“Moja mami pa ne zna likati!”

Foto: Shutterstock

Iz sosednjega prostora sem ujela, kako štiriletni sine samozavestno trdi moji prijateljici, da likati pa res ne znam. Kar je precej huda obtožba za nekoga, ki lika praktično vse in kateremu likanje ne predstavlja niti napora niti odpora.

Seveda sem skočila pokonci! Takšno blatenje je vendar potrebno zatreti v kali! In kmalu sva si prišla na jasno, v čem je težava: nikoli me še ni videl likati! Kako naj torej otrok ve, da to znam početi?

Likam vedno ob poznih večerih. Ko že vsi spijo. Ali ob zgodnji jutrih. Ko še vsi spijo. Na ta način se seveda vsa naša oblačila zlikana čudežno pojavijo v omarah. Pa ne le to – tudi naša tla imajo posebno lastnost – vedno so čista kljub temu, da jih nihče ne pomiva. Ker otroke vedno naženem ven, da bi pomila po tleh, me tudi tega ne vidijo nikoli početi. In tako lahko mirne duše okrog trdijo, da mami ne zna pomivati po tleh.

In, da, tudi “Ooo, fuuuuj, a z roko greš v školjko?”, me je čisto presenetil nekega ponedeljka popoldan, saj to vendar počnem že odkar školjko uporabljamo!

Vas otroci vidijo delati?

Ob premišljevanju sem ugotovila, da v očeh mojih otrok marsičesa ne počnem. In da posledično marsičesa ne znam. In skrajni čas je bil, da uberem drugo taktiko. Ker ne želim otrok poslati v svet z izkušnjo, da se vse samo naredi, medtem ko se mami vse popoldneve igra z lego kockami.

Pravzaprav mami samo skuha. To je praktično vse, kar vidijo (no, in včasih na hitro posesa drobtine pod mizo). Vse ostalo opravijo oni, reveži, sami. Nekdo pripravi mizo, nekdo jo pospravi, nekdo zloži v pomivalni stroj in drugi iz njega, nekdo odnese smeti – odvisno pač od dneva v tednu. Mami pa nič, ona bi se samo igrala, jim brala, jih sprehajala po naravi in brcala žogo!

Sprememba maminega urnika

Tako sem začela likati tudi popoldan. In pomivati po tleh tudi, ko sem imela občinstvo na kavču. Namesto ob sobotah zgodaj zjutraj s krpo za prah maham ob četrtkih popoldan. In, da, tudi “Ooo, fuuuuj, a z roko greš v školjko?”, me je čisto presenetil nekega ponedeljka popoldan, saj to vendar počnem že odkar školjko uporabljamo!

Stvari se po novem ne opravijo več same od sebe, ampak jih naredi mama. Že po samo nekaj dneh sem začela tudi že dobivati prošnje za sodelovanje. Za “vajeništvo”, bi včasih rekli. In moram reči, da jim kar gre!

Zdaj pa razmišljam, da jih bo potrebno večkrat odpeljati tudi v moževo pisarno. Da se v njihovih glavah ne bi napletla ideja, da tati pač zjutraj gre in ves dan pohaja :).

Če se želite z izzivi materinstva spoprijeti na humoren in sproščujoč način, močno priporočamo knjigo Jennifer Fulwiler, Čudovite sanje. Nasmejali in zamislili se boste!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec