Metuljčki v trebuhu po 30 skupnih letih?

Kar nekaj let, celo desetletij se je že nabralo. Marsikaj sem pozabila, ampak najini prvi skupni dnevi in tedni ostajajo v živem spominu. Kako noro sveže zaljubljena sva bila. Kako opojno sva drug drugemu dišala in kako romantično je bilo sprehajati se z roko v roki.

Leta spoznavanja

Marsikaj se je dogajalo. Metuljčkom v trebuhu so solze vsake toliko povsem zmočile krila. Toliko razlik je bilo treba uskladiti, toliko bolečin predelati, si povedati, se naučiti zaupati, sprejeti … Vmes pa obdobja same suhe sreče. Skupna pot se je oblikovala, utrdila in peljala k poroki.

Če je bila nekoč zaljubljenost neprestana, sveža, živa in mladostna, jo zdaj čutim drugače.

Sledila so leta, ko so drug za drugim prihajali otroci. Neprespane noči so se nabirale in utrujenost je botrovala občasnemu nerazumevanju. Še vedno sva se presenečala v dobrem in slabem. Spoznanje, kako dobro sva izbrala drug drugega, so občasno presekala grenka vprašanja – kako moreš biti tak, taka? Pa spet pogovori, pogovori, pogovori in duhovne vaje, na katerih sva si razčiščevala, zakaj se je kdo kdaj odzval, kot se pač je. Leta občasne želje po spreminjanju drug drugega so se v kombinaciji z globokim spoznanjem, da je drugi tisti, ki ti res, res nikoli ne želi slabega, neopazno prelila v čas prijateljskega sprejemanja, odzivanja in malo humorja, ki ga zares razumeva le midva.

Trideset let se je nabralo

Se zdaj poznava? V zakonu bi bil pravi dolgčas, če bi o svojem možu vedela vse. Vem, kako se bo odzval. Vem, da se mi ga nikoli ni treba bati. Vem, da mi bo kadarkoli stal ob strani. Vem za večino njegovih odzivov, ki mi gredo na živce. Vem, kako se jim izogniti, če se mi to zdi res pomembno. In znam (pa tega ne storim vedno!) preprosto pogledati stran, kadar bi boj prinesel več slabega kot dobrega.

Vem pa tudi, kaj narediti, da bo celotno njegovo bitje zapelo in zavriskalo. Vem, s čim ga razveseliti. Vem, kaj mu povedati in kaj mu skuhati, kako se obleči in naličiti, da ustvarim potrebno zunanje razpoloženje, da se podava v globine.

Kaj skrivajo globine?

Mnogo je znanega, a včasih se ob raziskovanju še vedno počutim kot v podzemni jami. Do določenih prečudovitih dvoran se prebijam mukoma, brodim po blatu, spodrsava mi, a dvorana, v kateri se na koncu znajdeva oba, je navdihujoča in kar kliče po nadaljevanju poti v naslednji rov, za naslednji ovinek.

Sva še vedno zaljubljena?

Če se spomnim tistih prvih mesecev, potem je občutenje v glavnem precej drugačno. Še vedno pa znava z igrivo naklonjenostjo drug drugega presenečati, še vedno se znava gledati z iskricami v očeh, še vedno se nestrpno pričakujeva, ko sva narazen in v glavnem sva razigrano vesela, ko se snideva. Veseliva se vseh uric, ko sva lahko sama, ko lahko počneva, kar želiva oba, ko naju neka skupna aktivnost enako osrečuje. Če je bila nekoč zaljubljenost neprestana, sveža, živa in mladostna, jo zdaj čutim drugače. Ne čutiva je več kar naprej. Seveda pa tu in tam še vedno pokuka na plano in takrat jo čustvo zagrabiva z obema rokama.

Vmes pa je ne pogrešava. Zamenjuje jo namreč nekaj veliko bogatejšega, žametnega, mehkega, zanesljivega. Zamenjuje jo Ljubezen.

Komentarji

  1. Po 30. letih najbrž ni več metuljčkov v trebuhu, v najboljšem primeru pa ostajajo ljubezen, spoštovanje, navezanost, solidarnost, prijateljstvo. Obstaja močna vez z otroki, pa tudi vez na vse tisto, kar sta v skupnih letih ustvarila (dom), pa tudi vse materialne dobrine.
    Žal pa ni povsod tako lepo, kot opisuje svoje doživljanje gospa Mateja. Poznam veliko primerov, ko zakonca po 30 + skupnih letih živita kot dva sostanovalca (to je še dobro), lahko pa tudi kot dva sovražnika, vsak na svoji bojni liniji. Živita vsak v svojem delu hiše, spita vsak v svoji sobi, kuha vsak zase, pere vsak zase…Med seboj ne komunicirata, če pa že, se zmerjata, si grozita, se preklinjata…Grozljivo, kako hudo je, ko velika ljubezen preraste v veliko sovraštvo.
    Nekateri se po 30. letih skupnega življenja tudi ločijo, ko življenje postane popolnoma nevzdržno, posebno takrat, ko otroci zrastejo in gredo po svoje.
    Nekega dne na sprehodu slučajno srečam znanko iz sosednjega kraja. Po kratkem pogovoru mi pove, kako je nesrečna, da jo mož tepe. Obstala sem kot vkopana, saj kaj takega niti v sanjah ne bi pričakovala. “Včasih sem to skrivala, sedaj pa povem vsem”, mi je zelo odkritosrčno povedala. Na moje vprašanje, zakaj se ne loči, zakaj ne gre stran od njega, mi je rekla, da nima kam iti in da ima premajhno pokojnino. Poleg tega zaradi bolezni ne more več voziti, zaradi zdravstvenih težav pa mora kar naprej hoditi po ambulantah. “Mož me pelje, jaz pa mu še vedno skuham in operem”, mi je še rekla in odšla…
    Kako žalostno, kaj ostane od velike ljubezni!

  2. Natalija lepo ste opisala zgodbo znanke. Sprašujete se,kako žalostno,kaj ostane od velike ljubezni.

    Ker sem ogromno delala na področju nasilja v družini,vam povem,da že od začetka v takih partnerstvih ni ljubezni. Samo ženska ki je zaljubljena,na začetku težko vidi znake,ki jih oddaja nasilen moški,ki jo nadzoruje na skrivaj,ki si jo podreja,ki ji onemogoča stike z drugimi,ki ji ne pusti delati itd. Potem ko pa začne partner očitno izvajati nasilje,pa je seveda ženska že otopela,ne zmore,nima moči….

    Kot ste napisali,ko ste jo vprašali,zakaj se ne loči,je odgovorila,kam naj gre,da ima zdravstvene težave,majhno pokojnino. Mogoce nima sorodnikov,prijateljev. Ker nasilni moški ženske izolirajo od najpomembnejših oseb v življenju.

    To je to,tukaj država krši na vse možne načine najosnovnejše človekove pravice. Ko ženska pove za nasilje,ko zbere pogum,bi mogla država s svojimi institucijami takoj poskrbeti za žrtev,jo namestiti nekam,jo podpirati,nuditi vse najosnovnejše dobrine. Varne hiše in podobno so samo kaplja v morje in se to po enem letu ženska mora iti.

    Veliko žensk nikoli v življenju ni delalo. Kako naj se znajdejo?
    Zato polagam na srce,punce in ženske,izobražujte se,hodite v šolo,imejte poklic,najdite delo,da boste neodvisne od moških in boste samostojne.

  3. Barbara, odlično si tole napisala, se vidi, da poznaš problematiko. Ja, najbolj nastradajo neizobražene ženske, nezaposlene, tiste, ki živijo na obrobju družbe in so popolnoma odvisne od moža. Verjetno tudi nimajo vozniškega izpita. Tudi primarna družina jih ne podpre. Če bi bile zaposlene, bi jih podprli vsaj sodelavci, tako pa ostanejo v nasilnem odnosu nesrečne, zagrenjene, otopele. In ubogi otroci, ki so priča nasilju.
    Še to: Barbara, res me ni treba vikat.

  4. “metuljčki v trebuhu” so posledica kemične reakcije v telesu, ki nas “prisili” v sodelovanje z določeno osebo. To nima veze z pripadnostjo nekomu. Utihnejo po uspešni združitvi dveh. Konkretneje pa po zanositvi. Po 30 letih se lahko med dvema zgodi ,da se na novo odkrijeta in jih spet imata. Zagotovo pa stanje ne more trajati nedoločen čas.

    Kot pravi Natalija.L. : ljudje smo kot krogi. KO se snidemo, nas kemija spravi skupaj. Od sebe dajem najboljšega sebe in marsikaj naredimo za to. Dva kroga se prekrijeta. Ko pa se te strasti poležejo, pa se kroga razmakneta nazaj. Bolj, kot sta si v osnovi različna, bolj sta potem na silo skupaj. Kot znak avtomobilov “audi”, se večino zakoncev prekirva le v nujnem deležu, živijo pa kar se da narazen. Očetje delajo prizidke, lope, vrtne ute, žene pa so v kuhinji. Tudi zato, ker se mariskateri zakon prehitro sklene (ker je bila zanositev, ker so tako starši zahtevali, ker je tako vera zahtevala) … pa se ne spoznajo dovolj dobro. Pa še potem … biti skupaj z isto osebo 30 (+++) let je garanje vsak dan. Včasih se vprašaš, čemu. Kaj ima posamezni kod tega. Marsikateri(a) mi je že rekla, da je (iskreno) raje sama in da ji/mu nič ne manjka.

    Ženska se ne loči, ker ima premajhno pokojnino … če se bo ločila bo imela CELO, pa še preživnino od NJEGA. Če ostane poročena, pa gre pokojnina k njemu, oziroma se deli na oba … stvar (od)ločitve. Največja ovira je v resnici dogma, da ni življenja po ločitvi.

    Barbara: tudi moški ki je zaljubljen, na začetku težko vidi znake … jih ne, ker nas metulji obletavajo. Imamo rožnata očala. Smo slepi. In skrajno moti me, ker se ne govori o ženskem nasilju nad moškimi. Ker se obsoja samo fizično nasilje, ki je res v 90% moškega izvora. Moški smo pač komunikacijski slabiči, zgodovinsko izobraženi za nasilje (lov, obramba, vojne, …), ženske pa za komunikacijo. V resnici bi bilo treba mnogo več delati na izobraževanju obeh spolov. Moški, ki obvlada veščino komunikacije, bo zlahka dobil dobro žensko (ne bo sklepal kompromisov, da bi dobil družico), ter bo zlahka prepoznal manipulatorko in tudi če bo prej spregledal, bo pravi čas dvignil sidro, preden bi ga situacija pripeljala do “prvinskih nagonov”, ko zapojejo pesti. Velja tudi za ženske, saj svoje komunikacijske prednosti NE znajo uporabljati v pravi namen. Ne znajo reči NE na način, da se razume kot NE. S tem zakuhajo mnoge nesporazume in bitke in na koncu vojne. Ne znajo skomunicirati moškega tako (t.j. oviti okoli prsta), da bo pri tem srečen, ker bo v obojno korist, ampak ga samo tako, da je v njeno korist … vem ,puščem mnoge grobe pavšalne, ker se mi ne tipka 100 ur. Samo en primer: Če ženska moškega zavrne z “NE”, ima veliko možnosti, da bo ta NE tudi razumel. Lahko tudi reče “kateri del NE-ja nisi razumel”. Večinoma bo tip sprejel. Če pa reče “pustiva času čas”, pa je lahko vsaj 90% da bo to tipu vzpodbuda, da ss mora bolj potruditi. In potem bo težil in gnjavil, njej bo rasel pritisk … in tudi če bo enkrat končno rekla NE, se bo počutil ogoljufanega in opeharjenega, da ga je vlekla za nos. Kako se bo potem odzval, je stvar posameznika. Ampak za spor sta VEDNO potrebna dva!

  5. Barbara: tudi moški ki je zaljubljen, na začetku težko vidi znake … jih ne, ker nas metulji obletavajo. Imamo rožnata očala. Smo slepi. Ker ste veliko delala na področju nasilja v družini, ste bila v stiku s temi skrajnimi primeri, ki pridejo do obravnave. Opisujete tudi primer značilen za moške z narcisoidno motnjo, ki so idealni igralci. Zu gre res za patološki vzorec in je ljubezen bolj igra kot kaj drugega. Ampak obstaja vsa paleta primerov, za odtenek manj skrajnih, kjer je tudi nasilje, oz. vsak napetost v odnosu, rečemo mu todi toksična razmerja, kjer ljubezen JE bila na neki točki. Še vedno sem pri ženskah, ki so se ločevale od “skrajnih prascev, ki niso bili vredni obstoja” dosegel vsaj začasno prekinitev ognja, ker sem ji dokazal, da so s tem človekom zavestno stopile v zakon, ga ljubile, bile zaljubljene in tudi povsem ustrezno prejemale enako od njega. Torej se je nekaj nekje zalomilo, ni tako bilo od nekdaj. V redkih primerih se celo da rešiti problem in gresta naprej. Praviloma pa to spoznanje zgolj omogoči zatišje, da se lahko izpelje čimbolj korektna ločitev in dogovor, preden spet “zaratita”. Ko ste potem že ločena in razmerja urejene, je bistveno manj možnosti, da zapneta okoli banalnih drobnarij. Moje načelo: Vsaka minutak ko se slišita, je vredna poizkusa. Ne da se jih za roko držat, eni ne zmorejo drug brez drugega. Patološka odvisnost in nagajanje se nadaljuje tudi po ločitvi. V teh odnosih sta največkrat oba in oba omogočata tak odnos.

  6. Rad rečem, da je nasilje v družini “ljubezen z negativnim predznakom”. Kajti tako je v večini primerov. Patološki narcisi so vendarle redkost, ne pa pravilo. Vse ostale primere gre pripisati bolj slabi komunikaciji in rodbinski tradiciji posameznika, ki se prenaša iz roda v rod. Poglejmo: 90% otrok v 90% časa vzgajajo ženske. Lahko bi zaključil ševinistično in rekel, “kar ste vzgojile, to ste dobile”. Ampak če pojasnim dlje: Odsoten oče je resen problem. En sam se ne more gugati na gugalnici za dva. Lahko se odriva od tal, a to ni isto. Ni ravnovesja. Ženska, ki vzgaja sama, ne more biti nevtralna do moškega spola. Ali bo živela v žalosti ali v zameri. V vsakem primeru bo to otrok zaznal in ponotranjil. Kako je odvisno od spola in karakterja. Fant se bo razvil slabo samopodobo, ne bo si upal biti moški, nosil bo krivdo, izvirni greh odsotnega očeta, zato se nikoli ne bo upal popolnoma odpreti ženski. Zdrave ženske se ga bodo izogibale, ostale mu bodo tiste ranjene in labilne. Podlaga za manipulativni odnos je tu. Kako se bo razvil? Najbrž bo tak sin tudi sam odsoten. Bo pobegnio v alkohol, morda celo v smrt. Če bo bolj extravertiran, pa bo svoje strahove izživljal nad drugimi. Konkrtetno nat tistimi, ki mu to dovolijo – bližnjimi. Dokler ne bo izpil njihove energije, ljubezni in moči, …
    … deklica pa bo razvila negativni odnos do moških, ne bo zaupala moškim, ne bo se jim upala predati in odpreti. Spet možnost za manipulacijo, tokrat bolj z ženske strani. Zdravi moški se jih bodo izognili, ostali ji bodo nesamozavestni in ranjeni moški. Tudi vloga žrtve je lahko AGRESIJA nad drugim!

    Večina nas je tako ali drugače ranjenih! Torej izobraževanje! In ta portal nudi kar nekaj izobraževanja tudi za OČETE. Morda edini pri nas delajo na tem. Namreč samo očeti lahko spremenimo našo prihodnost na način, da smo ustrezno prisotni pri vzgoji, da damo ženam podporo in podlago, da bodo lahko v polnosti mame. Da ne bodo rabile igrat očetovske vloge in bile zanič oboje. Da bodo naši otroci bolj uravnovešeni in nato boljši starši svojim otrokom. Moramo prekiniti tradicijo “argumenta moči” nad otroci.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.