Moji starši so naredili najboljše, kar so lahko – Ali so res?

Foto: Envato

Vaši starši za vas naredili najboljše, kar so znali in zmogli. Verjetno ste to frazo, ki je zelo razširjena, že velikokrat slišali, morda celo iz ust strokovnjakov. Pa ste se kdaj vprašali, če to res drži? Je bilo to, kar so naredili, res njihovo najboljše?

Ali so vaši starši:⁠

– poiskali pomoč, ko so (ste) jo potrebovali?⁠

– razmislili o tem, kaj počnejo in kakšne so posledice njihovih dejanj?⁠

– sprejeli pogumne odločitve v vaše dobro?⁠

– zapustili nasilnega partnerja, da bi vas zaščitili?⁠

– opazili, da ste v stiski?⁠

– zmogli priznati napake?

Verjetno je marsikdo od vas težko odgovoril z DA na katero od teh vprašanj. In verjetno ni malo takšnih, ki niti na eno vprašanje niste mogli odgovoriti pritrdilno. Na žalost torej tako razširjena fraza ne drži za mnoge od nas.

Bi starši res ravnali drugače, če bi vedeli in znali bolje?

Tako se namreč prepričujemo, da bi vsaj malo omilili bolečino, ki jo čutimo zaradi ran, ki so nam jih prizadejali. Tako jih opravičujemo za pasivnost in krivimo sebe, da smo preveč občutljivi in nerazumevajoči.

Morda pa je čas, da nehamo prelagati odgovornost s starša na otroke. ⁠Da nehamo kriviti sebe za to, ker naše potrebe niso bile izpolnjene in smo jih morda celo upali pokazati. Da nehamo za vsako ceno braniti lojalnost do staršev, ker to ni tisto pravo spoštovanje.

Je res mama, ki je vedela, da mož zlorablja hči, in je ob tem pogledala stran, res naredila najbolje, kar je lahko? Je res oče, ki je zvečer po moško popival, potem pa pozno v noč besnel na družinske člane, naredil najbolje, kar je lahko? Je mama, ki je krivdo za svoje neuravnovešene izbruhe jeze, dosledno obešala na svojo hči, res naredila največ, kar je lahko? Je oče, ki je zasmehoval sina pred sorodniki, ker se je ta v stiski zajokal, res naredil najbolje, kar je lahko? Seznam lahko nadaljujem v nedogled.

Morda pa je čas, da nehamo prelagati odgovornost s starša na otroke.

V čem je pravzaprav problem?

Vsi delamo napake. Naši starši so jih, naši stari starši so jih in tudi mi se jim ne moremo izogniti. To je realnost, ki je povsem človeška. Pomembno pa je, ali se iz teh napak kaj naučimo, ali znamo prevzeti odgovornost zanje in ali se znamo zanje tudi opravičiti. In to je tisti pogrešani vidik, ki ga s frazami kot so “Starši niso znali drugače” ali “Naredili so najboljše, kar so lahko”, hitro zrelativiziramo. Na ta način namreč zminimaliziramo krivice, ki so nam bile storjene, in opravičujemo starša za neprimerna dejanja.

Ker so starši v našem življenju ene izmed najpomembnejših oseb, smo jim pripravljeni odpustiti marsikaj. Nočemo se jeziti nanje, nočemo jih videti v slabi luči, kaj šele, da bi se jih upali kriviti za to, kako se mi počutimo. Marsikdo zato raje pogoltne krivico in svoje občutke zakoplje nekam globoko v telo, da se mu ne bi bilo treba soočiti z bolečo resnico. Soočenje z resnico namreč zahteva ogromno poguma in truda, je pa edini način, če želimo prekiniti začarani krog družinskih travm in narediti korake v lepšo prihodnost. Le z delom na sebi lahko ponovno začutimo, kdo v resnici smo, pridobimo nazaj izgubljeno samopodobo in porušeno identiteto ter morda prvič v življenju začutimo notranji mir.

Zaradi ran, ki so nam jih zadali v otroštvu, kot odrasli ne moremo delovati tako, kot bi si želeli.  Morda sploh ne vemo, kdo smo, kaj si želimo, kaj čutimo, morda se znova in znova znajdemo v nezdravih odnosih, sprejemamo napačne odločitve, ne znamo reči ne in postaviti zdrave meje, se ženemo preko vseh meja in zato izgorevamo in zbolevamo.

Ne gre za iskanje krivca, gre za iskanje stika s seboj, za ozaveščanje, kaj se nam je pravzaprav zgodilo, in priznanje krivic, ki so nas ranile. Šele ko si dovolimo to priznati, lahko začnemo z zdravljenjem.

Je res rešitev v tem, da krivimo starše?

Tu ne gre za iskanje krivca, pač pa za iskanje stika s seboj, za ozaveščanje, kaj se nam je pravzaprav zgodilo, in priznanje krivic, ki so nas ranile. Šele ko si dovolimo to priznati, lahko začnemo z zdravljenjem. Krivice so se zapisale v naše telo in če jih hočemo predelati, jim moramo pustiti, da znova privrejo na plano. To pa je boleče, morda celo bolj kot takrat, ko so se dogajale. Kot rana, ki jo moramo očistiti, če želimo, da se bo začela celiti.

Priznanje, da nam starši niso dali tega, kar smo od njih pričakovali in kar naj bi nam kot starši morali dati, ni ‘šinfanje’, ni obsojanje in ni izražanje nehvaležnosti. Je zgolj resnica in resnica je tista, ki nas bo osvobodila.

Morda vam bo lažje storiti korake naprej, če se boste zavedali, da vsega tega ne počnete le zase, ampak tudi za svoje otroke. Zato, ker jim želite dati boljšo popotnico, kot ste jo dobili sami. In ker ne želite, da se vse medgeneracijsko breme prenese naprej nanje. Ker imate tu in zdaj vi to možnost in moč, da zadevo ustavite. In ker to zmorete.