Kot majhne deklice smo vedno pestovale dojenčke, se igrale, da smo mamice, jim pele uspavanke in jih previjale z otroško navdušenostjo. Tudi kasneje smo z dekleti skoraj tekmovale, koliko otrok si želimo imeti, ko ‘bomo velike’. Kaj hitro izbiramo imena in si zamišljamo spol otrok, ki jih bomo nekoč držale v svojem naročju. Z leti pride še ljubezen in slika o družini in otroškem smehu se kaj hitro barva v vse bolj otipljive tone.
O da bi bilo res – štirje otroci, dve dekleti in dva fantka, slednja seveda starejša, da bosta pazila na svoji krhki sestrici. Seznam idej za imena je dovolj dolg, da ga bo oče otrok lahko pomagal skrčiti na ustrezno dolžino. Prijateljice bodo posojale oblačila, starši na deželi bodo odprli mini vrtec. Še diplomiram in akcija, naj se polnjenje hiše začne. Seveda se bo izšlo, saj imam že od pleničk zastavljen načrt.
Pa se res vedno izide?
Eden od sedmih parov ima težave z zanositvijo. Po letih poskušanja, da bi povečali družino, ostane 10% parov samih. Mnogo se jih razveseli nosečnosti in nato v solzah utaplja žalost ob splavljenem dojenčku. Vse več ljudi trpi zaradi neplodnosti, prav tako tudi njihova razmerja, njihove družine in prijatelji. Najbrž se je zelo težko soočiti z dejstvom o skoraj nični možnosti za otroke, ko pa si v vse plane za življenje napišemo tudi ‘ko bom imel otroke …’.
Gradovi v oblakih se bliskovito hitro podrejo na trda realna tla. Živim v času, ko ni več samoumevno, da bodo otroci prijokali kmalu po poroki. Živim v času, ko se lahko vse bolj zavedam, da je vsak otrok dar. Ko z vse več strani poslušam o neuspehih in praznih naročjih in čeprav zares še ne načrtujem otrok, se upravičeno sprašujem, če bo tudi moj trebušček kdaj tako lepo nosečniško okrogel, če bom tudi jaz kdaj držala v rokah sad najine ljubezni, če bo tudi mene kdaj kakšen prikupen otročič klical mama.
Zdi se mi prav, da v najstniških letih nehamo sanjariti, a še vseeno ohranimo željo ženske, ki je posejana v nas – željo po dajanju življenja. Zavedati se moramo, da nam morda ne bo dano imeti otrok, a Bog ima načrt za vsako od nas. Ko pomislimo na materinstvo, si predstavljamo lastne otroke, a nam morda ta vloga mame ne bo podarjena. Verjetno je najtežje sprejeti Njegovo voljo in razumeti Boga. Potrebne je veliko molitve in zaupanja, da tudi v praznem naročju najdeš veselje in vero in materinstvo zajemaš iz drugih izvirov življenja. Čeprav mi Bog morda ne bo podaril otrok, vem, da bo poskrbel, da bo v Njem moje srce prekipevalo od materinske sreče.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!