Marijin mesec se začenja s praznikom svetega Jožefa

Foto: Shutterstock

Maj je Marijin mesec. A že prvi dan tega, njenega meseca, je rezerviran za njeno ljubezen, za njenega Jožefa. Vsi, ki smo doživeli in živimo veliko ljubezen, si brez težav predstavljamo nežnost, ki sta jo gojila eden do drugega. Nikoli se ne bomo mogli do konca poglobiti v zgled, ki sta nam ga dala.

Kakšna naj bom, Marija, da ti bom podobna?

Če ne drugače, me na to, kakšna naj bom, vsako leto spomnita Marijina božična zgodba in mesec maj. Tako malo je v svetem pismu povedanega o Mariji. Zdi se, kot da sin, kakršnega ga je vzgojila, sam zase govori o vsem in vse. Besede sploh niso pomembne, ker so prešibke, premalo izpovedne, prerevne. Prepričana sem, da sta si Marija in Jožef v času Jezusovega doraščanja povedala marsikaj. Jezus je bil vse do križa namreč povsem podložen človeški naravi. Kar pa sta si izrekla, je za vedno ostalo med njima.

Marijo so med drugim odlikovale tri stvari. Njeno sprejemanje, njeno privoljenje in v njeno tiho Prepričana sem, da sta si Marija in Jožef v času Jezusovega doraščanja povedala marsikaj.premišljevanje. In v tem trojem so jo opazili tudi evangelisti, ki so zapisali zgodbo Jezusovega življenja.

Kako je z mojim sprejemanjem in privoljenjem? Hmmm… Z eno besedo – slabo. Razen tega, da sem človek, ki ima od vedno težave z odstopanjem od planov, tudi po vseh letih truda še vedno težko in z velikim naporom sprejemam nepričakovano. O, Marija, ti veš kako si znam zakomplicirati življenje, kadar ne gre kaj po moje. Kako težko včasih rečem »da«.

Pa tiho premišljevanje? Nekako mi ne gre z Marijo skupaj to, da bi bila vaška klepetulja. Vseeno pa si povsem z lahkoto predstavljam kako z veseljem je čebljala ob Jožefu, ko sta si v mislih risala skupno življenje. Kako sta gradila svoje gradove v oblakih in sanjala o otrocih in o tem kako lepo bodo živeli skupaj. Vseeno pa so bile te sanje stvarne. Vedela sta, kje je njuno mesto in sprejela sta ga. Vedela sta, da si drug drugega zaslužita in želela sta najboljše prihraniti za njuno dvojino.

Kdaj v svojem možu vidim svetega Jožefa?

Trdno sem prepričana, da je moj mož precej bolj podoben svetemu Jožefu, kot sem sama Mariji. Kar me je od vsega začetka pritegnilo na njem, je to, da je pošten in pravičen. Še takšno moje čustveno cepetanje ga ne omaja pri tem, da se odloči tako, kot je prav. In me v tem vodi. Ni mu težko vstati sredi noči in nas »peljati v Egipt«, če prepozna, da je to prava pot, da nas bo s tem česa obvaroval.

Sveti Jožef je božjo voljo vzel – kako pa – po  moško, razumsko. Seveda je na začetku podvomil, kdo pa ne bi! Ampak si je vzel tudi čas za premišljevanje, ki ga je pripeljalo do resnice, ki ji je potem samo še sledil. Ne glede na okoliščine, ne glede na uro, ne glede na vse. Kakšen mož! Moj mož (verjetno) ni tak svetnik, je pa mož, ki se iskreno trudi slediti resnici in pravičnosti.

Če je Marija v svetem pismu redkobesedna, je sveti Jožef popolnoma nem. Niti nihče ne govori o njem, da ga je ali bo presekal meč bolečine. Pa njegovo življenje, tako, človeško gledano, ni bilo lahko! Zagotovo ga je presunil meč bolečine, ko je podvomil v Marijino zvestobo. Kako ga je moralo prvi hip zaboleti. Verjamem, da se je veselil časa, ko bosta z Marijo zaživela skupaj. Živela sta povsem običajno življenje zaljubljencev, trudila sta se za ideale, verjela drug v drugega. In potem tak udarec. A že naslednji trenutek zavedanje, da je njegovo mesto ob Mariji. Da jo mora podpreti in prevzeti svoj delež nastajajoče družine, čeprav čisto vsega ni razumel. Kako hvaležna sem možu za vso podporo, ki mi jo daje, še posebej takrat, ko me ne more razumeti.

Negotovost Marijine zgodnje nosečnosti se je nadaljevala s potovanjem k teti Elizabeti in vso Danes bi temu rekli »kvaliteten čas z otrokom«. Tedaj so temu rekli življenje.čudežnostjo njene zgodbe. Nikjer ne piše, ampak skoraj prepričana sem, da je Jožef Marijo spremljal na poti. Takrat sta tudi v očeh javnosti že spadala skupaj. Ko sta se vrnila, sta kmalu morala spet na pot. Tokrat na popis v Betlehem in tam je Marija rodila. Še vso utrujeno od poroda, polno čustev in skrbi za Detece jo je nato Jožef odpeljal naprej, v Egipt, na varno. Kako zelo je moral Jožef verjeti in vedeti kaj je prav in kakšna opora je moral biti ženi, ki je na skrivnosten način postala mama. Ne dvomim v to, da sta bila Marija in Jožef trdno vodena s strani Boga Očeta. Ampak tudi mi smo enako vodeni. Pa včasih tako težko sledimo. Tako radi bi šli po svoje. Ker je lažje, ker je na videz bolj logično ali ker sploh ni logično, kar se zahteva od nas. Kakšen blagoslov je v takih trenutkih, da eden od para ohranja osredotočenost in zaupa. Mož, hvala ti, ker si pogosto ti tisti, ki poskrbiš, da ne zaideva.

In potem je za Jožefa in Marijo končno sledilo mirno življenje, dom, ki sta si ga ustvarila v Nazaretu. Marija je skrbela za družino, kuhala, prala, skrbela za toplino doma, Jožef pa je delal. S seboj je pogosto jemal tudi Jezusa in ga učil svoje obrti. Saj je bilo logično, Jezus bo za njim nasledil delavnico. In med delom lahko otroku posreduješ večino vrednot. Danes bi temu rekli »kvaliteten čas z otrokom«. Tedaj so temu rekli življenje.

Tudi moj mož od vedno zelo rad dela z otroki. Čeprav se giblje v čisto drugih poklicnih vodah, je po duši rokodelec z neizmerno potrebo po lepoti. In v svoje podvige zelo rad vpelje tudi skupno delo z otroki; ob tem se mimogrede razvije tudi pogovor. Čutim, da to v duše otrok vtiska veliko močnejši pečat, kot moje zahteve, urniki, pridiganje in nerganje.

Kot bi svojo vlogo v odrešenju človeštva težko izpeljala Marija sama, brez Jožefa, ki jo je tako trdno podpiral, tako tudi jaz zanesljivo vem, da bi me zanašalo sem in tja brez trdne opore moža. In ker vem, da je sveti Jožef mojemu možu velik vzor, svetovalec in prijatelj, sem mu lahko samo hvaležna za zgled. Lepo mi in nama je na tem svetu! Tudi zaradi tebe, sveti Jožef.