Lahko otroku namesto ekrana ponudim – sebe?

Foto: Shutterstock

Ne traja dolgo, ko se malčki ogrejejo za svojo prvo najljubšo risanko. Prve risanke so tako prikupne (in celo vzgojne!), da res ne vidimo v njih nobene škodljivosti. Poleg tega pa, hej, podarjenih nam je 30 dragocenih minut miru, ko lahko pripravimo kosilo, pospravimo po hiši ali si celo odpočijemo!

Posesti otroka pred ekran je videti kot povsem praktična in pozitivna rešitev za obe strani. Pa vendar skriva ogromno pasti …

Je sedenje pred ekranom in predvajanje »poučnih serij« res tisto, kar želimo, da našim otrokom ostane v spominih na otroštvo?

Kar nekaj zanimivih raziskav obstaja o tem, kako invaziven je vpliv tehnologije na razvoj možganov, na razvoj osebnosti, na sedanje in bodoče odnose z ljudmi okoli nas. In, nenazadnje, je sedenje pred ekranom in predvajanje »poučnih serij« res tisto, kar želimo, da našim otrokom ostane v spominih na otroštvo?

Toda – je brez pomoči ekranov ob majhnih otrocih sploh mogoče kaj postoriti? Da, je mogoče in še več kot to – celo bolj produktivni lahko postanete! In druga dilema: je malčka brez risank sploh še mogoče umiriti?

Zanka, v katero se zapletamo

Navadno malčka posedemo pred ekran z namenom odmora. Da se umiri on in da se mi »spočijemo« od njega. S čimer ni nič narobe, dokler to ne postane ponavljajoč vzorec. Dokler to ne postane način, s katerim se želimo od otroka umakniti. Ekran tako postane kratkoročna rešitev za glasnega trmastega otroka, za njegovo izražanje jeze, za njegov dolgčas in za naš ljubi mir.

Toda takšen kratkoročen in na videz neškodljiv kratek ogled risanke nima daljnoročnih pozitivnih posledic.

Otrok se nauči prosjačiti za pol ure risank ali iger. Bolj kot prosjači, bolj se v nas nabira jeza in večja je verjetnost, da bo otrok na koncu svoje tudi dobil. Za ljubi mir. Razvijata se torej dva negativna vzorca: otrok se nauči, da se z jokom vse doseže, jaz pa tega, da frustracijo najraje rešim tako, da jo priklopim na ekran, pa mirna Bosna.

Prvi ukrep, ki je pri opaženem smiseln, je urnik. Tako izsiljevanje ne pride v poštev, saj otrok točno ve, kdaj bo risanko dobil. Težji del je tu na staršu. Kajti delo je potrebno opraviti, mir, ki ga nujno potrebuje, pa je samo kratko rešitev stran. Bo torej popustil?

Izbrati težjo pot se tudi v tem primeru obrestuje!

Staršem je v trenutkih »krize«, ko bi najraje pred otroka postavili ekran, na voljo več izhodov.

Otrokom s serviranjem ekranov jemljemo dragocene izkušnje opazovanja sveta, interakcije z drugimi ljudmi in zavedanja samega sebe v okolju.

1. Otroka lahko v svoje delo vključimo. Pri tem se sicer res močno podaljša opravilni čas, toda hkrati se poveča povezanost med nami in otrokom, otroku pa predajamo tudi nova znanja. S sodelovanjem se otroci naučijo timskega dela, praktičnih sposobnosti, odgovornosti, pomoči drugim. Mi se ob tem učimo predvsem potrpljenja.
2. Vsega z otroki seveda ne moremo opraviti. Pripravimo seznam opravil, ki jih lahko, in seznam tistih, ki jih res ne moremo. Pri slednjih bo potreben ukrep pod točko 3.
3. Otroka naučimo, kako naj se zamoti sam. Če otrok tega ni navajen, bo proces daljši. A vreden napora, za starše in otroka samega. Uvedimo jih v svet knjigic, kock, sestavljank. Morda bomo z njimi morali to početi kar nekaj tednov in se postopoma odmikati, a bo vredno. Vse te dejavnosti otroka umirijo veliko bolj kot gledanje risank, kljub temu da navidezno ni tako.
4. Preglejmo svoje prioritete. Dobri odnosi, povezanost, mir, zdrav razvoj? Morda nas bo prevetrena lestvica vrednot spodbujala v trenutkih, ko bi najraje popustili.
5. Morda se nam zdi nemogoče, da bi v miru vse nakupili, se najedli ali prepeljali od točke A do točke B brez pomoči ekranov, a je vredno poskusiti in vztrajati. Otrokom s serviranjem ekranov jemljemo dragocene izkušnje opazovanja sveta, interakcije z drugimi ljudmi in zavedanja samega sebe v okolju.
6. V trenutku, ko se odločamo za »ljubi mir«, se osredotočimo na otroka – na njegove dejanske potrebe v izražanju želje po ekranu: mu je dolgčas, me potrebuje, je osamljen? Mu lahko namesto ekrana ponudim – sebe?

Vse te spremembe malčka in starejše otroke veliko bolj vključujejo v realno okolje, v vsakodnevna opravila, v odnose z drugimi. Starši pa smo veliko bolj organizirani. Bolj se počutimo vključeni v življenja drug drugega, bolj postanemo produktivni, otrokom pa pokažemo, kako se že zelo zgodaj lahko počutijo kot odgovoren del družine in družbe.