Jerica Smodej Bohanec: “Ni mi žal, da sem za določeno obdobje ostala doma z otroki”

Foto: osebni arhiv Jerice Smodej Bohanec

Jerica Smodej Bohanec je žena in mama štirih otrok, ki jo je življenjska pot pripeljala v Prlekijo. Že kot mlada študentka teologije je stopila na pot t. i. izkustvenega učenja; močno so jo zaznamovale zgodbe ljudi z roba družbe in ji tako širile obzorja ter oblikovale njen pogled na svet.

Čeprav se je za nekaj časa posvetila družini in ostala doma z otroki, jo je želja po znanju kmalu pripeljala nazaj med študijske klopi. Kot mlada mama je nadaljevala svojo izobraževalno pot in sledila tistemu, kar jo je zanimalo in osrečevalo. Tega koraka ne obžaluje – danes je teologinja in specialna pedagoginja, obenem pa zaključuje še študij geštalt pedagogike.

Svoje izkušnje in ustvarjalnost uresničuje pri delu z otroki s posebnimi potrebami ter v programih za zakonce in družine, ki jih vodi skupaj z možem Janezom.

Jerica, kot smo že omenili, ne prihajate iz okolja, kjer je doma prleško narečje. Kje so vaše korenine? Kdo so bili ljudje, ob katerih ste odraščali?

Izhajam iz kmečkega okolja v Šmarju pri Jelšah. Sem najmlajša od štirih otrok, pri čemer so moji sorojenci toliko starejši od mene, da sem skorajda odraščala kot edinka in imela več skupnega s svojimi nečakinjami.

V otroštvu in mladosti so name močno vplivali nekateri pomembni ljudje, še posebej moja stara mama in njena enojajčna sestra dvojčica, ki smo jo klicali “mamek”. Za tisti čas sta bili izjemno izobraženi. Danes bi jima rekli “vaške babice”, “zdravilke”. Izhajali sta iz Slomškove Ponikve, iz kmečke družine, ki je bila naročena na zbirko Mohorjeve družbe.

Veliko mi je pomenil tudi stik z domačimi duhovniki, med katerimi je bil zame posebej pomemben župnik Ivan Rojnik. Ob njem sem razvila ljubezen do teologije in do vsega, kar spada zraven: veselje do knjig, Svetega Pisma in dela z ljudmi.

Se pravi, od tu potem vaša odločitev za študij teologije?

Da, vse to se je začelo v zadnjih letih osnovne šole in potem še skozi srednjo šolo. Župnik Rojnik nas je mlade spodbujal, da smo šli na kakšne duhovne vaje, omogočil mi je tudi, da sem še v času srednje šole hodila na katehetsko-pastoralno šolo. In ravno tam sem odkrila, da teologija ni samo neko ozko učenje dogem.

Sem pa hkrati imela rada književnost. To mi je bilo nekako že položeno v zibelko, saj sem večino časa preživela ob odraslih ljudeh, ki so brali in imeli neko življenjsko modrost.

Nisem želela dovoliti, da bi leta vloženega truda šla v nič zaradi enega človeka, ki je bil odkrito sovražno nastrojen do vsakogar, ki je bil veren.

Tako sem se na koncu odločila za dvopredmetni študij primerjalne književnosti in teologije. Sem pa na študiju primerjalne književnosti imela profesorja, ki ga je moj študij teologije izjemno motil. Nekega dne mi je naravnost povedal, da dokler bom vzporedno študirala oba programa, pri njem ne bom mogla opraviti izpitov – in res jih nisem. Pri njem sem imela še tri predmete, medtem ko sem na teologiji že diplomirala.

Kljub vsemu nisem želela dovoliti, da bi leta vloženega truda šla v nič zaradi enega človeka, ki je bil odkrito sovražno nastrojen do vsakogar, ki je bil veren. Zato sem se odločila, da vztrajam. Na koncu mi je senat na teološki fakulteti odobril vpis na enopredmetni študij teologije, kar je pomenilo, da sem morala opraviti še številne diferencialne izpite.

Precej neprijetna izkušnja za mladega človeka …

Da, ta izkušnja me je precej izoblikovala. Takrat sem to doživela kot velik življenjski poraz. Preplavila so me močna čustva, a sem se kmalu pobrala – pri tem so mi pomagale že lastne izkušnje ter znanja in izkušnje zares ‘modrih’ ljudi. Pri 24 letih sem se potem odločila, da se še bolj posvetim študiju in zraven še kaj zaslužim s študentskim delom. Pred tem sem se namreč ukvarjala še s številnimi drugimi stvarmi.

Ena od teh je bilo tudi prostovoljstvo, kjer sem pri Slovenski Karitas sodelovala pri pripravi narkomanov na vstop v don Pierinovo komuno v Italiji. To obdobje je bilo zame izjemno pomembno, saj mi je dalo dragocene izkušnje in smernice za prihodnost. Pri svojih 21 letih sem videla in slišala zgodbe ljudi, ob katerih ostaneš brez besed.

Kakšna pa je bila ta izkušnja dela z ljudmi, ki so bili na robu družbe?

Najtežje mi je bilo sprejeti, da narkomanu ne smeš verjeti.

To so lahko bili tudi ljudje iz bogatih družin. Kemična odvisnost je bila v porastu. Kar mi je bilo najtežje sprejeti, je bilo spoznanje, da narkomanu ne smeš verjeti. Odnos zaupanja preprosto ni mogoč. Imajo izjemne manipulatorske sposobnosti, kar pa ne pomeni, da ne morejo stopiti na pot okrevanja in postati zaupanja vredni ljudje. Vendar dokler so še na začetku svoje poti, jim ne smeš slepo zaupati. Pomembno je, da jim stojiš ob strani, a hkrati ohranjaš zdravo mero distance.

Kaj ste se iz tega dela z njimi še naučili?

Kmalu mi je postane jasno, kaj je dovoljeno in kaj ne. Obstajajo stvari, ki so sprejemljive, in tiste, ki so absolutno nesprejemljive – med njimi vse vrste odvisnosti, tako kemične kot nekemične. Ko enkrat zapadeš v odvisnost, potrebuješ najmanj tri leta, da se iz nje izviješ. To je minimum. Življenje moraš popolnoma prestrukturirati, se umakniti v drugačno okolje, saj se mora v tem procesu preoblikovati celotna nevronska mreža.

Iz tega obdobja se spominjam številnih lepih in uspešnih zgodb, a žal sem že stala tudi ob kakšni krsti. In čeprav se sliši kruto, sem ob spremljanju nekaterih družin spoznala, da so si starši včasih celo oddahnili – ker so vsaj vedeli, kje je njihov otrok, pa čeprav na pokopališču. Zato na 10 božjih zapovedi ne gledam kot na “zapovedi”, ampak na “varovala, smernice”, ki človeka ščitijo pred propadom.

Ko ste zaključevali študij, ste spoznali tudi svojega bodočega moža …

Res je. A takrat še sploh nisem razmišljala o tem, da bi imela fanta, kaj šele, da bi se poročila in imela otroke. (smeh) Videla sem se kot nekoga, ki bo študiral v tujini in tam tudi ostal. Kajti za časa študija sem vedno nekaj delala preko “študenta”, si sama služila denar in tako imela možnost potovanja.

Ko pa sem prišla v Maribor na enopredmetni študij teologije, sem spoznala Janeza. Lahko bi rekla, da je bil to splet naključij, a sama v naključja ne verjamem. Oba sva bila stara 24 in 25 let in po enem letu sva se poročila.

Zelo hitro ste postali mama, in to mama več otrok …

Da, vse se je odvilo zelo hitro. Preselila sem se v Prlekijo, začela sva graditi hišo, leta 2000 sva se poročila. V tem času sem dokončala študij, vmes rodila dva otroka. (smeh) Nekaj časa sem bila zaposlena na Zavodu za zaposlovanje, nato pa je sledila tretja nosečnost – s trojčki. Ta mi je zamajala tla pod nogami. Šlo je za rizično nosečnost, veliko sem morala mirovati, daljše obdobje celo preživeti v mariborski porodnišnici. Za Janeza je bilo to izjemno naporno, saj je doma ostal z dvema majhnima otrokoma. In nato, ko sta se rodila dvojčka, so se izzivi le še stopnjevali.

Po izteku porodniškega dopusta sem ostala doma. Kajti, ko imaš že skoraj rezervirano sobo na otroškem oddelku in štiri otroke, se moraš odločiti, komu in čemu boš dal prednost. Tako sem ostala doma. Vendar mi je takoj postalo jasno, da to ne pomeni, da bom samo delala za otroke, ampak z otroki – v skladu z njihovimi sposobnostmi in možnostmi. Te odločitve nisem nikoli obžalovala.

Koliko so bili takrat otroci stari?

Šest, štiri, in nato dvojčka. Morda ena anekdota – bilo je februarja, vsi štirje otroci so bili bolni, vsak z drugo boleznijo. Spomnim se, kako sem sedela pri mizi, jedla juho in se zbudila z glavo ob krožniku, roka pa sem imela v njem. (smeh)

Kljub vsemu sem si ustvarila neko socialno mrežo. Veliko so mi pomagale moje nečakinje, ki so prihajale na obisk, pa tudi prijateljica iz otroštva. Z možem sva si znala poiskati varstvo, da sem si lahko vsaj malo oddahnila.

A vseeno sva čez nekaj časa ugotovila, da najin zakon ni več to, kar bi moral biti. Pojavili so se čudni prepiri, brez pravega razloga. Janez je bil pogosto odsoten, saj je vmes zamenjal službo, jaz pa sem cele dneve preživljala sama z otroki, kar je bilo izjemno izčrpavajoče. Edini trenutki oddiha, ki sem si jih lahko privoščila, so bili tisti, ko sem si vzela čas za branje. To je bil moj način, da se vsaj za hip odklopim od vsega.

Kaj ste v tem času najbolj pogrešali?

Od samega začetka mi je bilo jasno, da sva midva odgovorna za vzgojo svojih otrok, ne kdorkoli drug.

Najbolj sem pogrešala potovanja. Kot študentka sem vsako leto kam odšla, potem pa sem kar naenkrat izgubila stik z mnogimi ljudmi. To je bil čas, ko še ni bilo družbenih omrežij, komaj smo dobili prve mobilne telefone.

Nekaj časa smo živeli pri moževi družini, kar je bil svojevrsten izziv. Stopiti kot mlada žena v “sveti hram” tašče in tasta (smeh) ter celotnega bližnjega sosedstva ni bilo vedno preprosto. Ko danes pogledam nazaj – in s tem ne mislim nič slabega – sem v bistvu doživela nekakšen kulturni šok. Ne toliko zaradi narečja, ampak zaradi tipične slovenske miselnosti “vrtičkanja” – tega, da se ljudje preveč ukvarjajo z življenji drugih. Marsikaj sem lahko sprejela, s tem pa se nikakor nisem mogla sprijazniti.

Od samega začetka mi je bilo jasno, da sva midva odgovorna za vzgojo svojih otrok, ne kdorkoli drug. Danes imam občutek, da so naši odnosi urejeni, vendar to ni prišlo samo od sebe. Potrebno je bilo veliko prilagajanja in “brušenja” drug ob drugem. Moja mama mi je vedno svetovala, naj pazim, da nikoli ne izrečem zadnje besede v smislu “tako bo in nič drugače”. Vedno sem skušala najti srednjo pot, a biti nenehno v vlogi mediatorja je izčrpavajoče. Zato je bilo nujno potrebno postaviti meje – osebni prostor, družinski prostor, meje, ki jih drugi niso bili vajeni.

Spomnim se pričevanja para pred leti, ki je rekel: “Pri svojih letih pa res ne bom svojih staršev več ubogal/a, kot da sem otrok. To je delanje norca iz nas vseh.” Spoštoval jih bom, da, ubogal pa ne. In prav to je bilo treba razčistiti.

Če se vrneva k obdobju, ko sta z možem začela opažati, da v zakonu nekaj ne deluje več tako, kot bi moralo – kaj sta storila?

Po spletu okoliščin sva začela obiskovati zakonsko skupino. Kmalu zatem so naju povabili na duhovne vaje za zakonce, ki temeljijo na principih geštalt pedagogike. Od tega je zdaj že 16 let.

Tam sem se s to metodo prvič srečala in kmalu ugotovila, da mi je vedno bolj všeč. Vsako leto sva se vračala, saj sem pri sebi opazila pozitiven učinek. Geštalt pedagogika temelji na izkustvenem učenju in iskanju drugačnih poti za človeka. Ko sem začela spoznavati ta pristop, sem se začela spraševati, kako bi nama lahko koristil tudi pri vzgoji.

Namreč, dva najina otroka imata odločbo in potrebovala sta drugačen pristop tako pri vzgoji kot kasneje v izobraževanju.

Ali sta kot starša otrok s posebnimi potrebami kdaj poiskala zunanjo strokovno pomoč?

Mame, ki ostanemo doma – ne zapadimo v past perfekcionizma.

Da. Midva sva si pomoč poiskala v šoli za starše v Mariboru. Udeležba je bila prostovoljna in tudi nisem vedela, kaj naj pričakujem. Toda v teh desetih srečanjih si bil prisiljen v pogovor s svojim možem, dobivali smo domače naloge. Nekdo od zunaj te predstavi pred določeno temo ali pred dejstvo, čeprav ti do tega ni. Spomnim se, kako me je nekoč gospa Marinka, ki je to šolo za starše vodila, vprašala: “Gospa, mislite, da ste 100 % popolni?” “Ne,” sem ji odvrnila. “Mislite, da ste perfekcionist?” “To pa je že bližje,” sem ji potrdila. (smeh)

In prav tu bi opozorila vse mame, ki ostanejo doma – ne zapadimo v past perfekcionizma. Določena skupina ljudi, tudi znotraj krščanske skupnosti, od nas pričakuje, da bomo zdaj, ko smo “samo doma”, počele vse in še več. Ampak resnica je drugačna.

Otroci so v šoli in vrtcu štiri ure. In v tem času ne moremo narediti 101 stvari. Prav tako sem mnenja, da ne smemo delati namesto svojih otrok. Spomnim se sina, ki mi je v tretjem razredu, ko sva skupaj sadila na vrtu, rekel: “Kaj pa ti sploh delaš, ko si doma? Pridem iz šole, pa ti moram še pomagati!” (smeh)

Vsaka mama, ki je doma, ve kako se naše delo, po tem ko pridejo otroci domov, pogosto sploh ne vidi: hrana takoj izgine, korito je polno, hiša spet ni več pospravljena, koš se ponovno polni s cunjami … In če mama ne skrbi tudi za svoje telesno, duševno in duhovno zdravje, bo prej ali slej izčrpana.

Zato sem mnenja, da si vsaka mama mora vzeti čas za prostočasne dejavnosti – naj bo to knjiga, sprehod, cerkev ali karkoli drugega, kar jo napolni. Nikomur ne smemo dovoliti, da nam to vzame.

Profesord dr. Stanko Gerjolj, geštalt pedagog, pravi: »Če se zapiramo v naše odnose, prej ali slej začne smrdeti.« In odnosi, ki nimajo pretočnosti, zasmrdijo. Preden sem postala žena in mama, sem bila najprej jaz. Naj zdaj na vse to pozabim? Ne.

Ena od teh stvari, kjer ste jih tekom materinstva tudi naredili zase, je bila tudi vaša vrnitev med študijske klopi. Najprej k študiju specialne pedagogike in nato geštalt pedagogike. Kako pri sebi doživljate ta preplet med teologijo, specialno pedagogiko in geštalt pedagogiko?

Stvari lahko posreduješ naprej le, če si sam šel skozi določen proces.

Pri teologiji so me prevzele svetopisemske zgodbe, ki so dejansko življenjske zgodbe ljudi in ne umetne pripovedi. Čeprav je od njihovega zapisa minilo že več tisoč let, se tudi v digitalni dobi še vedno soočamo z enakimi izzivi. Še vedno se lahko “zaciklamo” na enak način kot Abraham in Sara.

Pri geštalt pedagogiki me je navdušilo izkustveno učenje. Stvari lahko posreduješ naprej le, če si sam šel skozi določen proces – in ravno to te dela stabilnega. Pri tem izobraževanju nikoli nisi sam; vedno si del skupine, ki jo vodi trener, ki ustvarja varno in podporno okolje. Posameznika se dojema celostno, ne zgolj kot skupek posameznih delov. Pomemben je tudi poudarek na tem, da se moraš vedno odločati v tem trenutku – ne moreš se odločati za preteklost, a ključno je, kaj narediš zdaj, kolikor zmoreš.

Všeč mi je tudi povezava med posameznikom in širšo družbo – ta pristop vzgaja k empatiji in sočutju. Ponudil mi je številne kreativne metode in strokovno utemeljene pristope, ki mi pomagajo iskati modre poti.

Kar se tiče specialne pedagogike pa je čudovito videti, kako je nevroznanost v zadnjih letih močno napredovala. Kar je nekoč veljalo, da je človek do šestega leta “izoblikovan” in tak ostane za vedno, to danes več ne drži. Učimo se vse življenje, vsak dan sproti.

Ključno je, da pri otroku šibka področja podpremo z močnimi.

Tako se pri otrocih učim prepoznavati njihova močna in šibka področja. Ključno je, da šibka področja podpremo z močnimi. Zato nikoli ne rečem, da je otrok “ubog”, saj se mi zdi, da bi ga s tem ponižala in mu odvzela dostojanstvo. Verjamem, da ima vsak otrok – ne glede na svoje omejitve – edinstveno vrednost in pomemben doprinos, tako za svojo družino kot za širšo skupnost.

Kakšen je vaš pristop k otroku, ki ima določene omejitve? Kako ga podprete?

Vsak otrok potrebuje prilagojen način dela.

Kot specialni pedagog imam vpogled v diagnoze, na podlagi katerih otroci dobijo strokovna mnenja in odločbe. A če ima učenec npr. disleksijo itd., to ne pomeni, da bom z vsakim delala po enakem pristopu. Daleč od tega. Vsak otrok potrebuje prilagojen način dela, pri čemer sodelujemo tako strokovni tim kot starši. Skupaj smo odgovorni za to, kako ga bomo pripravili na samostojno življenje. Pomembno je, kakšno “doto” mu damo – kakšno doto/popotnico bo prejel od nas in kaj bo iz tega kasneje črpal.

Bi rekli, da to velja tudi za vse starše?

Vsekakor. Z možem se zavedava, da svojih otrok – ki že odraščajo in nekateri so že odrasli – ne smeva oropati življenjskih izkušenj. Če jih česa želim “oropati”, so to izkušnje odvisnosti.

Sicer pa verjamem v načelo: Otroci bodo v redu, če bodo starši v redu. Če si starši vzamemo čas za osebno rast in odnos ali po domače povedano, če se “pošlihtamo”, se to odraža tudi na otrocih. In v večini primerov je res tako.

Poleg spremljanja otrok s posebnimi potrebami ste spremljali tudi deklico, ki je bila neozdravljivo bolna. Predvidevam, da so vam v tem primeru mnoge vaše izkušnje in znanje prišlo prav …

K tej deklici sem hodila eno leto, tudi takrat, ko ne bi bilo več treba. Imela je hudo obliko raka in spremljala sem jo v njenem zadnjem obdobju. Spoznala sem, kako težko se ljudje soočajo s smrtjo in ranljivostjo – tudi jaz sama. Pri tem mi je bil v veliko oporo mož, ob katerem sem lahko izrazila svoje občutke in se tudi zjokala. Bilo je težko. Morala sem se zavestno truditi, da sem ostala razumska. Pomagala mi je tudi zunanja podpora, ki me je učila, kako to prenesti.

V nekem trenutku sem šla pred Najsvetejše in prosila za pomoč, ker človek težko vse to zdrži sam. Pri tej družini je bil dobrodošel tudi duhovnik in jaz sem bila v zadnjem obdobju tam zgolj kot oseba, ne več kot učiteljica. Nisva se več ukvarjali s šolskimi obveznostmi – bila sem tam zanjo in za njeno družino. Starši so mi dovolili, da sem se o tem z njo odkrito pogovarjala. Vsi so vedeli, da se bliža konec. Vedela je tudi ona. A me ni prosila, naj tolažim njo. Prosila me je, naj tolažim njeno družino. Pri štirinajstih letih. Spraševala me je tudi, kam bo šla. “Ne vem, še nisem bila tam,” sem ji rekla. “Ah, učiteljica, vi zagotovo veste,” mi je odvrnila. “Jaz vem, da bo zate poskrbljeno.” “Zame že,” je rekla, “kaj pa za mojo družino?”

To je bilo eno najpomembnejših obdobij mojega življenja, nekaj, kar mi nihče ne more odvzeti. To je pravo izkustveno učenje. Kar je ona izžarevala, ne najdem pri marsikaterem odraslem, ki se sooča s preizkušnjami. Izžarevala je Zaupanje. Besed za to sploh ne najdem. To presega moje verbalne sposobnosti.

Ko ravno govoriva o bolezni, z možem se v zadnjem času usposabljata pri programu Zdravilna Beseda. Lahko kaj več poveste o tem?

Eden izmed teh skupnih interesov, ki jih imava z možem je vodenje tečaja Ljubezen in spoštovanje, lani pa sva se vključila tudi v program Zdravilna beseda, ki odpira vprašanje, kako nam lahko Sveto pismo pomaga v vsakdanjem življenju.

Ne trdim, da je to pot za vsakogar. Je pa dragocena za tiste, ki v svetopisemskih zgodbah prepoznajo življenjske resnice. V tem sem videla priložnost, da se s tem ukvarjava skupaj in da znanje preneseva tudi v prakso – ne kot suhoparno razlago besedil, temveč kot izkustveno učenje. Proces, ki ljudem pomaga prepoznavati notranje in zunanje vire moči. Zunanji vir je lahko skupnost, kjer si izmenjujemo izkušnje in znanje. To ni debatni klub, še manj psihoterapija – gre za varen prostor, kjer se učimo, kako spremljati človeka v njegovem ritmu. Ne vlečeš ga naprej, če še ni pripravljen, in ne zaustavljaš, če je že zmožen narediti korak naprej. Ta senzibilnost je nekaj, česar se morava z možem še naprej učiti. Ne moreš pristopiti z nerealnimi pričakovanji. Nekdo zmore več, nekdo manj. In včasih te kdo preseneti.

Pri delu z zakonci sodelujete tudi s prof. dr. Stankom Gerjoljem. Že 10. leto v Veržeju organizirate duhovne vaje za zakonce. Če prav razumem, tudi te duhovne vaje gredo na globlje …

To je izkušnja, ki od posameznika zahteva notranjo pripravljenost na spremembe.

Srečanja organizirava enkrat na leto, letos celo dvakrat – vedno v času počitnic, ko imajo ljudje več časa in je več priložnosti za sproščeno druženje. Nekatera srečanja so namenjena izključno zakonskim parom, brez najstnikov, poleti pa pripravljava tudi srečanja za družine z mladostniki, starimi nad 12 let. Ti imajo svojega voditelja, ki jih usmerja in jim pomaga soočati se z izzivi odraščanja.

Posebno skrb namenjamo tudi mlajšim otrokom – zanje je organizirano varstvo, vedno prepleteno z vsebinami, primernimi njihovi starosti. Gre za celovito podporo družini, kjer vstopaš v proces, ne pa zgolj na predavanje, kjer bi si nekaj zapisal in odšel. To je izkušnja, ki od posameznika zahteva notranjo pripravljenost na spremembe.

Na srečanjih se srečujejo ljudje iz zelo različnih poklicev in življenjskih obdobij – od avtomehanikov do pravnikov, od mladih do starejših. Ta preplet raznolikih zgodb in izkušenj prinaša izjemno bogastvo. Ko si dovolimo spremembo, se odprejo poti, ki jih prej sploh niso videli.

Včasih sem bila priča pravim čudežem – na področju telesnega zdravja, duševne preobrazbe in celo notranjih spreobrnjenj. A nikoli v smislu moraš, temveč vedno v duhu: bodi tu in naredi toliko, kolikor zmoreš. Razlika med moraš in zmoreš je morda le ena črka, a spremeni toliko.

Poznamo vas še po eni dejavnosti in sicer po organizaciji ženskih zajtrkov v Pomurju. Kako ste s tem začeli?

Vse do izbruha covida sem te zajtrke organizirala enkrat ali dvakrat na leto, vedno v okviru društva Družina in življenje. Zdaj me vse pogosteje sprašujejo, kdaj jih bomo ponovno obudili. A pri nekaterih stvareh sem morala postaviti mejo in reči ne. Trenutno razmišljam o ponovni organizaciji srečanj v času pred adventom.

Kateri ženski lik pa vas najbolj navdihuje?

Pri meni je zanimivo to, da sem se vedno bolj družila s fanti in s starejšimi ljudmi, saj je teh bilo več v mojem okolju, ko sem odraščala. Če pa pomislim na ženske like … Po svoje me je oblikovala moja mama, močno sta name vplivali tudi stara mama in njena sestra. Kot zgled ženske mi je tudi Costanza Miriano (žena, mama, novinarka, raziskovalka …), v slovenskem prevodu so izšle njene 3 knjige, kot prva je izšla Poroči se in bodi podrejena (ah, že kar slišim vzklike…), Poroči se z njo in umri zanjo (res?!) ter zadnja Nobeno tvoje trpljenje ni zaman (začela sem jo brati). Priporočam. Še posebej priporočam, da se ustvarja t.i. družinska knjižnica, kjer naj bodo zares vaše knjige in to knjižnico bogatite tudi z izposojanjem knjig. Kajti pomembne zgodbe ter misli ostanejo v nas in pri nas.

Iz Svetega pisma bi izpostavila Marijo – kar morda nekoč ne bi. In sicer v luči osebnega doživetja med našim družinskim romanjem v Izrael. V Nazaretu sem jo začutila na povsem nov način. Nanjo gledam v kontekstu časa, v katerem je živela.

Mene je nagovorila kot preprosta deklica, kot žena, mati in kasneje vdova, ki je z globoko vero in odpornostjo spremljala življenje svojega sina vse do njegove smrti. Najbolj me je prevzel čudež v Kani Galilejski. Ali bi Jezus res storil to, kar je, če ga Marija ne bi spodbudila? Kakšno zaupanje je imela, kako je morala preseči družbeni fenomen odnosa med materjo in sinom!

Prepričana sem, da jo je bilo strah, kaj se bo z njim zgodilo. Vedela je, da bo njegova pot težka. A dala mu je prosto pot.

Ni bila roparica njegovih življenjskih izkušenj. Pri 12-ih letih je še morda malo tarnala, ko je mu rekla: »Kako si nama lahko to naredil, da sva te tri dni iskala?«. Njeno pot gledam z vidika razvojne in pedagoške psihologije, da je s težkim srcem in jamranjem gledala, da on gre svojo pot.

Zase bi lahko zaključila, da nisem nič drugačna: jamram, se tudi opotekam, vendar vztrajam in ne odneham, ne dovolim strahu, da bi bil glavno vodilo, ampak odnosi, ki jih gradim na vertikali in horizontali. To pa spominja na obliko križa, a ne?!