Moda ne pozna meja. Kaj pa ljubezen?

Thumbnail

»Ko sem jo imela kot dojenčico v vozičku, so mi ozkogledneži rekli, da je ne bi smela kazati v javnosti,« pravi mati danes 18-letne Madeline Stuart, dekleta z Downovim sindromom, ki je sledila svojim sanjam in postala manekenka.

Čeprav se sprejemanje otrok z Downovim sindromom v družbi spreminja, se danes še vedno 90 % mamic, ki izvedo, da ima njihov otrok možnost Downovega sindroma, odloči za splav. Lahko beremo celo pričevanja mater, ki jim je žal, da niso splavile svojega otroka – tudi o tem spregovorimo v nadaljevanju.

Otroci z Downovim sindromom lahko uspejo, kar lepo dokazuje zgodba avstralske manekenke Madeline Stuart. Modni svet torej ne pozna meja. Kaj pa ljubezen?

Madeline ima izjemno – notranjo lepoto

Madeline Stuart je nastopila celo na letošnjem newyorškem tednu mode. Vodilni pri eni blagovnih znamk so se namreč odločili, da bodo njihovo jesensko-zimsko kolekcijo predstavile manekenke z različnimi telesnimi hibami.

Damian Graybelle, ustanovitelj enega od podjetij, za katerega je Madeline predstavljala kolekcijo modnih torbic, je dejal: »Izkušnja dela z njo je imela pozitivni učinek name tako osebno kot poklicno. Nikoli si nisem mislil, da bo naša akcija imela tak učinek na ljudi. Govoril sem s tolikimi starši otrok s posebnimi potrebami, ki so mi povedali, kako jim je naše sodelovanje z njo dalo upanja in spremenilo njihov pogled na prihodnost otrok.«

Njeno lepoto opiše z naslednjimi besedami: »Madeline ima izjemno lepoto – z Downovim sindromom ali brez. Še več, v sebi nosi notranjo lepoto. Tako nas navdihuje in uteleša vse ideale resnične lepote. Ne površinske, ampak resnične lepote.«

Tudi tako se širi sporočilo o svetosti vsakega življenja

Lepe besede, četudi si ne moremo kaj, da ne bi pomislili, da je vodilnim v svetu mode še vedno prvenstveno pomembna ekonomska uspešnost in se jim »downovčki« in drugi drugačni zdijo pravšnji predvsem za njihovo promocijo.

Pa vendar se tudi s tem širi sporočilo o svetosti vsakega življenja. O tem, da je nekdo spoštovan, ljubljen, cenjen in uspešen, četudi je drugačen, hendikepiran, večkrat nezaželen in potreben mnogih dodatnih naporov njegovih staršev.

Ob tem mi prihajajo na misel besede, ki jih je pred stoletji zapisal apostol Pavel: »A kaj zato! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje« (Flp 1,18).

Mati: Madeline je popolna takšna, kot je

V veselje je poslušati manekenkino mater Roseanne, ki pravi: »Celo zdravniki so rekli, da Madeline ne bo nikdar dosegla ničesar. A stvari se spreminjajo vsak dan in ljudje danes bolj sprejemajo tisto, česar ne razumejo

Pove tudi, da je Madeline postala bolj samozavestna kljub svojim pomanjkljivostim. Mati jo vedno spominja na to, da je popolna prav takšna, kot je; da je izjemna, zabavna, pametna, lepa in čudovita.

 

Druga plat medalje – breme, ki ga starši ne zmorejo nositi

Poznamo pa tudi drugo plat medalje. 70-letna mati Stephena Ralpha, ki ima že skoraj 50 let, pravi, da ima svojega sina rada. Zanj skrbi že vse življenje. Bil je njen drugi otrok.

Čeprav je že v nosečnosti čutila, da njen otrok ne bo tak kot drugi, zdravniki niso želeli narediti amniocenteze, ker so videli, da je mati zdrava 22-letnica. Za Downov sindrom je izvedela po rojstvu in svet se ji je sesul.

Njen največji strah je, kdo bo skrbel za Stephena, ko bosta ona in njen mož umrla. Še najbolj pretresljiv pa je stavek, ko gospa pravi, da bi, če bi lahko čas zavrtela nazaj, vztrajala, da njenega otroka splavijo.

Preveč ji je hudo, ker Stephen ni samostojen in ker bo po smrti staršev kot breme padel na rame svojega starejšega brata.

Realni strahovi, hude skrbi, nihče nima pravice obsojati. A vprašanje je, kje je tukaj ljubezen? Kaj je smisel življenja? Katero življenje ni težko, katero je sploh srečno? Kaj osrečuje?

Odločitev za ljubezen – edino, kar osrečuje

Nekoč je na telefon Zavoda ŽIV!M poklicala mlada mamica, študentka, ki je izvedela, da je noseča. Ni imela običajnih strahov, kot so finance ali bolezni, bila je zdrava, njeni starši preskrbljeni.

Ali ne človek resnično živi šele takrat, ko ve, za kaj je pripravljen umreti?

Strah jo je bilo, da ne bo mogla biti mati predvsem s čustvenega vidika, saj ima veliko težav že sama s seboj. Ves čas je žalostna in zdi se ji, da življenje nima nobenega smisla. Za nič v življenju se ji ni bilo potrebno boriti. Vse je kar prišlo, a nič takšnega, kar bi jo osrečevalo.

Rekel sem ji, da jo je življenje pripeljalo pred izziv, kjer se lahko odloči za ljubezen, ki edina osrečuje. Lahko se odloči, da bo svoje življenje posvetila temu otroku. Veliko bo odrekanja, veliko napora, solz, boja …

Toda ali ni res, da človek resnično živi šele takrat, ko ve, za kaj je pripravljen umreti? Ali ni srečen šele tisti, ki ima nekoga tako rad, da bi zanj naredil čisto vse?

Lahko se sliši pesniško, preveč optimistično, zasanjano, nerealno … Vendar kaj pa je bolj realno od tega, da se moramo vsak dan znova boriti za to, v kar verjamemo; in pri tem okušamo, da vse vendarle ni v naših rokah in nas življenje presega in preseneča?

Jani Jeriček je sodelavec Zavoda ŽIV!M. Intervju z njim in voditeljico zavoda, Katarino Nzobandora lahko preberete tukaj.

Viri: lifenews.com, vizita.si, madelinestuartmodel.com

Foto: goodnewsplus.org, Lulabelle Photography

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja