Foto: FreepikZakorakali smo v poletje, ki ga velika večina nestrpno pričakuje. Razlogi so različni, nekateri se veselijo zasluženega oddiha, drugi le toplejšega vremena, spet tretji pa časa, ki ga bodo lahko namenili aktivnostim, za katere med letom zmanjka časa.
In ko ravno omenjam primanjkljaj časa skozi leto. Ste se kdaj vprašali, zakaj imamo vedno pogosteje občutek, da ima dan premalo ur, teden pa premalo dni? Kaj je tisto, kar nas žene na limit? Kaj nam zapolnjuje življenje na način, da imamo vsako leto pred dopustom občutek, da še malo in bomo »počili« od vseh obveznosti in pričakovanj?
Eden izmed razlogov (pa zagotovo ni edini) je tudi dejstvo, da skušamo v vsakodnevnem ritmu zadovoljiti pričakovanja ljudi, ki nas obkrožajo. Pa naj bo to v družini, na delovnem mestu, med prijatelji, v župniji, v zakonski skupini, pri pripravi različnih srečanj, dogodkov, duhovnih vaj itd. Povsod se od nas nekaj pričakuje, včasih celo zahteva in večkrat se lahko zalotimo, kako svoje obnašanje in ravnanje prilagajamo temu, da bili drugi zadovoljni.
Zakaj to počnemo in kaj lahko storimo?
Najprej se lahko sprijaznimo, da je veliko lažje sprejeti kot pa nato udejanjiti odločitev, da bomo prioritete in pričakovanja drugih za naše delo in življenje postavili na drugačno (pravo?) mesto.
Zares je prijeten občutek, ko vidimo zadovoljstvo na obrazih naših družinskih članov, čutimo njihovo ljubezen in odobravanje. Pogosto to dosežemo z obilico lastnega odrekanja, usklajevanja in notranjega boja o tem, kaj še lahko storimo, da dosežemo to zadovoljstvo drugih, in pogosto gremo preko lastnih omejitev, da dosežemo njihovo zadovoljstvo.
Obenem pa skušamo otroke naučiti, da naj se postavijo zase, za svoje cilje in želje. Ampak, če mi skušamo ugoditi vsem, ki nas obkrožajo, ne moremo pričakovati, da bo otrok po našem zgledu znal sebe in svoje cilje postaviti na prvo mesto. Zato, ne samo za našo dobrobit, ampak tudi za prihodnost naših otrok je pomembno, da v nas starših vidijo posameznika, ki se zna postaviti zase, za svoje interese.
Soočimo se z našimi vzorci obnašanja
Poiščimo lastne vzorce obnašanja, s katerimi skušamo ustreči drugim, in jih zamenjajmo s tistimi, ki nam bodo omogočili več svobode in prijetnejših občutkov.
Ta trud, da skušamo ustreči interesom drugih, nam pogosto povzroča tesnobne občutke. Vprašajmo se, ali se počutimo prijetno s tem, ko smo venomer v dilemi, kje in za koga še lahko kaj dodatno naredimo? Je to, da vsakemu, ki me prosi za pomoč ali mi naroči novo opravilo, odgovorim z »DA« res nekaj, kar me izpopolnjuje? Verjetno ne. Zato poiščimo lastne vzorce obnašanja, s katerimi skušamo ustreči drugim, in jih zamenjajmo s tistimi, ki nam bodo omogočili več svobode in prijetnejših občutkov.
Tudi kadar imamo občutek, da negativnih vzorcev, ki smo jih sposobni spremeniti, ne moremo najti, je lahko recept enostaven – zapišimo na list papirja vse vzorce, ki nam vzbujajo nelagodje, in ob te vzorce zapišimo alternativne odzive, torej takšne, ki si jih želimo za naša življenja. Ob zapisanem bomo zagotovo našli pot od enega do drugega vzorca, čeprav ta pot v začetku mogoče še ne bo vidna, kajti zavedati se moramo, da s prepoznavo napačnega vzorca in z določitvijo alternativnega, boljšega vzorca smo naredili en pomemben korak, sedaj moramo le stopiti na pot spremembe.
Pričakovanja drugih
Vsi se soočamo s pričakovanji, tako lastnimi kot pričakovanji drugih, ki jih ti imajo za nas. Tudi nas starše vseskozi zasipajo z nasveti, kako naj postopamo in reagiramo pri vzgoji naših otrok. Pa naj bo to naš so-zakonec, starši, sorodniki, prijatelji, sodelavci itd. Vsi “vedo”, kaj je najboljše za nas in za naše otroke.
Naredimo seznam ljudi, ki imajo določena pričakovanja in zahteve o tem, kako naj mi vzgajamo svoje otroke. Spoznajmo, kaj takšna pričakovanja sprožijo v nas, s kakšnimi občutki se ubadamo, ko slišimo njihova mnenja in nasvete. Nato se sprehodimo skozi seznam in določimo, katerim zahtevam in pričakovanjem se bomo uprli oz. jim ne bomo več posvečali pozornosti. In nazadnje, udejanjimo to novo spoznanje. Prijazno zavrnimo komentarje, nasvete in modrosti, ki nas vznemirjajo. Prvič bo mogoče za ostale malo »čudno«, a slej kot prej se navadijo. Metoda, ki deluje.
Tudi otrokom znati reči »NE« in sprejeti, da ni potrebe, da smo jim vedno in povsod na voljo.
Postavimo si majhne cilje
Ena majhna sprememba naenkrat, npr. vzeti si čas za branje knjige, ko bi se otroci želeli igrati. Tudi njim znati reči »NE« in sprejeti, da ni potrebe, da smo jim vedno in povsod na voljo. Zavrniti kakšno službeno obveznost, za katero mislimo, da jo lahko le mi kvalitetno naredimo. Prepustiti, naj nekdo drug organizira zaključno druženje, piknik, družabno srečanje itd. Tudi brez naše prisotnosti in angažmaja bodo stvari potekale nemoteno.
In če bomo sprejeli le nekaj takšnih drobnih odločitev, bomo letni dopust pričakali z malo manj bremena in želje po tem, da moramo popolnoma odklopiti od vsakodnevnih obveznosti. In obenem bomo z manj grenkobe zaključili dopust, saj bomo vedeli, da bomo po brezskrbnem počitku stopili na pot drugačnih prioritet v našem življenju. Vsaj za nekaj časa.
*delno povzeto po www.eltern.de
Brezplačen za vse, ki ga potrebujejo. Z vašo podporo.
Ne zmorejo vsi plačati za kakovostne in poučne vsebine, zato so naši članki brezplačni za vse obiskovalce portala iskreni.net. Če ste med njimi, vabljeni, da nas še naprej berete brezplačno.
Če pa ste med tistimi, ki si na srečo lahko privoščite tudi nekaj več, vabljeni, da naše delo finančno podprete in prispevate k večji kakovosti življenja posameznikov in boljšim odnosom v slovenskih družinah.
Odločite se za enkratno ali mesečno donacijo v poljubnem znesku. Vsak prispevek šteje!
Lahko pa postanete tudi naš naročnik in z enim paketom dostopate do zaklenjenih vsebin in izobraževalnih oddaj s področja medsebojnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in financ.
