Le otrok sem …

20. novembra je svetovni dan otroka. Tudi za otroke se je v tem letu zelo veliko spremenilo, a si tega v nasprotju z nami ne znajo in zmorejo razložiti – veliko pa izražajo, pogosto z nezaželenim vedenjem. Če vsake toliko le zmoremo in se izza svojega stresa z mislimi preselimo v otroški svet in nanj pogledati skozi njihove oči, bi morda vse skupaj izgledalo nekako takole …


Le otrok sem …

Ne znam vam še povedati, kako se počutim in kaj potrebujem. Ne znam še nadzorovati mojih odzivov, vsaj ne tako, da bi bil ob tem iskren s svojimi občutji … vse skupaj je v meni še tako intenzivno, da se ne zmorem pomiriti sam. Potrebujem mirnega odraslega, ki me pomiri in me umirjanja tudi uči … mamica in ati me učita tega, pa vzgojiteljice v vrtcu.

Potrebujem odraslega, ki mi bo dal občutek varnosti, kadar me bo strah. Potrebujem odraslega, ki bo moja dejanja objel in jim postavil mejo, ob tem pa še vedno dovolil, da se počutim, tako kot se. Potrebujem odraslega, da razvozla moje vedenje.

Morda ob meni doma ni nikogar, ki bi me razumel in sprejel z vsemi občutji. Morda sem doma lahko le vesel … ko jokam ali se prepiram, ker želim biti slišan in upoštevan, imam občutek, da me nimajo več radi. Morda doma niti vesel ne morem biti, ker so vsi ves čas slabe volje … Morda sem doma ves čas v strahu, ker ne vem, kaj sledi – kdaj se bo očka razjezil in mamica zjokala.

Ne znam si še razložiti vseh občutij in dogodkov okrog sebe. Potrebujem odraslega, da me zavaruje pred tistim, česar še ne morem doumeti. Potrebujem odraslega, da mi da vedeti, da je varno, ne glede na vse, kar se okrog dogaja – in da bo še vse v redu. Potrebujem odraslega, ob katerem bom lahko jokal, kričal, se smejal in veselil. Potrebujem odraslega, ki mi bo dal občutek varnosti, kadar me bo strah. Potrebujem odraslega, ki bo moja dejanja objel in jim postavil mejo, ob tem pa še vedno dovolil, da se počutim, tako kot se. Potrebujem odraslega, da razvozla moje vedenje in začuti, da sta pod mojim norenjem le žalost in strah.

Morda je edini način, s katerim sem se naučil vzpostaviti stik, tako da nagajam … spodaj pa se skriva reka solz, ki je zajezena z močnim zidom. Strah me je, kaj bi se zgodilo, če se ta zid podre – strah me je neobvladljivosti čustev, ki bi bruhala iz mene … čustev, ki so bila toliko časa zakopana v meni, neslišana. Morda je moja vzgojiteljica edina, ki me sliši, razume in sprejema. Morda je vrtec moja edina varna baza, iz katere bom črpal tudi v odraslosti. Morda tam sproščam vso stisko, ki jo doma čutim … ker je edino tam prostor zanjo. In zdaj, ko te stiske v vrtcu ne morem sproščati, si le tako želim, da bi me kdo slišal, opazil, začutil.

Ampak … Odrasli bi me morali razumeti. Odrasli ste tu, da se potrudite najti špranjo v mojem jezu. Odrasli ste tisti, ki morajo vztrajati, takrat ko se zaprem vase. Jaz sem le otrok …«

Starši so prve osebe, ki bi otroku morale dati občutek, da je edinstven in nezamenljiv, da je odnos varen in temelji na zaupanju in spoštovanju. Ob starših bi otrok prvo moral imeti občutek, da je ljubljen točno tak, kot je.


Žal v realnosti povsod ni tako, pa naj si še tako želimo. Včasih smo odrasli tako vpeti v lastne stiske, da otrokovo spregledamo in od njega pričakujemo več, kot zmore. Dejstvo je, da je za nekatere otroke vrtec njihova edina varna baza – vzgojiteljice pa edine, ki jim dajo občutek varnosti. Za nekatere otroke je igralnica edini čist in varen prostor … včasih edini prostor brez ekranov, ki oddaljujejo vse male in velike duše. Včasih je otrokov edini varni odnos z njegovo teto, dedkom ali z mamico njegovega prijatelja.

Vsak odtenek varnega odnosa otroku da izkušnjo, iz katere lahko v odraslosti črpa v svojih odnosih. Prav nobena izkušnja slišanosti ni zaman. Otroci ne potrebujejo popolnih odraslih, potrebujejo pa dovolj dobre – takšne, ki se trudijo, iščejo nove poti in možnosti. V trenutni situaciji so mnogi otroci za njihov edini varni stik prikrajšani. Izjemno pomembno je, da kljub občutku nemoči in ujetosti ne obupamo ter iščemo poti, kako priti do otrok, za katere vemo, da imajo težjo situacijo. Klic po telefonu, pismo z risbico ali paket s piškoti lahko marsikateremu otroku dobesedno spremenijo dan ali teden, saj bo čutil, da ni pozabljen in da njegova najljubša vzgojiteljica še vedno misli nanj.

Nujno je, da spreminjamo zavest o otrocih in nanje gledamo kot na mala bitja, ki iščejo stik, so najbolj čista in ljubeča, pogosto le naša ogledala, ki pa lahko tako močno zabolijo.

Nujno je, da razumemo, da so le otroci. In otroci so naša prihodnost.