Ne, božič ni družinski praznik

Foto: Shutterstock

Vsi imamo radi dobre jedi, praznično okrasitev, prijetno glasbo, druženje z najdražjimi, morda celo kakšno pozornost. Božič je čas, ko se čas vsaj za trenutek ustavi ter zavladajo povezanost in družinske vezi. Za božič smo združeni vsi ljudje dobre volje, verni in neverni.

Vendar tu pride en velik AMPAK. Ne glede na to, v kaj in kako verjamemo, ima božič mnogo globlji pomen od lučk in potice. Na božič praznujemo Jezusov rojstni dan. Veselimo se Boga, ki prihaja med nas, na zemljo. To je pravi pomen božiča!

Nekateri seveda ne pozabijo vedno znova opozarjati, da so že predkrščanska ljudstva v tem času praznovala sončev obrat. Res je, ljudje so že pred Jezusovim rojstvom praznovali zmago luči nad temo, Jezus je dal temu samo globlji pomen. Vendar tudi večina ljudi, ki noče imeti s krščanstvom nobene zveze, na koncu speče kaj dobrega, okrasi dnevno sobo in si ogleda kakšen prazničen film – za Božič in ne za zimski solsticij. Lahko pa neopaganisti seveda postanejo konsistentni in nam v teh dneh voščijo »srečen sončev obrat«. Lepše bi se že slišalo od tistih generičnih »veselih praznikov«.

Ponarejena božična idila

Idilične podobe »družinskega praznika«, s katerimi nas obsipavajo filmi in reklame, na žalost nimajo prav dosti zveze z realnostjo. Koliko družin je preveč odtujenih, da bi skupaj praznovale? Koliko družin sploh ne ve, kako skupaj preživeti večer? Kako pogosto si vse tako lepo zamislimo, na koncu pa se skregamo zaradi banalnih stvari, kot je zamuda ob odhodu od doma ali prismojena pečenka? Kako lepo je videti božična dekoracija, v resnici pa se nimamo o čem pogovarjati? Koliko ovojnega papirja in kakšen minus na bančnem računu za stvari, ki se jih sorodniki čez dva tedna ne bodo več spominjali? Kako hitro se »družinski večer« konča z najstnikom, zaprtim v sobi, sitnim malčkom in preobremenjenimi starši? In kako depresivni so prazniki šele za tiste, ki nimajo bližnjih, s katerimi bi lahko praznovali?

Vse to je božična realnost. Stanovanje, ki ni pospravljeno tako, kot bi si želeli. Naglica in živčnost, ko se odpravljamo k (otroški) polnočnici. Prepir, kdo bo prižgal zadnjo adventno svečko. Utrujenost zaradi vseh priprav. Otroci, ki ne ubogajo. Osamljenost.

Božič je za vse

Ali to pomeni, da v vseh običajnih družinah, kjer nam ne uspe ohranjati instagram vzdušja, ne moremo doživeti božiča? Da božiča ni za vse tiste, ki nimajo družine? In za vse, ki se ne počutijo niti najmanj praznično?

Seveda ne. Jezušček ne potrebuje bleščečih lučk, razkošnih jedi in popolne ubranosti, da pride med nas. Če ga postavimo v središče božiča, bo On razsvetlil vse tisto, česar nam ni uspelo – našo realnost. Božič je rojstni dan Boga, ki nam je podarjen, ne glede na to, v kakšnem obdobju smo, kako preobremenjeni, razočarani ali osamljeni smo. Lepo je, če ga uspemo praznovati skupaj z najdražjimi. Vendar je božič tudi za vse, ki so ločeni, sami, žalostni, za vse, ki sploh ne zmorejo praznovati.

Pravzaprav božič je družinski praznik. Praznik Svete družine, ki je v največji preprostosti naredila prostor za Boga. To je pravi božič.

Boste letos namenili del svoje dohodnine ali jo boste pustili v proračunu? Če jo boste darovali, se zelo toplo priporočamo, da podprete naše delo. Oddate jo na TEM obrazcu brez kakršnekoli prijave ali certifikata. Vzame vam zgolj nekaj sekund. HVALA.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ko je bil “težek komunizem” v teh krajih, Božiča NISMO praznovali z rdečimi kapami, niti ni bilo pod smreko daril. Te je nosil Dedek Mraz. Tiste “ta-plastične” in drage. Bolj intimne in tople, domače, slastne, pa je nosil Sveti Miklavž. Božička ni bilo, ni obstajal! Tako je bil Božič le in zgolj praznik rojstva Jezusa. Da se ni zares rodil na 25. decembra, ni nikogar motilo. kot ni nikogar motilo, da se Tito ni rodil na 25. maja. In zanimivo, oba imata tudi ime, ki izhaja iz hebrejskega imena “Yeshoshua”. Pa tudi zaradi načina delovanja, Jezusa eni označujejo kot prvega “komunista”. Kakorkoli, na božiš se je lepo šlo k maši, kjer smo se v baziliki zbirali vsi prebivalci kraja, vseh stanov ali prepričanj. Potem pa smo bili doma in se malo družili. Nobenega nakupovanja in posebnega žretja. Lepi spomini.

    Nato je prišla osamosvojitev izpod “težkega komunizma”. Zdaj bomo svobodni! Nihče nam ne bo več govoril ali se sme v cerkev ali ne ali Sv. Miklavž sme na cesto v javnost ali ne, pa če smemo glasno praznovati Božič ali ne (sarkazem). In prišla je Coca-Cola, McDonalds, ter rdečekapi “pajac”, ki so ga naši “papeži” od slovencelnov poimenovali “Božiček”. Drugi ga kličejo pač Santa Claus, Sinterklaas, Santakurōsu, … kar pomeni vse Sveti Miklavž. Ampak mi, ki v gostilni dobimo različni pijači, če naročimo “juice” ali pa “sok”, imamo sedaj “Sv.Miklavža” in “Božička”. Torej se isti mož 6. 12. sprehodi do nas v bež montlu, nato pa se za 25. 12. preobleče v rdeče in kučmo zamenja s kapo na cof. Isti dec drugače in 2x nosi darila. Ker vedno prinese, otrokom ni treba biti pridni. Oziroma jim je že 10x dokazal, da NIČESAR ne vidi, ker vsako leto vseeno prinese. Od nekod že. Pa še to je hecno, ker prinese pod domačo smreko. pa pri babici, pa pri stari mami, pa še ene 2x na javnih prireditvah ali v službi/šoli, …

    Ampak nismo čisto edini pri tem “tretjem dobrem možu”, samo da smo edini, ki smo mu dejansko nadeli ime “božji” in zafrknili celo nomenklaturo imena. Naše poimenovanje “Božič” je dobesedni izraz za “malega boga”. Nož -> nožič, bog -> božič. In če je božič Jezus sam, ne more biti pol un tastr “božiček”. Torej manjši od božiča samega in že ta je majhno dete. Kaj je potem “božiček”; miniaturna figura iz jaslic? Ko bi vsaj slovenščino obvladali tisti, ki so iskali ime za tega debelega, zaraščenega starca! Drugje mu pravijo Father Christmas in Weihnachtsmann (oče oz mož svete noči), Père Noël in Babbo Natale (oče novorojenega božjega otroka). No ja … Božiček, torej? Ampak “Božiček” bi potem po naši nomenklaturi “-iček” bil nek mali škrat, … Ja, Jezus, dete, je “božiček”, ne pa tisti debel kokakolin pajac z glupo kapo. Ampak če smo že pri smešnih poimenovanjih … Angleži božiču dobesedno pravijo “kristusova maša” (Christmas), kar je še bolj mimo. Saj če vemo, da sandale imenujejo “flip-flips” zaradi ploskajočega zvoka pri hoji, se ne smemo čuditi. A vsaj mi bi lahko bili boljši in ne uvozili vsake traparije iz zahoda.

    Pri nas doma je bilo zaključeno, da je to “pajac, ki se gre sv. Miklavža”, da trgovine več prodajo. Hitro smo to ponotranjili in nas ne gane več kaj dosti. Tudi za večino igrač so otroci hitro sprejeli, da “so narejene samo zato, da bi zaslužili, hitro pa se pokvarijo zato, da bi oni še več zaslužili”. In potem je otroški inat zmagal: “ne, ne bomo jim dali tega veselja” in nismo kupovali igrač. Kako lepo smo šli skozi to fazo otroštva. Nabavili smo osnovne “leg gut” (ali LEGO) in potem ure in dneve in leta sestavljali svoje kreacije. Kdo bi verjel, da se da iz treh kock narediti dinozavra, tank, letalo, ladjo ali meč 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja