Nekatere otroke je težje spustiti od doma kot druge

Foto: Shutterstock

Recimo, da sem že malo »zrutinirana« mama. Dva od mojih otrok sta v drugi polovici dvajsetih, eden od njiju je od doma na svoje že odšel, drugi je nekje na prehodu. Tretja pa je pred nekaj tedni odšla v tujino. In čeprav so vsi trije že večkrat za daljša obdobja odhajali in in mi tovrstna slovesa niso prav nič tuja, me je ob zadnjem odhodu kar nekoliko zvilo. To je presenetilo celo mene.

Svoje otroke imam enako rada

Vsi starši, ki imamo po več otrok, vemo, da smo si z nekaterimi bližje kot z drugimi. Otroci s seboj na svet prinesejo vsak svoj značaj in nabor lastnosti. Z nekaterimi smo bolj kompatibilni kot z drugimi, vendar to ne pomeni, da vseh nimamo nadvse radi in se za vsakega izmed njih ne bi potrudili po najboljših močeh. Pa vendar.

Otroci so pripravljeni na samostojnost

Vsi trije starejši so odrasli, sposobni prejemati odločitve, za njimi stati, znajo poskrbeti zase in za druge v različnih okoliščinah, so odgovorni… To vem in me res ne skrbi.

Otroci v družini puščajo svoj edinstven pečat

Vloga posameznika v družini je različna. Otroci vsak na svoj način nekaj doprinašajo. Ko je pri nas šel od hiše prvi otrok, smo najbolj pogrešali njegov smeh, petje in igrivost, ki jo je širil. Kar utihnilo je vse skupaj. Drugi otrok je s seboj odnesel mirno osredotočenost, stabilnost, redkobesednost in izjemen smisel za humor. Na zaresno odsotnost tretje se še navajamo. Bila je gladilec sporov, ravnalec poti, skrbnik pravičnosti, ljubitelj in izjemen poznavalec res dobre glasbe in filmov in vir čiste otroškosti.

Po odhodu vsakega od otrok se je družinsko ravnotežje na drugačen način porušilo in smo ga morali ponovno vzpostaviti. Nekatere stvari smo nadomestili, druge opustili, tretje razvili čisto na novo. Skratka, ne dogaja se nič, česar ne bi že doživeli. Pa vendar je tokrat drugače.

Od doma je odšel otrok, ki je imela nekoč status »dolgotrajno bolnega otroka«. Samo jaz in mož točno veva, skozi kakšne boje sva šla, da sva nebogljeno bitje še drugič postavila na noge. Zdravniki nikoli niso do konca postavili diagnoze in negotovost naju je dolgo hromila. Seveda je v stanje še posebej ostro zarezal strah – ali bo otrok še kdaj tak, kot je nekoč že bil. Zgodba se je pri nas, z nekaterimi prilagoditvami življenja, srečno zaključila. A vez, ki je bila spletena iz veliko izgubljenih bitk in množice drobcenih korakov uspeha, iz strahu, solz, veselja, surove iskrenosti, upanja in občasnega obupa, je čisto drugačna od vezi, ki sva jo starša spletla z ostalimi otroki, ki so se razvijali po povsem običajnih poteh.

Odhod v svet

Zdaj je to dekle samo in dokaj zdravo odšlo v svet in to je pravzaprav velik življenjski uspeh naju kot mame in očeta. Nedvomno je ona pripravljena. Njeni prvi vtisi so lepi, znašla se je, začenja plesti vezi z novimi ljudmi, osnovne materialne temelje ima vzpostavljene.

Moje roke pa se zanjo vseeno še vedno prav posebej pogosto in močno sklepajo v molitvi.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec