Med postom jem sladkarije

Foto: Canva

Veliko sem razmišljala, čemu bi se odpovedala v letošnjem postu. Katera je moja največja skušnjava in bi jo bilo najbolj pametno nasloviti.

Odkar sem mama in otroka redno dojim, je lakota moja nova stalnica. Priznam, da večkrat posežem tudi po kakšnem piškotu, ker je najhitrejši in najenostavnejši prigrizek. Odpovedati se sladkorju bi bilo nekako smiselno vodilo mojega posta. Ampak ta ideja se mi je močno upirala.

Vedela sem, da če še tistega piškota ne bom dala v usta, bom še bolj lačna in priznam, tečna. Pa saj dojim, mogoče pa letos post zame sploh ni aktualen, sem se tolažila. Kljub vsemu pa sem čutila, da je tudi zame pomembno, da ta čas izkoristim za duhovno pripravo na prihajajočo Veliko noč.

Kaj mi je še v izziv, kje se še lahko izboljšam? Da sem skrb zase po porodu dala malo na stran, drži kot pribito. Si lahko obljubim, da bom teh štirideset dni strmela k temu, da to izboljšam? Ampak zdaj se nisem še ničemur odpovedala, zdaj bi le nekaj dodajala. A je to sploh še post?

Odprem splet. Kaj je bistvo posta? “Prvenstveno ni bistvo odpovedati se hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve,” preberem.

Več časa torej. Več časa za Boga, za molitev, za druge. To pa se sliši nekaj, kar bi zmogla narediti in hkrati nekaj, kar bo tudi izziv. Pomanjkanje časa je z dojenčkom namreč stalnica. 

Odpovedati se sladkorju bi bilo nekako smiselno vodilo mojega posta. Ampak ta ideja se mi je močno upirala.

Moji izzivi

Najprej si vzamem čas za molitev. Molitev v samoti. Družinska večerna molitev je vendarle nekaj drugega, kot če molim sama, v tišini. Prvih nekaj dni sem med molitvijo zaspala in ob tem sem čutila veliko frustracijo. A zdaj pa še moliti več ne zmorem, sem si mislila. Kljub vsemu sem vztrajala in preko celega dneva iskala drobne trenutke tišine, v katerih bi se lahko umaknila v molitev. Trenutno mi je tako dosti lažje, kot pa da trmasto vztrajam, da mora biti tudi moja molitev v večernem času, pred spanjem.

Odpovedati se hrupu je danes dragoceno, ker smo kaosa navajeni in je brez njega sprva celo težko.

Postni čas sem letos prvič vzela kot priložnost, da kakšen trenutek v dnevu več posvetim tudi svojemu možu. Včasih zgolj za kakšen miren in malce daljši pogovor, včasih celo z večerjo, včasih pa samo z iskreno zahvalo, za vse kar je in daje. Res je, da so to čisto majhne stvari, a prinesejo veliko dobrega, največ pa miru. To dvoje skupaj pa je zelo dragoceno.

Na koncu pa sem tukaj še jaz. Boljša skrb zase, kot sem si obljubila. Če se jaz boljše počutim, lahko več dam tudi za druge. Sliši se zelo romantično, v praksi pa to trenutno izgleda zgolj tako, da grem prej spat. Dosti bolj zgodaj, kot sem hodila do zdaj. Več spanca pri meni naredi ogromno razliko, seveda pa to pomeni tudi to, da moram biti bolj delovna čez dan. Do zdaj sem čakala, da je zvečer dete zaspalo in se šele nato usedla za računalnik.

Moja pot k Bogu

Moj letošnji postni čas na videz torej izgleda vse prej kot post. Več molitve, več časa za moža in družino, več spanja… vsega je več, ne manj. Čutim pa, da so ravno te stvari tiste, ki mi bodo pomagale, da se umirim, fokus usmerim nazaj k Bogu in malo utišam zunanji svet. 

Zares razumeti, kaj pomeni, da je zate nekdo umrl na križu, zahteva svoj čas. Začutiti hvaležnost pa veliko tišine. Odpovedati se hrupu je danes dragoceno, ker smo kaosa navajeni in je brez njega sprva celo težko. Če pa vztrajamo, tudi tišina kmalu spregovori. Naj bo ravno tišina tista, ki nas nagovarja ta postni čas.