Materinstvo prinese tudi bolečino in trpljenje

Foto: Shutterstock

Materinstvo je stanje, v katerem se soočamo s celo paleto čustev in doživljanj. Med njimi so najprijetnejša in najslajša, kar jih je, in tista, ki so najbolj boleča, ki najbolj grobo zarežejo v srce. Če nas, mame, kdo zares razume v naših bolečinah, je to Marija, Božja mati.

Meč bolečine, ki presune tvojo dušo

Vsi poznamo Marijino zgodbo. Vemo za skrivnostno zgodbo njene nosečnosti in vere. Verjetno, ker je vseeno bila samo človek, je doživljala tudi kar nekaj strahu, skrbi. Od vsega začetka se ji kljub veri ni napovedovalo nič pretirano lepega. Sploh, ker je nad njenim materinstvom visela napoved, da bo njeno srce prebodel meč bolečine. Le predstavljamo si lahko, kako je iz dneva v dan tehtala in razbirala znamenja, ki bodo nakazovala čas začetka uresničitve napovedi. K sreči, večina od nas nima pojma, kako mora boleti, ko opazuješ preganjanje in mučenje svojega nedolžnega otroka in nazadnje njegovo počasno umiranje v nečloveških bolečinah.

Materinstvo razburka življenje

Mame se redno srečujemo z bolečino, vse odkar naši otroci zapustijo varno zavetje naših naročij. Verjetno je bolečina najžlahtnejši del lepote, ki jo občutimo, medtem ko opazujemo svoje otroke. Tista mala sladka bitjeca, ko spijo, in tiste pošasti, ki nam včasih skačejo po najbolj bolečih točkah in nam dajo vetra, da se ne prepoznamo več v svojih silnih čustvih in odzivih. Premetava nas kot čolniček v občutenja neizmerne ljubezni in strahu in bolečine. Ni stanja in stanu, ki bi bilo v tem primerljivo z materinstvom.

Nekoč sem slišala pregovor, češ da se majhni otroci podelajo materi v naročje, starejši pa v srce. Vse skupaj je precej nazorno, ni pa čisto stran od resnice. In čeprav je lahko resnično naporno in včasih na koncu naših fizičnih moči skrbeti za jokajočega, nezadovoljnega, bolnega dojenčka, si mame najstnikov včasih želijo, da tisti mali nespeči kričač ne bi nikoli zrasel. Kajti bolečina in težavnost trenutka z jokajočim dojenčkom v primerjavi z doživljanjem ob najstniku, ki je zašel, se težko primerjata.

Bolečina in težavnost trenutka z jokajočim dojenčkom v primerjavi z doživljanjem ob najstniku, ki je zašel, se težko primerjata.

Minevanje časa

Pa tudi če ste blagoslovljeni s povsem nenapornim najstnikom, je v obdobju odraščanja otrok nekaj težkih trenutkov, ki jih pozna prav vsaka mama. Sama se recimo spomnim, kako iz srca mi je bilo hudo, ko sem prvič ugotovila, da se mi je otrok prvič namenoma zlagal ali me skušal ogoljufati. Nisem toliko čutila problema laži ali prevare (ki sta bili lažje narave), kot to, da se je končalo obdobje neke posebne nedolžnosti. Konec obdobja popolnega zaupanja.

Krušljivo zaupanje

Močno bolečino sem čutila tudi vsakič, ko sem bila narobe razumljena in se je moj otrok odzval tako, kot se pač včasih odzove najstnik. Z jezikanjem, negativizmom, nesramnostjo. In po drugi strani je zelo bolelo vsakič, ko sem – naraven talent, pač – sama dosegla, da sva se z otrokom skregala, si zabrusila kaj grdega in se potopila vsak v svoje močvirje zamere. Včasih sem kar fizično začutila krušenje najinega zaupanja.

Če nas, mame, kdo zares razume v naših bolečinah, je to Marija, Božja mati.

Boli celo tisto, kar se mora zgoditi

Z vsakim otrokom, ki nama v družini raste, se tudi jasneje zavedam mejnikov, ki se ne vrnejo. Če sem pri prvem še komaj čakala, kdaj bo otrok končno shodil, spregovoril prvo besedo, šel v vrtec, se naučil brati, prejemal zakramente, praznoval rojstne dneve … sem pri vsakem naslednjem bolj čutila, kako ti mejniki nekaj končujejo, nekaj, česar ne bo več nazaj, nekaj, kar naju čisto počasi ločuje, nekaj, kar naju bo na koncu odtrgalo narazen, nekaj, kar bo otroka postavilo na svoj otok, kjer bo gradil svoj novi mali svet …Vse to mora biti tako, vem. Vem celo to, da bi me moralo resno skrbeti, če se ne bi zgodilo. A vendarle zaboli, ko se zgodi.

Nekatere bolečine lahko preseže le molitev

Še najbolj pa morajo boleti bolečine, o katerih ne vem, in molim, da mi tudi nikoli ne bi bilo treba nič vedeti. Govorim o bolečinah, ko otroci zaidejo na kriva pota, ko se spopadajo z odvisnostmi, z razpadanjem zvez, z nepoštenostjo v mislih in dejanjih, s kaznijo …

In ne nazadnje. Najhujša bolečina, za katero bom storila vse, kar zmorem in znam, da jo preprečim, je bolečina, ko bi morala gledati svojega otroka, kako je zavil s poti, ki vodi Bogu.

Mati vseh bolečin, prosi za nas. Za mame.