Zakaj je pomembno biti ponosen in zakaj ponos ni nikoli napuh

Če vam nekdo reče: »Ti si pa malo preveč samozavesten!« bodite prepričani, da laže. Preveč samozavesten človek ne more biti, ker je samozavest izključno pozitivna stvar. Človek se ne more preveč zavedati sebe – kar samozavest pomeni.

Ponos nas spodbuja k boljšemu življenju

Celo ponos je izjemno pozitivno čustvo, saj služi k spodbujanju posameznika k boljšemu življenju. Kadar občutimo ponos, ko nas nekdo pohvali, se v nas vzpostavi ugodje,v katerem si želimo še več stikov, še več dobrega. Dogodke, ob katerih smo bili ponosni, si tudi bolje zapomnimo.

Ponosni smo lahko nase, na druge, na naše delo ali na skupnost, kateri pripadamo. Ne glede na to, kako grešni smo ali kaj smo že vse izgubili v življenju, smo lahko vedno ponosni na to, da smo Božja podoba. Tega nam ne vzame noben greh.

Ponos nikoli ni napuh in obratno

Velikokrat zamenjujemo samozavest in ponos z napuhom in nadutostjo. Napuh je lažni ponos, ki ima mnogo preoblek, včasih si nadene celo videz ponižnosti.

Več pristnih, čistih in iskrenih pohval smo doživeli, lažje razvijamo avtentični ponos in manj skušnjav napuha imamo.

Profesorja psihologije Jessica Tracy in Richard Robins v članku o čustvih predpostavljata, da se lahko nadutost razvije kot posledica potlačitve občutij sramu. Sram čutimo, ko sebe kot celostno bitje doživljamo negativno. Tako prav tisti ljudje, ki do sebe ne čutijo pristnega ponosa, na veliko oznanjajo svojo odličnost in pomembnost.

Danes že vrabčki čivkajo, da je naša samopodoba in s tem tudi zdrav ponos močno zaznamovana z vzgojo. Več pristnih, čistih in iskrenih pohval smo doživeli, lažje razvijamo avtentični ponos in manj skušnjav napuha imamo.

Napuh je začetek vsakega greha

V ozadju vsakega greha je skrivna zagledanost vase in svoj popek. Napuh ni ljubezen do sebe, niti ni nebrzadana ljubezen do sebe; kajti ljubezen ne more biti nebrzdana, niti pretirana. Napuh je želja, da bi bili kakor Bog – v središču. To središče si lahko predstavljamo kot čaščenje samega sebe. Tak človek misli le nase, dela le zase, le na svoj način.

Obstaja pa še bolj prefinjen napuh. Človek lahko dela izjemno humanitarna dela, časti Boga, prenaša težke žaljivke, a v ozadju je vedno želja, da bi to nekoč – četudi po smrti – nekdo častil.

Napuh se kaže v tem, da želimo vedno imeti prav. Da se ne znamo opravičiti in priznati napake. Test našega napuha je, ko se nam nekaj zalomi. Takrat se lahko vprašamo: »Mi je bolj težko, ker mi je šlo narobe ali ker so to tudi drugi opazili?«

Včasih je v nas napuh tako mimogrede, ko omenjamo pomembne ljudi, ki jih poznamo, oziroma njihove dosežke. »Veš zadnjič, ko sva z direktorjem govorila o…«

In če ponosa v nas ni?

Človek ali narod, ki ni ponosen, običajno zaide na dve stranpoti.

Ponižnost in ponos si nista nasprotna, ampak gresta z roko v roki, v boju proti samopomilovanju in napuhu.

Prva, za Slovence in katoličane bolj značilna, je samopomilovanje in vloga žrtve. Sem revež, nič ne morem, vsi so pokvarjeni, sama korupcija povsod, nič se ne da spremeniti.

Druga stranpot pa je že omenjeni napuh, ki ga Slovenci in katoličani raje kot pri sebi, vidimo in obsojamo pri drugih. Neki profesor psihoterapije je med predavanji mal za šalo malo zares dejal: »Če si bil doma zavrnjen, si boš hitro našel službo, kjer boš popoldnoma neodvisen in bodo vedno drugi tebe potrebovali, nikoli pa obratno. Idealno je, če postaneš duhovnik, profesor ali terapevt.«

Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost

»Ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ponižnosti pa bi ne imel, mi nič ne koristi,« bi lahko parafrazirali pismo Korinčanom. Ponižnost in ponos si nista nasprotna, ampak gresta z roko v roki, v boju proti samopomilovanju in napuhu.

Vaja v ponižnosti ni lahka. Ponižnost si lahko izmolimo v molitvi in sprejemanju tudi krivičnih kritik. Ne samo, da se na kritike braniteljsko ne odzovemo, pač pa tudi, da pogledamo, ali morda v kakšnem delu kritike tiči zrno resnice, ki mi lahko pomaga rasti v svetosti in ponižnosti.

Viri:

• PASCAL in ADRIAN: 7 glavnih grehov. Ljubljana: Emanuel, 2001.
•  CVETEK, M. Živeti s čustvi. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2014.
•  ŠPIDLIK, T. Osnove krščanske duhovnosti. Maribor: Slomškova založba, 2009.
• TRACY in ROBINS. Putting the Self Into Self-Conscious Emotions: A Theoretical Model. V: Psychological Inquiry [online]. 2014, vol. 15, št. 2, str. 102 – 125 [ogled 25. 2. 2016]. Dostopno TUKAJ.

Preberite še:

O JEZI: Kako jezo uporabiti pozitivno

O STRAHU: Ne bojte se … strahu

Foto: quizfor.me