Božične relikvije: od Jezusovih mlečnih zobkov do Marijinega prstana

Vir: Shutterstock

Tako kot mnoge druge religije tudi krščanstvo vse od svojega nastanka pozna tradicijo zbiranja svetih predmetov oziroma relikvij. V ožjem smislu so to ostanki telesa blaženega ali svetnika (kosti, lasje), v širšem smislu pa vse tisto, kar je svetniku pripadalo (obleka, njegovi zapisi, knjige, itd.) Teh predmetov verniki nikoli ne častimo in za samo vero niso nujni, lahko pa so otipljiva povezava do nevidnega: preko njih lahko počastimo svetnikovo življenje, se zanj zahvaljujemo in se mu priporočamo.

Kot zanimivost v tem predbožičnem času je avstrijski teolog Karl Veitschegger za portal Kathpress predstavil najbolj nenavadne relikvije, ki pa niso bile povezane s kasnejšimi svetniki, ampak s samim Jezusom in njegovo družino: vse od popkovine in Jezusovih mlečnih zob pa do Marijinega zaročnega prstana in Jožefove pastirske palice. Nekatere od teh imajo prav zanimivo ozadje.

Relikvije iz Jezusovega otroštva

Veliko posmrtnih ostankov je torej povezanih z glavnimi junaki božične zgodbe – Jezusom, Marijo in Jožefom – pa tudi s pastirji in tremi kralji. V srednjem veku je bilo v obtoku veliko predmetov, ki so bili povezani z Jezusom kot otrokom. Jezusove mlečne zobe so častili v različnih cerkvah. Ta kult je ostal sporen, predvsem zato, ker so nekateri teologi videli izgubo zob kot posledico izvirnega greha in zato po logiki Jezus ni mogel izgubiti nobenega zoba.

V kapeli lateranske palače v Rimu in tudi marsikje drugje po svetu so celo hranili dele Jezusove popkovine. O prisotnosti popkovine je v 12. stoletju govoril papež Inocenc III. Toda leta 1717 bi naj škof Jean-Baptiste-Louis-Gaston de Noailles to relikvijo uničil in pri tem povzročil pravo razburjenje.

Tudi Jezusova kožica, ki so jo po Lukovem evangeliju odstranili med obrezovanjem osmi dan po rojstvu, je bila čaščena kot »Sanctum Prepucium« (sveta kožica). Po legendi jo je stara ženica dala v olje in tako se je ohranila skozi čas. Karel Veliki naj bi relikvijo podaril papežu Leonu III., ko je bil kronan za cesarja 25. decembra 800 v Rimu. Reformacija in francoska revolucija sta odpravili mnoge od teh predmetov. Vendar pa je relikvijo kožice v Calcati škof leta 1856 še vedno priznal kot “pristno” in je bila javno prikazana v procesijah do leta 1983. Nato je nenadoma izginila v doslej nepojasnjenih okoliščinah.

Relikvije Device Marije

Številne relikvije, povezane z božičem, se nanašajo tudi na Marijo. V cerkvi Santo Anello v Perugii v Italiji hranijo prstan iz medeno rumenega kalcedonskega kremena, s katerim bi naj sv. Jožef zaročil Devico Marijo. V Chartresu v Franciji celo hranijo tančico Device Marije. Relikvija naj bi bila darilo bizantinskega cesarja cesarju Karlu Velikemu. Po izročilu je Marija to tančico nosila med oznanjenjem angela Gabriela. V srednjem veku so bile znane tudi ampule z domnevnim materinim mlekom. V 12. stoletju je bilo skupaj 69 katoliških svetišč z relikvijami Marijinega mleka.

Relikvije sv. Jožefa

Veliko predmetov so pripisali tudi sv. Jožefu: palico, dele njegovega plašča, s katerim bi naj zavil deteta Jezusa, ter pas, s katerim si je opasal obleko. Njegovo palico bi naj hranili v mestu Camaldoli v Italiji, njegov plašč v cerkvi sv. Cecilije v Rimu, njegov pas pa v mestu Joinville v Franciji. Niti s plašča bi se naj nahajale v številnih cerkvah, tudi v jezuitski cerkvi na Dunaju.

Relikvije pastirjev in svetih treh kraljev

Drugi predmeti vključujejo jamo Jezusovega rojstva v Betlehemu. Kristjani v Palestini jo že od drugega stoletja častijo kot sveti kraj. Posebno čast izkazujejo tudi posmrtnim ostankom pastirjev, ki so jim angeli oznanjali rojstvo Odrešenika. Te častijo tudi v pravoslavnem samostanu v Beit Sahurju blizu Betlehema. V znanem svetišču Svetih treh kraljev, kölnski katedrali, naj bi bili posmrtni ostanki modrih astrologov z Orienta. Leta 1864 so relikvije pregledali – ovite so bile v dragocene tkanine iz drugega stoletja, za katere je dokazano, da prihajajo iz območja Sirije.

Čeprav bi danes težko rekli, da je šlo za pristne relikvije, in smo se ob nekaterih zgoraj naštetih hudomušno nasmejali (še posebej ob tistih, ki zadevajo Jezusa in Marijo), pa nam vseeno kažejo, da so bili verniki pred nami isti kot mi: potrebovali so tudi otipljive stvari, ki so jim pomagale, da so ostajali povezani z Bogom.