Marija – resnična ženska ali pravljična kraljica?

Vir: YouTube/Shutterstock

Deklica. Sedmi ali osmi razred. Kakšna je bila? Kaj ji je bilo všeč? Kaj jo je jezilo?

Ne vemo. Vemo pa, da je bila, ko jo je obiskal nadangel z novico, da bo postala mati Božjemu sinu, čisto navadno preprosto dekle.

Kljub skromnim svetopisemskim poročilom o njej, je ljudsko izročilo naredilo svoje in tako je Marija v duši povprečnega katoličana naslikana kot prelepa, popolna, deviška, ljubeča mati, ki ni nikoli naredila nobene napake.

Toda … bi Bog sploh hotel takšno mater? Takšen začetek? Je to njegov stil?

Ne gre oporekati teološkim resnicam o Marijinemu devištvu, temu da je bila sama brezmadežno spočeta in temu, da je brezmadežno spočela.

Toda … če so te teološke resnice prvo in edino, na kar pomislimo ob Mariji, smo prezrli odrešenjsko zgodbo in Marijino vlogo v njej, kot bi prezrli dragoceno darilo, ker se ukvarjamo s papirjem, v katerega je zavito.

Kako je biti človek?

Za lažjo predstavo potujmo v domišljiji daleč nazaj (prosto po Alojz Rebula, Jutri čez Jordan).

Potem ko je ljudstvo na dolgi in na videz brezupni puščavski poti v obljubljeno deželo podleglo čaščenju malikov, je starozavezni Bog po svojih duhovnikih ukazal umoriti vsakogar, pri komur so našli malike. Protagonist Absalom po velikem pokolu pretresen zre v zvezdnato nebo in ogorčen zavpije Bogu, da je lahko deliti pravico s prestola. Naj se spusti dol in sam preizkusi, kako je biti človek. Kako se je roditi, živeti in umreti v zemeljskem blatu in z nebeškimi hrepenenji v duši …

Podoba Marije in njenega materinstva je romantizirana do nerazpoznavnosti.

Bog je očitno vzel ta izziv zares.

Postal je človek, zadnji izmed ljudi, mož bolečin, brez zunanje lepote … (Iz 53) Ni izbral mirnega, zadovoljnega življenja, pač pa negotovost, beg, revščino, preganjanje in nasilno smrt. Glede na to, da se je odločil, da bo izkusil človeško usodo v polnosti, ni razloga, da bi mislili, da je preskočil dramatični začetek in si pričaral popolno mater.

Bog se je rodil v hlevu. Za svoje rojstvo je izbral bivališče živali. Izbral je najstniško mater. Bila je prestrašeno dekle, ki je rodilo prvič in ni moglo otroka odložiti nikamor drugam kot v korito, iz katerega jedo živali.

Zakaj je pomembno, da se tega zavedamo?

Ker idealizirane zgodbice o ljubeči mamici, mehki slamici, mirno spečem detecu in romantičnem vzdušju v diskretno osvetljenem hlevčku zmanjšujejo resnico o neskončni ljubezni Boga, ki je postal človek v vsej realnosti. Kako zelo nas Bog ljubi! Kako zelo nas razume! Kako zelo nam je blizu!

Naša ali Marijina zgodba?

Marije ne častimo, ker bi bila popolna mama ali nek nadčlovek. Častimo jo zato, ker se je dala Bogu povsem na razpolago.

Podobo Marije in njenega materinstva smo zromantizirali do nerazpoznavnosti. Obremenili smo jo z moralizirajočimi podobami »čiste device« in idealne matere, ki je predstavljena kot veljavna podoba ženske. Romantiziramo tudi njeno vezo z Jožefom. Smo res prepričani, da je šlo za zaljubljenost in ljubezen? Da si je sama izbrala moža? Če pogledamo njeno starost in družbeno-kulturno okolje tedanje Palestine, je to bolj malo verjetno.

Če je Bog izbral sramotno in mučno smrt, zakaj bi si prizanašal v rojstvu? Bog je prišel na svet, da bi izkusil usodo zadnjega med ljudmi in nas odrešil. Hotel je izkusiti in odrešiti bolečino milijard novorojenčkov, ki brez občutka za trajanje in končnost, čutijo večno zapuščenost in izgubljenost, ker drugi ne znajo, nočejo ali ne zmorejo poskrbeti za njih. Če je Jezus ob koncu življenja izkusil, da so ga vsi, tudi Oče, zapustili, zakaj bi si pripravil prijeten začetek življenja. Zakaj bi izbral mamo, ki bi zmogla in znala odgovoriti na vse njegove potrebe?

Čaščena si Marija

Morda je čas za bolj življenjsko mariologijo, ki jo bodo sooblikovale matere in žene.

Bog si je izbral povsem navadno in običajno življenje in tudi povsem navadno in običajno mamo. Marije ne častimo, ker bi bila popolna mama ali nek nadčlovek. Častimo jo zato, ker se je dala Bogu povsem na razpolago.

Ona kot človek, kot pristna ženska, ne kot neko duhovno mistično bitje, ki plava deset cm nad tlemi. In to ne le ob spočetju. Tudi ob rojstvu, ob Jezusovem življenju, ko ga je vsak dan bolj izgubljala in v ponižnosti stala ob strani. In ne nazadnje ob smrti, ko je njeno dušo presunil meč. In še bolj nenazadnje, ko je postala žena, obdana s soncem, ki je strla kači glavo!

Čaščenje Marije je v stoletjih po njenem življenju povzelo vsa prastara hrepenenja človeštva in malikovalske pralike velike matere. Marija je na razpolago tudi za to. Kot je bila na razpolago Bogu kot deklica. Ni je mogoče zajeti. Ne v enem sestavku ne v eni knjigi. Ne v enem tisočletju. Niti je ni treba. Treba pa je odgrniti naše projekcije, ker zastirajo njen sijaj. To je ženska, pred katero trepeta hudič. Ne omejujmo je s svojimi predstavami.

Idealizirane zgodbice o ljubeči mamici, mehki slamici, mirno spečem detecu in romantičnem vzdušju v diskretno osvetljenem hlevčku zmanjšujejo resnico o neskončni ljubezni Boga, ki je postal človek v vsej realnosti.

Nepopularno mnenje

Stoletja so Marijo teološko razlagali moški, ki so od žensk najbolje poznali svojo mater. Niso se z dušo in telesom predali ženski, ki so jo izbrali po svojem srcu. Mnogi med njimi niso duhovno in psihično nikoli prerasli svojega sinovstva in svoje otroške povezanosti z mamo. Vsak naslednji sorojenec za otroka pomeni rivala za materino naklonjenost. Tudi oče s svojo spolno močjo pomeni nekoga, ki mater oddaljuje otroku.

Je možno, da so te nezavedne dinamike in kompleksi vlivali na prevladujočo podobo Marije? Na obsedenost z njenim devištvom? Na njeno nespolnost in vztrajno zavračanje možnosti, da je živela normalno družinsko življenje?

Morda je čas za bolj življenjsko teologijo. Za bolj življenjsko mariologijo. Mariologijo, ki jo bodo sooblikovale matere in žene. Ki jo bodo sooblikovali očetje in možje, ki ljubijo svoje žene kot svoje telo.

Marija je z nami. Vabi nas, da zapustimo svoj mali bazenček vere in gremo z njo v morje, na globoko, na odprto, v neznano, kjer se lahko zgodi vse. Tako meč, ki presune dušo, kot moč Najvišjega, ki te obsenči. Najverjetneje kar oboje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.