Na dopustu sem pa gospa

Foto: Shutterstock

Pred časom sem se pogovarjala z znanko, ki mi je pripovedovala o obeh babicah svojih vnukov. Ena je na razpolago vedno, druga pa je gospa. O obeh je pripovedovala z velikim spoštovanjem, kar me je dodatno spodbudilo k razmisleku o tem, kako hoditi skozi življenje.

Kateri način je boljši, kateri bolj pravi?

Sama sem čez leto predana mama. Če moji najbližji potrebujejo pomoč, uslugo, otroci ne razumejo česa za šolo, so žalostni, lačni, potrebujejo nekoga, ki jih pocrklja, bi se z nekom pogovorili, so v stiski …, karkoli – tukaj sem, vzemite me. To si seveda kot žena in  mama, ki je še s tremi otroki hodila v službo, zdaj pa sem že kar nekaj let doma (in natančno razumem obe plati življenja), lahko privoščim. In iz tega razkošja lahko živijo in ga obilno uživajo moji najbližji. Prostovoljno, voljno in z veseljem se jim dajem.

Svoj delež si moraš organizirati in si ga vzeti

In potem pride dopust. Toliko let življenja je za mano, da vem, da občasno nujno potrebujem polnjenje lastnih baterij, če želim biti preostali del leta na voljo družini. To mi ni bilo jasno od rojstva. Do tega sem se morala mukoma prikopati in šele, ko sem nekajkrat padla in bila na koncu vendarle sposobna vključiti malo zdrave sebičnosti, mi je uspelo. Otroci čez poletje gredo k skavtom, na kako potovanje, duhovne vaje, se dobijo za par dni na morju ali v hribih, meni in možu pa za resnični odklop ostane pravzaprav samo naš družinski dopust. In sem ga organizirala tako, da pridem(va) do svojega deleža.

Naša preprostost

Pri nas je bistvo počitnic nekaj morskih dni pod platneno streho. Nismo hotelska družina in na potovanjih se ne spočijemo. Kamp, v katerega zahajamo, je miren družinski kamp, ki nudi dovolj prostora, sence in miru. Tam nalašč nikoli nimamo parcele z vodo in elektriko. Želimo biti čim več pod milim nebom, v naravi, bosi in v stiku z zemljo, morjem in soncem. Kuhamo same preproste jedi.

Otroci, prevzemite!

Prvi dan vzamem v roke list papirja in ga razdelim na dneve, potem pa označim, kdo bo kateri dan pripravljal obroke, pomival posodo, hodil po vodo in obiskoval trgovino. Ko so bili otroci še manjši, sva z očetom seveda pomagala, zdaj pa se že lepo število let pustiva razvajati. Vam povem, da je res lepo med branjem iz viseče mreže opazovati otroke, ki se sukajo okoli plinskega kuhalnika. Ali si privoščiti dolgo plavanje, potem pa se vrniti k tabornemu prostoru, ravno ko zadiši pečen krompir z rožmarinom. In po kosilu v senci kaj prebereš, malo zaspiš, nekdo pa ta čas pomije posodo, potem pa se vsi skupaj uvidevno nekam umaknejo, berejo, brenkajo na kitaro ali se gredo (včasih tudi zelo glasno) družabne igre.

In jutra. Sem jutranji tip človeka. Zjutraj mi res ni težko vstati iz postelje. Še preden sonce zares vzide, si lahko, sama ali z možem, privoščim dolg, hiter sprehod, se pri tem zadiham in ogrejem, potem pa zaplavam v čistem, mirnem in še povsem praznem morju. In ko se vrnem k šotoru, je zajtrk na mizi, vsakodnevni nakup pa opravljen.

Počitek, ki ga nujno potrebujeva

Včasih, ko se mi da, tudi jaz kaj skuham, sploh ker mi, zelo belopolti, kot sem, sredi dneva res ne ustreza poležavanje na soncu. Takrat me boste našli pri šotoru, kjer v senci sekljam kakšno zelenjavo …

Prava lenoba, boste rekli. In meni ne bo prav nič mar. Z otroki sem se o tem pogovorila. Zdi se jim povsem pošteno, da si tudi jaz privoščim dober teden ali dva časa, ko počnem samo toliko in tisto, kar se mi da. In seveda se mi jih da kdaj pa kdaj tudi pocrkljati, jih presenetiti, pomagati, vskočiti namesto koga … Ampak predvsem je dopust namenjen temu, da se tudi mami in ati zares spočijeta.