Četudi večkrat slišimo: »V ljubezni ni strahu. Naj te ne bo strah! Kaj te bo strah!« nas je vendar vse strah. Takšni stavki nam gredo večkrat na živce, ker se ob njih počutimo, kot da ne bi smeli čutiti tako, kot čutimo.
Najmanj je strah – najstnikov
Koga je najmanj strah? Najstnikov. Najstniški možgani so intelektualno zelo razviti in sposobni hitrega mišljenja, pomnenja in reagiranja. Hkrati pa so zelo neobčutljivi za strah.
Lahko rečemo, da nam je Stvarnik v obdobju najstništva olajšal delo osamosvajanja, da bi lažje pogumno in smelo stopali v nove odnose, novim dogodivščinam naproti.
Hkrati nas novodobna vzhodnjaška duhovnost spodbuja, naj ne bomo navezani. »Na več stvari je posameznik navezan, več razlogov ima za strah,« pravi Peter Marchand, filozof in učitelj novodobne duhovnosti.
Najmanj strahu torej čutijo najstniki, takoj za njimi pa želijo biti pripadniki vzhodnih duhovnosti.
Strah nam omogoča izogibanje nevarnostim, tudi grehu in skušnjavi.
A vendar ne želimo biti najstniki, čeprav se nam na trenutke zdi, da bi bilo življenje brez obveznosti lažje. In želimo biti navezani, čeprav se nam včasih zdi, da bi bilo življenje brez odnosov lažje.
Strah nam omogoča izogibanje nevarnostim
Strah čuti že mladenič, ko želi zaročiti svojo izvoljenko. Ve, da tvega zavrnitev, a brez strahu in živčnosti to ne bi bilo to. Strah povezan s tremo mu da vedeti, da se bori za nekaj dragocenega. Ve, da ni vse odvisno od njega, saj dekletu daje dostojanstvo svobode, v kateri je edina možna ljubezen. Če mu dekle ne bi veliko pomenilo, ne bi čutil toliko strahu.
Mnogi starši si želite, da bi otroci čutili vsaj malo strahu do razgretega štedilnika, vtičnice in ceste polne hitrih avtomobilov. Tako bi se lažje obvarovali pred nevarnostmi.
Strah nam torej omogoča izogibanje nevarnostim, tudi grehu in skušnjavi. Hkrati pa nas nauči spoštovanja do svetih svari. »Krona modrosti je strah Gospodov« (Sir 1,18).
Strah nam onemogoča tveganje
Obstaja pa tudi strah, ki nas ohromi. Strah, ko zamrznemo. Odžira nam pogum in energijo. Ne upamo si tvegati. Ne upamo si poskusiti nečesa novega. Je neprijeten občutek v našem telesu, ki ga dojemamo kot nepovabljenega gosta, ki se kar noče odstraniti.
V času finančne negotovosti je posebej v Sloveniji že v zraku strah pred prihodnostjo, preživetjem. Vsekakor legitimen strah, ki ima korenine v realnih stiskah in stanju v družbi. Kako ravnati s tem?
Strahu ne smemo ignorirati in potlačiti
Danes smo priča mnogim motivacijskim govorom, kako premagati strah s pogumom, močjo in vztrajnostjo. Vse premalo pa govorimo o sprejetju svojih čustev takih, kot so. Da se sploh zavedamo, kako nam je in zakaj nam je tako. Da si lahko priznamo, da nas je strah, da smo nemočni, pa vseeno čisto v redu in nič manj dragoceni.
Četudi nas je strah, lahko naredimo v danem trenutku tisto, kar je prav. Lahko se dvignemo nad ta strah, nevarno pa je, če ga spregledamo, ignoriramo, potlačimo. Lahko sicer prelisičimo ljudi okoli sebe, vendar nikoli svojega telesa. Telo nam bo vedno znalo povedati, kdaj se nismo poslušali.
Če spregledamo svoj strah, lahko postanemo izredno nekritični in neobčutljivi.
Če spregledamo svoj strah, lahko postanemo izredno nekritični in neobčutljivi. V želji, da bi zbežali pred občutkom strahu, sprejemamo nepremišljene odločitve. Takrat nimamo hrbtenice, da bi se lahko trezno odločali, ampak nas vsakdo, ki nam prikaže navidezno rešitev, že prepriča. Begamo od enega rešitelja do drugega. Človek v takšnem stanju je idealen za potrošniško družbo kot tudi za politične diktatorje.
Kako naj ne bi bilo strah ovce pred volkovi?
»Pošiljam vas, kakor ovce med volkove« (Mt 10,16), pravi Jezus oznanjevalcem. Za volkove je uspeh, da so ovce prestrašene, če se bojijo postaviti se za svoje pravice, če se bojijo iti na dobro pašo, če se bojijo zatekati in sklicevati se na svojega branitelja – Pastirja.
Če pa ovca ignorira svoj strah in postane volk, je to za volkove dvojna zmaga. Takrat volkovi pridobijo novega člana, ki od znotraj prestrašen ustrahuje druge ovce.
Ovca se mora torej bati pravih stvari. »Kdor se boji Gospoda, se ne bo plašil, nič ga ne bo strah, ker je on njegovo upanje« (Sir 34,14). Božji strah razblini lažne strahove in krepi zaupanje v Vsemogočnega. Njemu se izročati z vsem, kar smo, tudi s strahom, pomeni dostojno stati pred volkovi.
Preberite še o čustvih in njihovih duhovnih dimenzijah:
Foto: under30ceo.com, ryanmarciniak.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!