Koliko pa tebi pomagajo mož in otroci?

Foto: Shutterstock

Ob omembi, da imam več kot je povprečno število otrok, mi pogosto zastavijo vprašanje – ali je zelo naporno. In potem v isti sapi rečejo – pa saj zdaj imaš že velike. Otroke namreč.

Pomoč. Pomoč?

Velikokrat me je že na tihem razjezilo, ko sem kje slišala pripombo, sicer mišljeno čisto dobronamerno in pohvalno, kako je kakšen mož priden, ker on pa da ženi res pomaga.

Zakaj me to jezi? Zato, ker s takimi besedami može, kdo ve zakaj – zaradi zgodovine, zastarele miselnosti, navajenosti na določeno poimenovanje – postavljamo v vlogo pomočnikov. Jemljemo jim kredibilnost. Žena je šefica, mož ji pa pomaga.

Meni mož pomaga, kadar česa ne zmorem sama, on pa je večji, močnejši, spretnejši, manj utrujen … Ko kuham in recimo nujno potrebujem kozarec paradižnikove mezge iz kleti ali ko sem v stiski s časom, pusti vse in opravi nekaj namesto mene. Ali ko se mi mudi od doma, pa ne najdem ključev.

Mnoge mlade ženske svoje ljubljene moške neizmerno razvajajo. Dokler sta mlada dva še sama, to nekako gre. Ko ženske sprejmejo vloge mamice, pa se stvari spremenijo.

Raje sodelovanje kot pomoč

Če je partnerska zveza na nivoju šef-pomočnik, potem je v trenutku, ko šef odpove, vse narobe. Ko »šef« zboli, ko ima napeto v službi, ko mora v porodnišnico …

Kdo takrat skuha, kdo opere perilo, kdo opazi, da je vse umazano in da so čevlji blatni, da ni narejena naloga otrok, da jih je ob četrtkih treba peljati v glasbeno, da je ob torkih popoldne verouk?

Ni boljšega, kot če je mož opolnomočen za vsa opravila doma. (In seveda, super je tudi, če se zna tudi žena znajti izven gospodinjstva in se recimo dogovoriti za menjavo gum in kupiti prave žarnice.)

Ko pridejo otroci

Čim se družina poveča, se domača opravila podeseterijo. Otroka je treba podojiti, previti, nositi, ga tolažiti, skrbeti za njegovo garderobo, zdravo prehrano …

Mnoge mlade ženske svoje ljubljene moške neizmerno razvajajo. Dokler sta mlada dva še sama, to nekako gre. Ko ženske sprejmejo vloge mamice, pa se stvari spremenijo.

Nekatere kar obupujejo nad spremembo, ki se je zgodila predvsem njim, le redke pa pomislijo, da je skrajni čas, da se del opravil nepreklicno preloži na očka. Ne, očku ni treba pomagati skrbeti za otročička. On lahko povsem samostojno prevzame podiranje kupčkov, pranje oblačilc in kopanje dojenčka. On lahko obiskom pove, da je mamica utrujena in da danes ni pravi čas za motenje. Očka lahko čez vikend skuha nekaj obrokov za v skrinjo, ki si jih bo mamica čez teden samo še pogrela, lahko prevzame nakupe v trgovini in kompletno čiščenje tal.

Ljubeč mož bo to storil brez pripomb, ljubeča žena pa se ne bo jezila, če ne bo vse narejeno čisto po njeno. Predvsem pa bo vse teklo lažje in mirneje, če si bosta redno pripovedovala, kaj želita in kaj potrebujeta.

“Če je partnerska zveza na nivoju šef-pomočnik, potem je v trenutku, ko šef odpove, vse narobe.”

Otroci rastejo

»A otroci že kaj pomagajo?« – »Ja, saj veste, bolj razmetavajo, kot pomagajo …«

Otroci morajo nekaj časa delati s starši, da se z opazovanjem naučijo delovnih opravil. Na začetku krajši čas pomagajo, kmalu pa lahko seveda kaj tudi naredijo povsem samostojno.

Že predšolski imajo svoje zadolžitve. Svoja umazana oblačila zvečer odnesejo v košaro s perilom. Krožnik od kosila lahko brez težav pospravijo za sabo v pomivalni stroj, lahko za silo pometejo, prinesejo iz hladilnika sestavine za večerjo, pripravijo pribor na mizo …

Nikoli ne bom pozabila, kako sem nekoč na začetkih svojih kuharskih poizkusov, kot še precej mlada deklica, spekla jabolčno pito, ki se je povsem ponesrečila. Kar razpadala je. Moj oče pa se je pogumno spopadel z njo in jo pojedel na edini možni način – z žlico. Zelo sem mu hvaležna za to izkušnjo. Ni me grajal, ni držal pridig, ni imel niti nagajivih pripomb. Samo spoštoval je moj trud.

V luči Ljubezni je delo v družini tako samoumevno kot objem.

Skoraj odrasli otroci

Dokler otroci živijo doma, so dolžni prispevati svoj čas in energijo tudi za to, da nam je vsem skupaj prijetneje. Večji kot so, bolj so enakopravni. To prinaša s seboj tudi odločanje o stvareh, ki jih starši najraje (še) ne bi prepustili. Tudi tukaj velja pravilo – več pogovora – manj napetosti.

Najstniki so sposobni imeti na skrbi pravzaprav celoten red v stanovanju. Naj vas ne zavede njihova soba. Pri nas je pravilo tako, da me njihova soba ne zanima, predeli hiše, kjer pa bivamo vsi, pa morajo biti taki, da se bova tam počutila dobro tudi starša. Torej mora biti vse ves čas kolikor toliko pospravljeno in čisto.

Najstniki se počutijo bolje, da jim ni treba vselej poskočiti na ukaz, ampak si lahko čas razporedijo po svoje. Praviloma se bolje odzivajo na zahteve v smislu – ta teden je potrebno zlikati vse perilo. Seveda mora biti jasen tudi rok, do kdaj opravljeno delo pričakujemo. Naj pa vas ne preseneti, če bodo likalno desko začeli iskati ob enajstih zvečer.

Vsi skupaj smo močnejši in uspešnejši

Vsi v družini si pomagamo in se dopolnjujemo. Eden je bolj usposobljen za eno, drugi za drugo. Moški so fizično močnejši, ženske so spretnejše pri čem drugem. Prav je, da to izkoristimo. Prav je, da upoštevamo tudi dejstvo, da ima vsak bolj in manj priljubljena opravila. Je pa nujno potrebno, da v sili znamo vsi vse.

In predvsem ne pozabimo, da je glavna Ljubezen. Če gledamo opravila, pa naj bodo še tako zoprna, skozi prizmo Ljubezni, nobeno ni ne pretežko, ne preveč dolgočasno. In v luči tega je delo v družini tako samoumevno kot objem.