Janez Bohanec: Dolgo sem bil prepričan, da je za vzgojo otrok odgovorna le moja žena

Foto: Mojca Belcl Magdič

Janez Bohanec je veder in nasmejan mož iz Stare Nove vasi, ki je po svojem 40. letu spoznal, da biti zgolj “prinašalec plače” in “taksist otrok” na popoldanske obšolske dejavnosti, kot je tudi sam zapisal, ni dovolj, da bi se lahko imel za prisotnega očeta.

Naključna informacija o odmikih za moške in spodbuda sina, da bi šla nekam na samo, sta ga pripeljala do tega, da danes tudi drugim možem in očetom ponuja priložnosti, da bi bolje razumeli svoje mesto v družini in da bi si znali vzeti čas za svoje otroke.

Za naš portal je spregovoril o iskanju svoje življenjske poti, o prvih letih zakona in o preobratu, ki se mu je zgodil na enem od odmikov za moške. Z nami je podelil tudi marsikatero izkušnjo, ki se zgodi samo tam, kjer so možje sami ali kjer ni zraven preveč zaskrbljenih mam.

Kot eden od slovenskih predstavnikov se je novembra 2024 udeležil Mednarodnega srečanja mož v Rimu.

Za začetek, kako bi predstavili svojo izvorno družino?

Izhajam iz klasične delavske družine in sem drugi od treh otrok, treh bratov, trenutno pa sem v letu Abrahama. Doma smo bili tradicionalno verni, starši so nam predajali svoje vrednote, predvsem poštenost. Zanimivo je tudi to, da je iz širše družine izšlo nekaj duhovnih poklicev.

Kaj pa je vas zanimalo?

Od nekdaj me je zanimalo računalništvo, drugega si nisem niti predstavljal. Kmet brez kmetije pač ne moreš biti. (smeh) Sicer sem razmišljal tudi o duhovništvu. Kot mlad fant sem po nekih intenzivnih duhovnih vajah premišljeval o tej poti. Bilo je proti koncu srednje šole, tehtal sem med teologijo in računalništvom. V obeh primerih sem vedel, da bom službo hitro dobil; razlika je bila le v celibatu in plači. (smeh) Na koncu je prevladalo računalništvo.

Danes ste poročeni mož. Kot mi je znano, vaša žena ni ravno iz vaših krajev …  

Letos sem izvedel, da je to uredil sam Bog. Bil sem samski, sramežljiv in nikoli nisem imel punce. Občasno sem sicer šel kam ven, a “potencialnim” puncam nisem bil zanimiv. Nekega dne pa mi je s. Andreja Godnič (znana slovenska misijonarka, ki je več let delovala v Peruju in Venezueli, op. avt.) povedala, da bo molila zame, da bi si našel dobro ženo.

Od kod ste poznali s. Andrejo?

Oba sva tisti čas študirala v Mariboru in bila del skupine AMOS (Akademsko katoliško združenje, op. avt.), ki je spadala pod Duhovni center Sinaj. Tam so se srečevale tudi druge skupine, kot so Skupnost krščanskega življenja, skavti in še kdo. S. Andreja je takrat molila zame. Ko sem ji letos po dolgih letih predstavil svojo ženo in družino ter se ji zahvalil za njeno molitev, je le ponižno odgovorila, da je to uredil “On”.

In kako je prišlo do “usodnega” srečanja?

Svojo ženo Jerico sem spoznal proti koncu študija računalništva. Kot absolvent sem na srednji škofijski gimnaziji v Mariboru pomagal pri tehnični izvedbi predmeta informatika. Tam sem prek poznanstev prišel do Jerice. Eno leto po najinem prvem srečanju sva se poročila. Spoznala sva se aprila 1999, poročila pa aprila leta 2000.

Poroka se je za današnje razmere zgodila precej hitro, tudi otroci?

Kako ste se kot mož in oče znašli v teh novih vlogah, ki so prišle kar hitro ena za drugo?

Res je, vse je šlo precej hitro: poroka, vojaški rok, otroci, služba, gradnja hiše. Jerica je še študirala. Ko sva po osmih letih zakona šla na vikend za razvajanje v dvoje, sva ugotovila, da so to dejansko bili najini medeni tedni. Takoj po poroki me je namreč čakalo šestmesečno civilno služenje vojaškega roka.

Najin odnos v tistih časih po poroki ni posebej napredoval. Naenkrat je bilo toliko obveznosti, da preprosto ni bilo časa za duhovne vaje ali kaj podobnega. Ko je bil najin prvi otrok že v vrtcu, sva se na enem izmed srečanj za starše prvič seznanila z vsebino, namenjeno zakoncem. Poslušala sva pričevanje para iz gibanja Družina in Življenje, vendar je nato minilo še nekaj let, preden sva se jim pridružila in postala del zakonske skupine.

Ko sva po osmih letih zakona šla na vikend za razvajanje v dvoje, sva ugotovila, da so to dejansko bili najini medeni tedni.

Vseeno je kasneje napočil čas, ko ste imeli priložnost iti na globlje – spoznali ste odmike za moške. Kakšna je bila vaša pot do njih?

Kot mož in oče sem se vedno želel udeležiti kakšnih duhovnih vaj, saj je to bilo nekaj, kamor sem od srednje šole pa do konca študija rad zahajal. Nekega dne pa sem izvedel, da v Ljubljani obstajajo odmiki za moške – in sem šel. To srečanje je pri meni povzročilo preobrat. Do takrat sem živel v prepričanju, da za versko življenje v družini skrbijo ženske; da je to njihova naloga, saj vero tudi bolj izražajo, pogosteje obiskujejo cerkev itd. P. Vili pa nas je opozoril še na druge vidike moškosti, med njimi tudi na to, da smo možje duhovna avtoriteta v družini. Na tem odmiku sem to odgovornost začutil tudi sam. Če tega ne bi izvedel, bi še naprej živel nekoliko bolj “lagodno” – v smislu: “Če manj veš, si manj odgovoren.” Ko pa veš, da moraš dajati zgled, ti drugega ne preostane.

Ko sem čez nekaj let šel skozi program Exodus 90 in smo prebirali Staro zavezo, smo lahko opazili, da so bili že od nekdaj moški tisti, ki so jih posvečevali v duhovnike.

Možje smo bili spodbujeni, naj ne bomo karieristi, temveč naj prevzamemo vlogo duhovne avtoritete v družini.

Je bilo težko narediti ta premik v glavi?

Na odmike za moške sem šel z mislijo, da sem jaz tisti, ki v družini igra vlogo lovca – skrbim, da je družina na toplem in varnem, da ima hrano in streho nad glavo, medtem ko žena skrbi za vzgojo. Čisto klasično mišljenje. Potem pa smo bili spodbujeni, naj ne bomo karieristi, temveč naj prevzamemo tudi vlogo duhovne avtoritete. Do takrat sem imel doma nekakšen “alibi” – češ, žena je teologinja, saj bo že vedela, kako otroke versko vzgajati. (smeh) V smislu: ne bom ji pametoval, saj nimam teološke izobrazbe. Na teh odmikih pa sem začel to svojo vlogo bolje razumeti.

Kaj pa ti odmiki ali nasploh moška druženja še prinašajo?

Naj bo to 5-dnevni odmik v divjini, ki ga je pri Družini in Življenje zasnoval Aleš Čerin, moški odmik ali katero koli drugo srečanje v družbi moških – vedno so se tam zbrali možje z različnimi zgodbami in izzivi. Vsak je prinesel s seboj svojo življenjsko zgodbo, pa naj bodo to težave z alkoholom, nezvestobo ali kaj podobnega. Tam smo se pogovarjali o temah, ki jih v drugih okoljih ne bi nikoli odprli.

Na odmiku si naprej pogledamo film, nato pa se o njem pogovarjamo. Pogovori delujejo po principu duhovnega poslušanja. Vedno govori samo eden, drugi zraven ne komentiramo in ne sprašujemo. Prav tako se na povedano ne odzivamo, saj ima prav vsak svojo “resnico”, svojo zgodovino, svoje razloge, da se je znašel v neki situaciji in je po svojih najboljših močeh prišel med nas in nam vse to pripoveduje. Nihče se ne dela lepega, ampak iskreno pove, kaj mu leži na srcu, kaj ga moti, kakšno težavo ima, kako neko stvar doživlja, jo rešuje ali se z njo še vedno bori.

Krščanski možje takih in podobnih tem – čeprav zelo življenjskih – vendar v cerkvi ne slišite pogosto ali se motim?

Spoznanja in napotke, ki sem jih dobil na tovrstnih srečanjih, z naše prižnice nisem nikoli slišal. Takšnih tem v Cerkvi ne pokrivamo. Ne dobimo ravno spodbud, da smo možje odgovorni za versko življenje v družini in da nismo edini, ki imamo težave. Pričevanja, ki sem jih kot mladoporočenec poslušal, so bila takšna, da bi, če bi jih danes še enkrat slišal, najverjetneje dobil sladkorno bolezen: “Ona mene posluša, jaz njo poslušam …” (smeh)

Realnost pa ni taka. Možje bijemo različne bitke: od alkohola do iskanja ljubezni pri drugi ženski. Te može, ki pridejo tja in si to priznajo, prav občudujem. Če bi katerega od njih gledal samo od daleč, bi hitro prišel v skušnjavo, da bi ga obsojal, ko pa si to povemo v skupini – in to v skupini ostane – je to priznanje zaupanja. V nobenem drugem okolju nismo vajeni takšnih pogovorov. Vsekakor pa to niso gostilniški pogovori.

Bi rekli, da so tovrstna srečanja za mnoge postala rešilna bilka?

Če moški že kam “zglajza”, naj raje “zglajza” proti moškim odmikom.

Ko otroci odraščajo ali ko jih ni več doma, marsikateri moški začne iskati druge hobije, se začne odmikati od doma, od žene in hitro lahko “zglajza”. Pride kriza srednjih let, morda je na vidiku ločitev … in morda mu v tistem trenutku lahko takšna druženja pridejo zelo prav, da se nekako pravilno usmeri. Zato, če že kam “zglajza”, naj raje “zglajza” proti moškim odmikom. (smeh)

Moško duhovnost ste nato prinesli tudi v Pomurje. Kako se je to zgodilo?

Žena je po mojih prihodih s teh srečanj vedno začutila, da sem prihajal domov drugačen, zato sem želel to izkušnjo deliti tudi z drugimi.

Vendar sem v naši okolici težko našel moža, ki bi šel v Ljubljano za cel vikend. Nato pa smo se začeli pogovarjati, da bi se dobili le za en dan. Za kaj takega so bili moški bolj pripravljeni. Povezal sem se s p. Milanom Kvasom v Kančevcih in zdaj ima tudi naša okolica možnost doživeti to izkušnjo.

Kdo so možje, ki pridejo?

Po eni strani opažam, da te stvari zanimajo tiste, ki imajo osebno vero, po drugi strani pa se zgodi, da na srečanje pride tudi kdo, ki si ga nekoč videl na kakšnem službenem seminarju, pa niti nisi opazil, da deli iste vrednote. Če nekoga ne vidiš v cerkvi, še ne pomeni, da ga to ne zanima. Spomnim se, da sta se v moški skupini našla dva, danes že starejša možakarja, ki sta bila nekoč sošolca v srednji šoli. Pogosto niti ne vemo drug za drugega in zagotovo nas je več, ki razmišljamo podobno in iščemo podobne stvari. Kristjani smo včasih preveč zadržani in si ne upamo deliti svojih izkušenj med seboj.

Imate pa tudi prav posebno izkušnjo, ki je bila povod za to, da ste začeli organizirati enovečerna taborjenja za očete in otroke …

Ko je bil najstarejši sin, ki je bolj avanturistične narave, konec osnovne šole, si je zaželel, da bi šel enkrat z menoj taborit: da bi skupaj prehodila določeno pot, si naredila nekaj za jesti, prenočila v šotoru in se naslednji dan vrnila domov. Oba sva bila skavta in res, izbral sem pot, vzela sva šotor in se odpravila. Prehodila sva pot od Ribniške koče do Lovrenškega jezera. Ker sem približno poznal lokacijo, sem vedel, kje bi si lahko postavila šotor ipd. Najino taborjenje je bilo zelo preprosto. Toda sin si je naslednje leto spet zaželel, da bi šla skupaj. In sva šla na Boč.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od teh taborjenj?

“Očka, to je bil najboljši dan doslej, ker sem ga preživel s teboj.”

Na misel mi pride dialog iz neke zgodbe, ko pride vojak ali general domov ves razočaran, ker se mu je zdelo, da je bil njegov dan izgubljen, ker ni dosegel tistega, kar je želel. Njegov otrok pa mu reče: “Očka, to je bil najboljši dan doslej, ker sem ga preživel s teboj.” Imam občutek, da otroci te trenutke res doživljajo kot nekaj posebnega, ker so v tem vsakodnevnem hitenju nekaj zelo redkega.

Če pogledam nazaj, najino taborjenje ni bilo nič tako izrednega. S sinom sva bila skupaj. Če bi se kje izgubila, bi to bilo zanj še večje doživetje. (smeh) Ne rečem, da je bilo po tem v najinem odnosu ne vem kako drugače. Bil sem vesel, ker sva hodila po poteh, po katerih sem nekoč hodil kot mlad skavt, in sem lahko tiste čase malo podoživljal.

Zanimiva je bila tudi sama pot, saj naša družina ni bila navajena hoditi po hribih. Sin je takrat prvič videl, da voda lahko teče tudi po hribu navzdol, da si jo lahko natočiš in piješ. Pri nas, kjer mi živimo, tega ni. Je sama ravnica, ni izvirov.

Kako se je potem razširilo, da ste začeli organizirati taborjenje še za druge?

“Tukaj ni nobene mame, ki bi skrbela, ali so si otroci umili zobe, ali so se kje opekli.”

Hitro sem opazil, da so si takšne izkušnje želeli tudi drugi najini otroci. Tako sem si vzel čas in na taborjenje šel z vsakim posebej.

Nekega dne pa sem z dvojčkoma šel na taborjenje na Goričko, v Kančevce. S seboj sem vzel še njihove sestrične. Tam smo si postavili šotor, zjutraj pri patrih kapucinih pa imeli zajtrk in to se mi je zdelo prav fajn. Tako je počasi začela padati ideja, da bi kaj takega lahko organizirali za več ljudi.

Marsikateri oče namreč nima izkušnje s taborjenjem, s postavljanjem šotora ali s poznavanjem lokacij, kjer je primerno prebiti noč. Tako sva se s sošolcem s fakultete dogovorila, da povabimo še koga od poznanih.

Eden od teh očetov je tisto srečanje zelo dobro povzel: “Tukaj ni nobene mame, ki bi skrbela, ali so si otroci umili zobe, ali so se kje opekli.” (smeh) Otroci so na teh večerih veliko bolj svobodni. Čas preživljajo s svojim očetom, skupaj pečejo hrenovke, skupaj prespijo v šotoru – kar je tudi svojevrstna izkušnja.

Veliko očetov je povedalo, da njihovi otroci že komaj čakajo, kdaj bo spet naslednja priložnost za to.

Gre za preprosto druženje. Ampak dinamika je čisto drugačna. Tam so samo očetje. Iz tega je nastalo, da na leto razpišemo tri termine.

Da, za očete je to zelo dobra destinacija. Imamo hladilnico, ognjišče, sanitarije, zjutraj pri patrih dobimo okusen zajtrk. Ni treba za nič skrbeti. V kakšnem terminu je postavljenih tudi do 25 šotorov. Eni se vračajo, drugi prihajajo novi. Treba je vedeti, da je to zanimiva izkušnja za predšolske otroke in otroke do konca osnovne šole. Potem ne gredo več. Zato je vredno izkoristiti ta čas. Dokler otroci dojemajo svojega očeta kot “supermana”, se še da. Kasneje oče tako ali tako nič več ne ve. (smeh)

Vseeno pa moška duhovnost ni edina stvar, s katero se ukvarjate. Z ženo Jerico poleg drugih stvari vodita tudi tečaj Ljubezen in spoštovanje. Je to za vaju poseben izziv?

Po svoje nama uspeva, ker sebe ne dajeva kot zgleden primer, ampak kot tipičen primer. (smeh) Če bi govorila nekaj visokoletečega, bi si mislili, da midva nimava težav, ampak samo oni. Pri vodenju tega tečaja se ne pretvarjava. Zgodilo se je že, da sva se med potjo do tja tudi skregala. In se vmes uspela tudi pomiriti.

Vse to si lahko privoščiva, ker so otroci že večji. Čez teden sva praktično sama; otroci so osamosvojeni in v študentskih ter dijaških domovih. Tečaj Ljubezen in spoštovanje pa sva spoznala šele nekaj let nazaj, ko sta Luka in Mirjam Mavrič prišla v Mursko Soboto. Njuno pričevanje naju je navdušilo, zato sva si zaželela, da bi kaj takega imeli tudi pri nas. Do zdaj sva organizirala kar nekaj teh srečanj v Veržeju.

Če se vrnem nazaj k moški duhovnosti in k temu, da bi bili očetje duhovne avtoritete v družini, kako je to v praksi izgledalo pri vas doma?

Iskreno povedano, sem svoj vlak takrat že zamudil. Bolj ali manj je bila žena tista, ki je vzgajala. Jaz sem dolgo imel občutek, da moram vzgajati z besedo, danes pa vem, da je glaven zgled.

Največji zgled pa sva jim midva z ženo, kako se razumeva, pa tudi, koliko časa jim posvečam. In nekako še vedno opažam, da si ne najdem dovolj časa zanje. Tudi po vseh duhovnih vajah, ki sem jih opravil in kjer sem večkrat slišal, da sem v prvi vrsti oče, ne karierist, se vprašam, ali bi danes ravnal drugače.

Verjetno bi še vedno veliko energije vlagal v službo, v gradnjo hiše … Pa vendar se zavedam, da so to tista leta, ko otroci odraščajo, vpijajo družinsko dinamiko in opazujejo, kako se obnašava kot starša. Vedel bi, da bi moral poskrbeti tudi za duhovno področje, vendar nisem prepričan, ali bi lahko kaj naredil drugače.

Ko so bili najini otroci še majhni, jim ni bil problem iti k maši. Ko so odraščali, sva morala biti z ženo precej vztrajna. Zdaj, ko so že večji, pa nisem prepričan, da je pravi način, da bi koga silil. Vse, kar mi preostane, je, da zanje molim, da sem jim zgled in v oporo.

Je to težko sprejeti?

Vsak človek ima svojo, edinstveno pot do Boga.

Ob vseh teh srečanjih in odmikih sem spoznal, da ima vsak človek svojo, edinstveno pot do Boga. Nekateri se na tej poti izgubijo, spet drugi Boga najdejo šele po petdesetem letu. Upam, da svojim otrokom kažem dober zgled in da me ne vidijo kot nekoga, ki v cerkev hodi iz strahu ali prisile. Zavedam se, da bodo morali sami najti svojo pot, in upam, da jih ne potiskam vstran in tudi, da jih s svojo tečnobo ne silim noter. Vse to je umetnost, katere končni razplet pozna samo Bog. Vemo pa, da Božji mlini meljejo počasi – sveta Monika je za spreobrnjenje svojega sina molila kar sedemnajst let.