Končno se mi je posvetilo, zakaj starši otrokom ne zaplenijo telefonov

Foto: Shutterstock

Dolgo mi ni bilo jasno. Strokovnjaki že leta opozarjajo na škodljive posledice nenehne uporabe zaslonov pri otrocih. Pri tem so »škodljive posledice« zelo mil izraz. Miha Kramli, psihoterapevt z dolgoletnimi izkušnjami in vodja centra za zdravljenje odvisnosti, trdi, da osnovnošolci ne bi smeli biti lastniki pametnega telefona. Z razlogom! Današnje generacije mladostnikov, ki odraščajo s telefonom v roki, imajo bistveno več vedenjskih motenj, težave z depresijo, slabo samopodobo, koncentracijo, poslabšale so se jim kognitivne sposobnosti in telesna pripravljenost. Skratka, alarm zvoni na vseh frontah, starši pa to še vedno ignoriramo.

Zakaj otrokom ne privoščimo mirnejšega otroštva?

Že v drugem ali tretjem razredu ima kar nekaj otrok telefon. V petem razredu (torej pri desetih letih!) ga imajo vsi. No, skoraj vsi. Še vedno obstaja nekaj čudakov, ki svojim otrokom ne kupimo pametnega telefona. Pravzaprav nas je vedno več, čeprav smo še vedno v veliki manjšini. Seveda tudi naši otroci dobijo svoj odmerek zaslonov. Kadar ga potrebujejo, si izposodijo telefon od staršev ali domači računalnik. Oboje seveda uporabljajo pod nadzorom. Marsikatera družina si omisli tudi »neumen« telefon, ki ga otrok vzame s seboj, kadar mora poklicati starše. Skratka, možnosti je precej in otroci brez telefona še zdaleč niso odrezani od sveta.

Vedenje, ki sem ga naivno pripisovala otrokom in najstnikom, je bilo v resnici značilno za starše! Pretreslo me je, koliko odraslih ob 7. uri zjutraj iz žepa izvleče telefon. Družbena omrežja, filmčki na Youtubu, igrice.

Otroci brez telefona se več družijo, so bolj kreativni (ker jim je pač dolgčas), več se gibajo, več komunicirajo z družino, boljše spijo, imajo manj učnih težav. Zakaj se torej takšnih rešitev ne poslužuje več staršev? Se bojijo, da bo otrok izstopal? Jih nočejo prikrajšati? Se uklonijo nenehnim prošnjam otrok? Se jim zdi, da pač živimo v takšnem času?

Z zasvojenostjo imajo težave starši

Ko sta bila moja starejša otroka na poletnem vikendu s skupino otrok iz župnije, sta bila edina, ki nista imela telefona. Otroci so bili stari od sedem let naprej. Uganete, kaj so počeli? Čeprav so bili na morju, so večino časa gledali v zaslone. »Zdaj so že tako veliki, da brez tega pač ne gre,« mi je zatrdila ena od mam. Ni mi bilo jasno. Kako lahko starši otroke prikrajšamo za druženje, igre z žogo, karte? Kdo bi svojemu otroku želel kaj takšnega?

Posvetilo se mi je šele, ko sem cel dan preživela na avtobusu na izletu z zelo različnimi družinami. Pretreslo me je, koliko odraslih ob 7. uri zjutraj iz žepa izvleče telefon. Družbena omrežja, filmčki na Youtubu, igrice. Vedenje, ki sem ga naivno pripisovala otrokom in najstnikom, je bilo v resnici značilno za starše! Seveda ne za vse. Nekateri smo na avtobusu klepetali, si pripovedovali vice, peli in se šli družabne igre. Verjetno ni treba poudarjati, da otroci teh staršev niso imeli telefona.

Otroci nas posnemajo in nam sledijo. Lahko od njih pričakujemo kritično uporabo elektronskih naprav, če tega nismo sposobni sami?

Otroci nas posnemajo

Pred kratkim smo imeli na obisku osemletnega fanta, ki je povedal, da je v jezi razbil igralno konzolo. »Ampak sem hitro dobil novo. Oči ni zdržal brez nje,« se je pohvalil. Težav z zasloni v prvi vrsti nimajo naši otroci, ampak jih imamo mi. Mi smo tisti, ki jim s svojim zgledom kažemo, da ne moremo brez telefona in ostalih naprav. Otroci nas posnemajo in nam sledijo. Lahko od njih pričakujemo kritično uporabo elektronskih naprav, če tega nismo sposobni sami? Jim lahko omejujemo zaslone, če smo sami ves čas priklopljeni?

Sama sem bila prepričana, da z odvisnostjo od ekranov nimam kaj dosti težav. Telefon uporabljam relativno malo, tablice nimam, družbenim omrežjem ne sledim. Nato pa sem v roke dobila izjemno knjigo Digitalni minimalizem in pretresena spoznala, da imam težave. Tako kot jih imamo vsi. Tehnologijo pač usmerjajo giganti, ki na prvo mesto postavljajo dobiček, in ne naše dobrobiti. Se jim bomo znali upreti? In tehnologijo začeli uporabljati kot orodje, in ne kot nenehni motilec? Bomo k temu znali usmeriti svoje otroke?