledate, kako bi ji še lahko pomagali.
Kaj lahko mama naredi zase, da ji bo lažje zdržati ob čustveno napornih situacijah z otrokom?
Zavedanje, da sem za svojega otroka najboljša mama.
- Dovolj spanja, gibanja in zdrava prehrana. Mama, ki je spočita, predihana in ustrezno nahranjena, v sebi lažje najde moč in potrpljenje, da regulira otrokove čustvene izpade.
- Čustvena opora moža, prijateljic in bližnjih, ki jim zaupa. Mama, ki lahko o svojih stiskah govori z možem in v njem najde sočutno oporo, bo bolj samozavestno pristopala k otroku, nanj ne bo stresala lastnih stisk, saj jih bo predelala v varnem odraslem odnosu. Prijateljice, ki so tudi mame, bodo zelo dobro razumele in začutile stisko, saj se mnoge spopadajo s podobnimi izzivi.
- Duhovna opora. Mama, ki moli, je optimistična in zaupa, da bo vse dobro ter da ni vse v njenih močeh, bo s to ključno držo našla sočutje do sebe ter se notranje umirila, kar pomembno prispeva pri učinkovitejšem soočanju s stresorji in izzivi, ki jih vzgoja otroka prinese. Sem spada tudi odpuščanje sebi za napake ter opravičilo otroku, če ga prizadenemo in se ne odzovemo ustrezno.
- Predelava travm in ran iz otroštva. Mama, ki se zaveda svojih težav, bojev in ran ter jih ustrezno predeluje, bo otroku dala vedeti, da ni popolna, ima napake, se stalno uči, a napreduje in raste skupaj z njim. Otrok bo mamo cenil in spoštoval, saj se mama nikoli ne neha boriti za odnos.
- Zavedanje, da sem za svojega otroka najboljša mama. Resnica je, da je starševstvo izredno odgovorno, zahtevno, na trenutke frustrirajoče poslanstvo. Vzpostavljanje odnosa med otrokom in staršem je globok čustven proces. Po eni strani ljubezen do otroka prebuja ogromno veselja, navdušenja, ponosa, nežnosti in strasti, po drugi strani pa se prebuja paleta sicer naravnih čustev od jeze, razočaranja, žalosti, sramu in strahu. Otrok torej s seboj prinese paleto čustvenih stanj, katerih prej sploh nismo poznali. Zato je to velika priložnost za starša, da se ob in z otrokom uči empatije, uglaševanja, refleksije in dobre presoje v napetih trenutkih.
Draga bralka! Vi ste prav zagotovo mama, ki se trudi po najboljših močeh in želi pomagati sebi in hčerki v tem nežnem obdobju. Raziskujete možnosti, kako hčerko razumeti in ji stati ob strani. Čestitke za ta pogum. Naj vam bo vloga mame v ponos in v veselje. V težkih trenutkih pa le poiščite oporo odrasle osebe, najsi bo to mož, prijateljica, druga mamica ali sorodnica, včasih pride prav tudi strokovna pomoč, da vam pomagajo nositi bremena starševstva.
Odgovor je zapisala sodelavka Terapevtskega centra Iskreni zakonska in družinska terapevtka mag. Janja Grilc.
Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].
Oglejte si še:
Dr. Sara Jerebic: Starši imamo ključno vlogo pri vzgoji čustveno zrelega otroka
Tatjana Jakovljević: Eden največjih vložkov v čustveni in intelektualni razvoj je čas, ki ga otrok preživi v naravnem okolju
Dr. Andreja Poljanec: Kako ob mladostniku ohraniti mirne živce
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Imam že odrasle otroke in tudi že vnuke. Niso bili kakšni angelčki, vendar takih izpadov niso nikoli imeli. Da te otrok grize, udarja, brca, le kam to vodi? Jaz bi punčki mirno rekla, da je njeno obnašanje nesprejemljivo in jo bi dala nekam, v en miren prostor, da bi se ohladila.
Kakšni grobi prijemi, udarci, to je stvar preteklosti in ne izboljša položaja.
Zanimivo, da pri nas obnašanje petletnikov, njihove izpade opravičujemo s tem, da nimajo še popolnoma razvitih možganov, v deželah tretjega sveta pa petletniki že delajo, predvsem v tekstilni industriji! Je to narobe svet?!
Pri šestih letih pa gredo otroci že v šolo. Kako bo pa potem?
Jaz bi punčko preventivno peljala h kakšnemu psihologu, vsaj na pogovor.
Če ima otrok pri taki starosti še take izpade za vsako stvar ima ponavadi razvojne težave, senzorno obcutljivost in še kaj kar kar vpliva na to da ne zmore drugače izražat frustracje drugače kot z agresijo in kričanjem. Pojdite na MNRI h Core Specialistu, da preveri stanje primitivnih refleksov, kasneje je potrebno še kaka dodatna metoda za balansiranje možganskih hemisfer, odvisno od stopnje težav . Ponavadi imajo taki otroci še prisotne nekatere primitivne reflekse, ki onemogočajo, da bi se regulacijski del možganov sploh razvijal, saj se še čisto osnovni del možganov ni zgradil kot bi se moral, na tem pa se gradi ves ostali kognitivno in čustveno vedenjski del. Empatija starša je dobrodošla, ni pa dovolj, ti otroci rabijo konkretno pomoč.
Modro morje in Selvija, dobri komentarji. Jaz bi predlagala še spremembo prehrane, torej izločitev sladkorja, kar je predpogoj, nato brezmlečno in brezglutensko prehrano. S takim načinom prehranjevanja se je veliko zadev rešilo.
To sem napisala, ker vem kako je tej mamici, sem šla isto pot in ves čas sem vedela, da samo sočuten pristop mojega otoka ne bo pripravil na življenje. Čutila sem, da nekaj manjka v tej sestavljanjki. Hvala bogu sem prišla v stik s pravimi ljudmi, ki so me v pravem trenutku usmerili in tudi fb-ju sem prišla v stik s tem, da samo sočuten pristop ni dovolj, je pa nujen del vsega skupaj.
Ja prehrana lahko pomaga, je pa to individualno, zato glede prehrane ne dajem nasvetov, ker je pri vsakem otroku drugače. Ponavadi se z integracijo refleksov in možganov mora urejat tudi prebava, ker imajo ti otroci pogosto težave tudi na področju prebave, ki je neposredno povezana z možgani.
Upam, da mamica prebere moje komentarje ostale na fbju pa presliši. Dobro je da gre tudi mama na preverbo refleksov, ker bo potem vse lažje tudi mami. Meni se je svet spremenil odkar sem šla tudi jaz to delat in zato iz lastne izkušnje vem, kako refleksi vplivajo na doživljanje frustracij. In ja res rabijo ti otroci zelo notranje stabilne starše, da vedo zakaj imajo določene meje in da znajo pri tem vzrtrajat. Vednar brez dela na refleksih in možgančkih je to zelooooo težka naloga, ki pa nikoli ne bo dosegla nivoja, kot bi ga lahko s pravo podporo.
Ponavadi je pa tako, da so že starši tako nemirni, se ne znajo umiriti, ves dan v pogonu, ves dan hitijo in potem pričakujejo od otroka, da je miren, da ni jezen, da da mir itd.
In še ta misel: Otroci so v življenju staršev najbolj dragoceni takrat, ko na splošno veljajo za najbolj težavne. (J. Juul). Vendar starši velikokrat mislijo, da bo stremenje k popolnosti, nedelanju napak okrepilo otroke, kar pa je napaka. Starši pričakujejo, da bo otrok popoln, da bo vse delal po njihovih navodilih, ampak otrok je oseba zase.