Lidija in Jože Kociper: “Zakonec z večjo željo po spolnosti naj določi kdaj, tisti z manjšo pa kako.”

Foto: Shuttterstock/osebni arhiv

Zakonca Lidija Kociper, psihologinja in imago partnerska terapevtka, in psihiater dr. Jožef Kociper sta v tokratnem intervjuju pojasnila, zakaj je spolnost barometer vsakega partnerskega odnosa in zakaj zakonci, ki rastejo v odnosu, rastejo tudi v duhovnosti. 

Kakšno vlogo ima spolnost v partnerstvu in kakšno pri partnerskih konfliktih?

Lidija: V vsakem odnosu je tako, da si eden bolj želi spolnosti, drugi pa manj. Običajno je ta odstotek 80/20. Običajno si je želi moški več. Ampak praviloma se najdemo skupaj ljudje s takim razmerjem želja. Spolnost ni samo telesna, ima globlji pomen. Je tudi intimnost. Kot je v odnosu potreben pogovor, da drugega poznaš, tako je tudi tu. Tukaj bi omenila Pat Love. Ko je rodila otroka, ji ni bilo več do spolnosti. Tu imajo velik vpliv tudi hormoni, ki se spremenijo. Mislila je, da moža več nima rada in da sta se odtujila, ker si ni več želela spolnosti. Ampak to ni res, gre za hormone. Nivo testosterona takrat upade … zato je potrebno, da na tem področju stvari poznamo tudi čisto biološko.

Nedolgo je Agata Hren v intervjuju omenila precej kontroverzno trditev: Da ima ženska, ki se v odnosu ne počuti varno, bolj strastno spolnost kot ženska, ki je varno navezana, saj skuša prva nezavedno navezati partnerja nase.

Lidija: Ko gre za strast, je to pogosto. Ljudje, ki pogosto menjujejo spolne partnerje, lahko imajo strastno spolnost. Nimajo pa izpolnjujoče spolnosti. To ni spolnost, ki služi globini odnosa. Ne upajo se razkriti takšni, kot so v svoji intimi. Druga stvar je, da ljudje včasih rabijo spolnost tudi za to, da se čustveno povežejo. Ampak, če si tudi drugače nista blizu, ni pravega učinka.

Ljudje, ki pogosto menjujejo spolne partnerje, lahko imajo strastno spolnost. Nimajo pa izpolnjujoče spolnosti.

Jože: Jaz mislim, da so stvari še bolj zapletene. Pri ženski je čustvena intimnost prvi pogoj varnosti v spolnosti. Pri moškem pa je spolnost kot telesno združenje prvi korak, da lahko potem pride do intimnosti in čustvene odprtosti. Ta vzorec se skozi desetletja odnosa lahko pogosto spremeni. Ženska, ki je bila na začetku bolj potrebna intimnosti in pogovora, lahko čez desetletja postane v spolnosti dosti bolj sproščena. Moški pa se z leti nauči toliko čustvenega komuniciranja in čustvenega pristopa, da potem testosteron ni več tako pomemben in spolnosti ne potrebuje tako pogosto. Odkrije novo kvaliteto spolnosti.

 Se pravi, se z leti uravnovesita?

Jože: Ja, dejansko gresta partnerja skozi preobrazbo in spolnost je barometer naše rasti. Ker ni enaka na začetku in ne na koncu naše poti. Cilj je pa isti. To je povezanost. Bodisi v intimnosti, bodisi samo telesno. Ne gre pa samo za čustveno spolnost. Gre za povezanost, ki je več, kot so čustva. Večina moških se zelo nerada pogovarja o spolnosti. Ker se čuti nemočna na tem področju: v pogovoru. Moški se zaveda, da je pogoj za čustveno bližino zadovoljujoča spolnost. Če tega ni, je njen grad zaprt in ne more noter. Če se malo pošalim – tista začetna zaljubljenost z vsemi plusi in minusi, se potem pravzaprav ponavlja vse življenje. To, kar ste omenili, da ženske, ki niso varno navezane, bolj intenzivno doživljajo spolnost – v bistvu gre za način premagovanje tesnobe. Spolnost je tako močno orodje, je taka jedrska sila, ki jo lahko uporabiš na različne načine. Lahko jo uporabiš za samozdravljenje. Tudi za zdravljenje odnosa. Lahko pa eksplodira in raznese vse okrog.

Lidija: Ženske velikokrat doživljajo, da gre moškemu samo za seks. Moški nima besed, ne zna povedat na ta način, da bi ženske slišale, kaj mu pomeni spolnost. Še zdaleč ne gre samo za seks. Ko smo skupaj s tako različno željo po spolnosti, je lahko to spodbuda, da začnemo razmišljati o njej. Da gremo z zavestnim pogovorom na drugi breg: »Povej mi več o tem, kaj ti pomeni spolnost …«

Moški nima besed, ne zna povedat na ta način, da bi ženske slišale, kaj mu pomeni spolnost. Še zdaleč ne gre samo za seks.

Torej je to tudi klic ženi (če je pač razmerje želja tako, da je žena tista, ki si želi manj spolnosti), da sliši onkraj samo telesne potrebe moškega njegovo hrepenenje po čustveni bližini, ki jo on preko spolnosti izraža.

Jože: Večina parov ima ta konflikt. Tisti, ki to znajo reševati, včasih predlagajo: Tisti, ki ima večjo željo, določi kvantiteto odnosov, drugi z nižjim testosteronom pa kvaliteto. Tisti, ki si več želi, pove, kdaj bi naj bilo, tisti ki manj, pa pove, kako bi naj bilo. Tako se da dolgoročno priti do čudovitega sodelovanja.

Lidija: Morda imamo o spolnosti tudi nerealna pričakovanja. Da mora biti spolnost vedno »oh in sploh«. Pa je tudi tukaj normalna krivulja, 20 % v vsaki skrajnosti. V zahodni kulturi narašča število parov, ki so v odnosu brez spolnosti. Nekaj več kot 40 %! Ugotavljajo, da je več izpolnjujoče spolnosti med starejšimi pari, ki se dobro razumejo.

Jože: Ena izkušnja: več kot 30 let smo v zakonski skupini in smo velikokrat govorili o spolnosti. Zanimivo, da v zadnjem desetletju manj in da je iz pogovorov vidno, da je spolnost enako dozorela kot odnos. Ni nič kaj na stranskem tiru. Spolnost je res točno takšna, kot je odnos. Pokaže, kakšen je trenutno odnos.

Spolnost je tako močno orodje, je taka jedrska sila, ki jo lahko uporabiš na različne načine. Lahko jo uporabiš za samozdravljenje. Tudi za zdravljenje odnosa. Lahko pa eksplodira in raznese vse okrog.

Vaša izjava »Za poročene katoličane je krepitev njihovega zakona del njihovega verskega življenja.« je zelo močna. Jo lahko podrobneje razložite?

Lidija: Gre za izkušnjo tega zavestnega pogovora. Tu greš v globino. Ko se razrešujejo najtežje stvari in ko se res poslušava, na tej točki začutiš v sredi med nama Boga. Hendrix rad pravi, da je tu vmes sveti prostor. In potem veš, zakaj sva točno midva skupaj. Zakaj sem jaz tebi poslana, da te dopolnjujem. Zakaj si ti meni poslan. Če si tu ne gremo nasproti v spoznavanju, potem ne odkrivamo Boga. Moja izkušnja je, da ne morem svoje vere v Boga nikamor pripeljati, če nimam z Jožetom urejenega odnosa. Če ne hodim k njemu na obisk, če njega ne poslušam, če se njemu ne odpiram, potem tudi k Bogu ne morem iti na obisk in se tudi Njemu ne odpiram.

Torej je zakon res zakrament …

Lidija: Ja, tukaj res vidiš, da je. Ko se naučiš tega zavestnega pogovora, je to zelo podobno kot pri molitvi. Učiš se biti 100 % prisoten za drugega. Učiš se umolkniti. Učiš se drugega spoznavati takšnega, kot je. In se čudiš temu, da ko drugi tebe posluša, dobiš neko luč, ki ti posveti, da upaš tudi sam vstopiti v tiste prostore, ki jih sicer ne bi nikoli niti pogledal. Odprejo se neke nove pokrajine. Zato je ta način pogovora tako zelo podoben molitvi. Pri sebi opažam, da sem jaz tista, ki težje pokaže ljubezen. Včasih sem si naredila seznam, kaj bi lahko storila, da bi Jožetu pokazala ljubezen. Ampak mi ni preveč šlo. Ko pa greva v zavestni pogovor in ko jaz preko poslušanja začutim, kaj on resnično rabi, takrat pa je tudi moja motivacija popolnoma drugačna. Z veseljem mu dam, kar rabi. Ni treba nič odkljukati. In tudi v odnosu z Bogom je tako. Ko začutim, kako zelo me ima rad, se z lahkoto odzovem. In kako zelo njega rani, da se zapiram pred njim.

Imela sem kar nekaj izkušenj s tistimi, ki so se deklarirali za ateiste, in smo prišli do take globine, da sem čutila, kot da stojim pred tabernakljem.

Se pravi je za poročenega kristjana njegov zakon tisto mesto, kjer se sreča z Bogom?

Lidija: Vsekakor! Tukaj se Gospoda začuti na najbolj oseben način. Odvisno je od para, če oba to hočeta. Včasih je dovolj že, če samo začnemo skupaj moliti za odnos in drug za drugega. In da opustimo svoje mišljenje in se pustimo podučiti. Dobro je vedeti naslednje: Bolj kot je moški trd in hladen, bolj je občutljiv in ranljiv. Bolj kot je ženska sitna, nezadovoljna, bolj je ranjena. Za tem se skrivajo povsem druge stvari, kot izgleda na prvi pogled. To so obrambni mehanizmi. Marsikaj odkrijemo, ko se upamo pogovarjati. Zato se moramo čutiti varne.

Jože: Ta stavek o verskem življenju me kar vznemirja. Želim pripomniti, da to velja tako za kristjane kot tudi za vsak drugi par. Bistvo duhovne poti v zakonu je, da skupaj hodita dva človeka, ki sta zelo različna. In ki sta ravno zaradi te različnosti povezana. To pomeni, da mora vsak v paru presegati svoje stališče, iti iz svojega jaza, iz svojega »ego« stanja in se dvigniti na nivo odnosa. Da zaradi najinega odnosa naredim nekaj, česar sicer ne bi. To ni le stvar vere, to je stvar načina življenja. Tudi pari, ki niso verni, pa se zelo trudijo za bližino, transparentnost … pravzaprav delajo popolnoma isto kot vsak katoliški par. V čem je razlika? Razlika je le v tem, da mi to vemo poimenovati, da je to sveti prostor. Tisti ljudje pa tega ne poimenujejo, ampak doživljajo pa ga. Poznam dosti parov, ki niso verni, pa imajo izjemne odnose. In so lahko vzor tudi katoliškim parom. Tako da jaz rasti v odnosu nikakor ne bi omejeval na katolištvo. Res imava midva seminarje za katoliške pare v Kančevcih, a te vsebine so enake za vse pare. Predvsem preseganje sebe, svojega egoizma. Pa tudi dvojnega egoizma. Včasih so pari v dvoje še bolj egoistični kot bi bil en sam. To preseganje sebe je duhovna pot in duhovna naloga vsakega para.

Bolj kot je moški trd in hladen, bolj je občutljiv in ranljiv. Bolj kot je ženska sitna, nezadovoljna, bolj je ranjena.

Če je moja žena kdaj naprej v preseganju sebe, tudi mene potegne za sabo in obratno. Tudi v tem je duhovnost zakona. Zaradi enega se lahko oba rešita.

Lidija: To bi potrdila iz svojega terapevtskega dela s pari. Imela sem kar nekaj izkušenj s tistimi, ki so se deklarirali za ateiste, in smo prišli do take globine, da sem čutila, kot da stojim pred tabernakljem. Medtem ko tega ne morem to reči za nekatere, ki so se deklarirali za verne. Duhovnost je ljubezen navsezadnje. In to je merilo.

Jože: Duhovna pot je pot ljubezni.

Torej je pot zakonske ljubezni tudi pot duhovne rasti?

Lidija: Za vsakega. Ker prideš do velikih globin. In tudi višin.

Še malo provokativno vprašanje: Se lahko človek, ki ni v zakonskem odnosu, tako globoko osebnostno in duhovno razvije?

Jože: Glavno vprašanje tukaj je, kako globoko intimen je človek s svojimi bližnjimi. V partnerskem odnosu imamo neki privilegij, da imamo zagotovljeno varnost in smo dolžni iti v intimen odnos. Včasih nam to ne uspe. Pogosto imajo tudi ljudje, ki nimajo partnerstva, globoke, prijateljske in močne odnose s svojimi bližnjimi in se upajo odpreti intimnosti. Težko je pa to ocenjevati na zunaj, začutiš pa ob njih.

Ko se razrešujejo najtežje stvari in ko se res poslušava, na tej točki začutiš v sredi med nama Boga.

Velja osnovno pravilo. Če si odločen za partnerski odnos, moraš to postaviti na prvo mesto. Če si odločen ostati samski, pa je to po moje herojska pot, ki ni za vsakega in je tudi ne zmore vsak.

Lidija: Odvisno, zakaj je kdo poklican. To tudi v zakonu velja. Če ne znaš živeti samostojno, tudi v zakonu ne znaš. Samskost je težja pot. Ker ljudje se rabimo. Ko trpimo, je najhujše, kar lahko naredimo, da se takrat osamimo. Tako v partnerstvu kot v samskosti. Zelo je važno, da se znamo povezovati z ljudmi. Dobro je, da si takrat, ko nam je hudo, poiščemo podporno skupino. Neka gospa je v skupini za žalujoče to povzela s stavkom: »Ko lahko nekomu povem svojo bolečino, se ta zmanjša.«

Preberite tudi prvi del intervjuja z zakoncema Kociper: Ljubezen je vedno tiha in skrita, ker je tako globoka, da zmanjka besed.

 

 

 

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Lepo, konkretno in realno!
    Pa vendar, zakaj tega članka ni v Ognjišču, Družini, Farnih oznanilih in v Škofovi Praznični Poslanici? Bi tole bolj rabili, kot škofova modrovanja…

    Kajti, kako naj ta članek prebere moja boljša ¾? Če ji jaz predlagam, ga 117% ne bo. Preverjeno n-krat !!!!!
    Pač živi v nekih ultraduhovnih višavah in jo jaz s svojimi gravžtelesnimi hrepenenji zgolj omejujem.
    Zanimivo, do spočetja otrok me je še kdaj opazila. Sedaj sem pa zgolj Nebodigatreba.

    Ko bodo župniki spet pridigali o treh (TREH!) družinskih oltarjih, bomo spet zadihali. Do takrat pač prosti pad…

    1. Pravih žensk je v današnjem svetu zelo malo.V glavnem so take,ki samo nakladajo kako so delovne in požrtvovalne,od njih pa praktično nič ni.Zdaj je moderno,da delajo na sebi in dosobod tega tako utrujene, da ne morejo nič nuditi moškemu.

    2. Spoštovana IvaNa, sem vam hvaležen za trud pri odgovoru. Vse opisano, pa še kakšno idejo zraven sem že udejanil, pa … Pustiva.

      Predvsem sem želel izraziti hvaležnost uredništvu in zakoncema Kociper za povedano.
      In žalost, ker bo ta odliiičen pogovor dosegel premalo bralcev.

      Vse dobro in obilo povezanosti z možem!
      Majk

  2. Kar naprej so tukaj članki o spolnosti, kako naj bi seksali in kako naj bi imeli moški večje potrebe po seksu! Moški (ne bom rekla večina, ampak ogromno) mislijo samo na to, kako bodo seksali. Žena naj bi bila pripravljena na akcijo takoj, ko se mu oglasi njegov korenjak. Ne gre tako! Se moški kdaj vpraša, kako se žena počuti? Koliko nosečnosti in porodov je dala skozi? Koliko spontanih splavov? Kakšen je bil porod, se je pri porodu pretrgala, poškodovala rodila? Kako se počuti? Da ne govorimo o dojenju, razpokanih bradavicah in prečutih nočeh? Kolikokrat ste vzeli bolniško za otroka? A mislite, da smo ženske roboti?
    Od žensk se zahteva vedno več. Naj bi bila popolna žena, mama, gospodinja, delavka, ki prispeva v družinski proračun in zraven še vedno pripravljena za seks. Seveda tudi otroci morajo biti lepo vzgojeni, hoditi v šolo, v glasbeno šolo, morajo se ukvarjati s športom.
    Ne bo šlo, nobena ne zmore vseh teh funkcij. Moški, zamislite se malo tudi nad sabo? Ali doma naredite kaj, ali se samo ukvarjate s športom, hodite okrog s prijatelji, brskate po telefonu ali računalniku?
    Sicer pa – najboljše je, da si kupite plastično lutko, ta je vedno pripravljena, nikoli ni utrujena in nerazpoložena in ne reče nikoli NE.

    1. Malček nesporazuma.
      Moje razmišljanje ni šlo v smeri 1x na dan in 2x na noč ter vedno pripravljena kot prva pomoč v avtu. Nikakor.

      Bolj me moti, da je zgolj enkrat na četrtletje, v adventu in postu pa odpade…

      Kajti spolna združitev je od Boga dano vezivo za povezovanje. Povezovanje koga: staršev!
      Za kaj že: ker otroci rabijo oba starša. Povezana, ne odtujena.

      Spoštovana gospa žena in mati! Naj vam sex z vašim možem ne predstavlja še ene nepotrebne neumnosti zraven ob že prenapolnjenem napornem urniku. Naj vam bo preprosto darilo, ki ga date vsem (VSEM) v družini. In darilo, ki ga dobite od moža, ker vam je zaradi tega sexa lažje zvest.

  3. Zato pa obstajajo prodajalke ljubezni in skoki čez plot.Noben pravi moški ženske ni osvajal zato,ker bi ob pogledu nanjo razmišljal,kako dobro bi se bilo pogovarjati z njo, ampak ker ga je spolno privlačila.Lahko si “moderne ženske”predstavljate,da ste kot narodni heroji,le da se ve”žrtvujete”za otroke in odnos.Odnos med moškim in žensko,kjer ni zadovoljujoče in redne spolnosti ni vreden nič.Gre samo za ekonomsko partnerstvo in dobro je da imajo otroci oba starša.Pišem iz vidika moških,ki imamo še hormon testosteron.Novodobni”moški”brez testosterona so pa lahko samo prijatelji z ženskami,da lahko skupaj jamrate kako vam je hudo in naporno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja