Mena – blagoslovljen čas, po katerem bi morale ženske hrepeneti

Foto: Canva

Mena je obdobje v življenju ženske, ki v ljudeh včasih izzove malo spogledovanja, hahljanja in celo nesramnega namigovanja na začetek intenziviranja telesnih znakov staranja, vročinske oblive in meglo v glavi. Kot je iz deklice počasi zrasla mlada ženska, ki je nekoč dozorela in postala mati, tako v nekem trenutku življenja ženske fizično materinstvo ni več mogoče. Nekatere skoraj malo objokujejo, da je konec obdobja, ko bi lahko postale mame; kot bi bile potem neuporabne in zato nekaj manj. Druge ženske pa se brezmejno vesele, da je končno konec z vsakomesečnimi nevšečnostmi, povezanimi z menstruacijo. Spet tretje si zaskrbljeno ogledujejo množenje in poglabljanje gub in se borijo z nespečnostjo in valungami. Pa gre res le za to?

»Iz deklice zraste mama…«

Spomnim se, kako sem sama prešla v obdobje ženske. Ni mi bilo še čisto vse jasno, ampak vedela sem dovolj (hvala, mami!). Še vedno čutim veselje, ki me je navdalo ob pogledu na prvi krvav madež na perilu. »Zdaj bom pa tudi jaz lahko postala mamica.«

Seveda mi v 40 letih plodnosti ni bilo ves čas čisto samo z rožicami postlano. Bolelo me je, zoprno je bilo ob napornih dneh, v vročini, pri športu, na morju … ukvarjati se z vložki in vsem tistim … Pa vendarle se mi zdi, da sem prav skozi ta obdobja neugodja v svoji ženskosti zorela. In ne le to – z bodočim možem sva tudi preko obojestranskega spremljanja mojega ciklusa prišla do večje bližine in razumevanja, nežnosti in trdnosti v odnosu.

Materinstvo je v svojem bistvu itak obdobje, ki te že čisto biološko povsem posrka vase. Vse, kar si, kar premoreš, je namenjeno mladičku. Tako je že medtem, ko je dete še v trebuhu in preko materinega mleka tudi ves čas dojenja. Dokler imaš otroka veliko v naročju, z nošenjem prinašaš svet k otroku in obratno, otroka k svetu, zagotavljaš mu bližino, toplino, mehkobo, dom. Z otrokom čutiš, ga učiš, paziš nanj, skrbiš zanj še dolga leta po rojstvu. Mama zagotovo nikoli ne prenehaš biti. Vedno je kaj, kar imaš dati in kaj, kar otrok, tudi že odrasli, od tebe še potrebuje.

To, da si želiš biti mama, je nagon. Če ga z razdajanjem potešiš, potem lažje stopaš naprej proti meni. Če karkoli obžaluješ, te vleče nazaj, da bi spremenil ali popravil. Poti pa se obrniti ne da.

Prehod v meno ni oster, kot je bil s prvo krvavitvijo na začetku plodnega življenja. Telo počasi, eno po eno ugaša lučke, ki so gorele in utripale in plesale vsa leta plodnega življenja.

Da si stopila v meno, veš šele, ko si že nekaj časa v njej

Prehod v meno ni oster, kot je bil s prvo krvavitvijo na začetku plodnega življenja. Telo počasi, eno po eno ugaša lučke, ki so gorele in utripale in plesale vsa leta plodnega življenja. Dogaja se marsikaj in na mnogih nivojih. Dogaja se fizično v telesu, dogaja se v glavi, dogaja se v doživljanju, dogaja se v čustvih … Izostanek redne krvavitve je samo ena od stvari, ki se zgodi, je pa ključna. Zaradi nje se zaveš, da je bila zadnja menstruacija pred enim letom in da to zares pomeni konec.

Kaj pa zdaj?

Resnična lepota ženske v meni se skriva globlje od njenih najglobljih gub

Dejstva o meni lahko preučiš, preštudiraš literaturo, se pogovarjaš … a težko jih zares razumeš, dokler še imaš, pa če še tako neredne, menstruacije. Preprosto, nisi še tam. Podobno je porodu. Šele ko dobiš v naročje svojega prvega otroka, začenjaš razumeti, kaj pomeni biti mama. Kajti pestovati »meso svojega mesa« je nekaj povsem drugega kot pestovati še tako luštkanega otročička recimo nekoga od tvojih bližnjih, da o prebiranju literature in brskanju po spletu niti ne govorim.

Ko se zaveš, da si stopil v meno, si v resnici že lep čas v njej. Čutiš, kot bi se počasi izvijal iz oklepov pričakovanj, ki jih ima svet do tebe. Kot bi končno prispel na visoko goro in se ozrl naokrog po dolinah in strminah, ki si jih prehodil. Vidiš vsak kamen, ob katerega si se spotaknil, vidiš vsako stezico, po kateri si hodil zaman in v napačno smer. Čudiš se nad razgledi, ki si jih v svoji ihti med hojo spregledal in zamudil in vidiš koliko lepega je po tvojih rokah nastalo. Telesna lepota postane manj pomembna, ker izkustveno veš, da je minljiva. Če imaš blagoslov in si ljubljena, točno veš, da nisi ljubljena zaradi telesnih atributov. Da se resnična lepota skriva veliko globje od najglobljih gub.

»Baba« bi v resnici morala biti najpomembnejši in najbolj spoštovan del družbe. Ker, ko si »baba«, življenje razumeš v njegovem najglobljem bistvu.

Čas, ko življenje zares razumeš

Mena je čas bogastva, čas žetve, čas vpogleda in razumevanja, čas razdajanja, čas modrosti. V bistvu je to čas, po katerem bi morale ženske večino življenja hrepeneti. V nekaterih kulturah še danes poznamo t.i. babe, ki so staroste, spoštovane, v preizkušnjah dozorele in prekaljene žene. Smo si mi omislili poimenovanje »babica« zato, da bi zmanjšali veljavo stanu, ki je lahko v svoji modrosti, oblikovanosti in jasnemu pregledu nad življenjem komu nevaren, stoji komu na poti, preveč natančno prepoznava zlorabe in intrige? »Baba« bi v resnici morala biti najpomembnejši in najbolj spoštovan del družbe. Ker, ko si »baba«, življenje razumeš v njegovem najglobljem bistvu. Življenje si namreč nosila v telesu, ga porodila, pestovala v svojih rokah, zanj bedela, ga ljubkovala, oblikovala, ga učila, ob njem trpela, z njim jokala in ga čutila na mnogoterih nivojih, zanj skrbela, ga zdravila, se z njim smejala …

Mena je čas, ko se lahko iz tega razumevanja življenja mehko in blago razdajaš. Ko vidiš, da ostrine življenja nikoli niso tako ostre, da sčasoma ne bi mogle otopeti. Ko veš, da vse enkrat mine in da zato ni treba žalovati. Kajti veš tudi, da vedno znova pride nekaj novega, drugače bogatega.

Ženske v meni niso vedno bolj neuporaben del družbe, ampak so modrost in razumevanje, blagost in blagoslov. In ta svet še kako potrebuje vsega tega.