Ob medijski odmevnosti novice, da v Murskosoboški škofiji ukinjajo botre, je veliko manj razburjenja povzročila druga novost, in sicer prestavitev birme s konca osnovne šole na peti razred. Čustvena navezanost na botre je očitno precej bolj občutljiva tema kot starost, pri kateri smo pripravljeni na prejem zakramenta. Marsikdo si je na tihem celo oddahnil, češ, super, nekaj let verouka manj. Pa vendar gre za vprašanje, ki nikakor ni nepomembno.
Birma pri starosti 10–11 let?
Odločitev Murskosoboške škofije za birmanje mlajših otrok odpira vprašanje glede pristopanja k samemu zakramentu. Vsi vemo, da trenutno stanje, v katerem birma za 90 % mladih predstavlja mejnik odhoda iz Cerkve, ne deluje. S tem nimamo težav samo v Sloveniji, ampak v celotnem zahodnem svetu. Tega, da se peščica mladih čez leta vrne v naročje Cerkve, ne moremo imeti za izgovor. Vsi vemo, da so potrebne spremembe, manj pa smo prepričani glede tega, kakšne naj bi bile.
V tej luči je poteza Murskosoboške škofije, ki je začela uvajati novosti, pohvalna. Ob samem premiku birme na peti razred se sicer postavlja pomislek, ali ne gre za spremembo po liniji najmanjšega odpora. Petošolci, tik pred puberteto, so pač lažje vodljivi in manj naporni od devetošolcev. Verouk v zadnji triadi marsikje spominja na skupinsko čakanje (tako katehetov kot najstnikov), da bo že enkrat konec. Skrajšanje počasnega odmiranja se v tem kontekstu sliši smiselno, čeprav je vprašanje, ali bo prineslo sadove, ki si jih želimo – torej bolj zavzeto vključenost mladih v Cerkvi.
Čustvena navezanost na botre je očitno precej bolj občutljiva tema kot starost, pri kateri smo pripravljeni na prejem zakramenta.
Vendar je pri takšnih spremembah namesto kritiziranja bolj smiselno počakati na rezultate. V petih ali desetih letih bo jasno, ali je murskosoboška odločitev ustrezna in kakšne sadove prinaša. Če jih bo, krasno! Lahko jih bomo posnemali. In če ne, bomo pač vedeli, kaj ne deluje. Iz napak se učimo. Najslabše je, če iz strahu pred neznanim ne naredimo ničesar. Ob tem lahko omenimo, da v pravoslavni cerkvi birmajo že majhne otroke. Podobno kot naše (odrasle) katehumene, ki zakrament birme prejmejo hkrati s krstom in obhajilom.
Stara šala pripoveduje, kako so imeli duhovnik, pastor in rabin vsak na svojem podstrešju težave z netopirji. Pastor in rabin sta poskušala vse mogoče, vendar jih nikakor nista mogla pregnati. Duhovnik pa se jih je znebil v enem samem dnevu. Ko sta ga pastor in rabin prosila, naj jima zaupa svoj recept, jima je rekel: »Samo birmal sem jih, pa jih nisem nikoli več videl!«
Birma v srednji šoli?
Po drugi strani je slišati vse več pozivov, da bi birmo premaknili na kasnejše obdobje, torej na sredino srednje šole. Glede na to, da gre pri zakramentu birme za zavestno odločitev, da želimo vero živeti kot odrasli kristjani, se takšna pobuda sliši smiselno. V vsaki župniji imamo zagrete (sicer običajno maloštevilne) mlade, ki sodelujejo pri mladinskem verouku, skavtih, pevskem zboru, kot animatorji. Verjetno bi bilo bolj logično, če bi zakrament birme prejeli oni, kot če ga podeljujemo celotni generaciji veroučencev, med katerimi jih večina ne do birme ne do Cerkve nima nikakršnega odnosa.
Število birmancev bi ob takšni spremembi gotovo drastično upadlo, vendar se moramo vprašati, ali je naš cilj količina ali kaj drugega. Večina »odpadlih« birmancev, ki z Bogom in Cerkvijo ni uspela stkati osebnega odnosa, se v Cerkev vrne samo še za kakšen žegen, cerkveno poroko in morda za krst svojih otrok. Ali pa še to ne, glede na sodobne trende. Morda je čas, da povezanost birme z osebno zrelostjo in resnično odločitvijo za Boga začnemo uresničevati tudi v praksi.
Morda je čas, da povezanost birme z osebno zrelostjo in resnično odločitvijo za Boga začnemo uresničevati tudi v praksi.
Birma takrat, ko je najstnik pripravljen?
Morda najzanimivejši primer glede starosti, pri kateri gredo mladi k birmi, prihaja iz Kanade. O njej piše svetovno znani katoliški duhovnik James Mallon v svoji pronicljivi knjigi Božja prenova: Od vzdrževanja do misijona v župniji (Družina, 2021). V župnijah, ki jih vodi (ali jih je vodil), je uvedel preprosto pravilo: NI določene starosti, pri kateri gredo mladi k birmi. K birmi gredo, ko so pripravljeni.
Se sliši preveč enostavno? Kako deluje?
Mallon pravi takole: »[V naši župniji] nimamo običajnih birmanskih razredov in ne določene starosti ali razreda za prejem tega zakramenta. Birmanski ’razred’ se imenuje Cerkev. Poteka vsako nedeljo pri srečanju, ki ga imenujemo maša. /…/ Naš mladinski program vključuje mlade, stare od dvanajst do sedemnajst let, in poteka primerno njihovi starosti. Ko se mlad človek pridruži programu, lahko zaprosi za prejem zakramenta birme, ne glede na svojo starost. Mladi, ki so verni, izhajajo iz vernih družin in se redno udeležujejo maše, hitro postanejo kandidati za birmo. Po birmi bodo nadaljevali z vsem, kar so počeli prej. Še vedno bodo hodili k nedeljski maši in sodelovali v mladinski skupini. Kandidatom dodelimo mentorja iz ekipe za mladino; od njih se zahteva, da pridejo na nekaj dodatnih ur, kjer spoznavajo teologijo birme, in se udeležijo duhovnih vaj. Na začetku novega leta določimo mlade, ki bodo spomladi pristopili k birmi.«
V župnijah, ki jih vodi (ali jih je vodil), je uvedel preprosto pravilo: NI določene starosti, pri kateri gredo mladi k birmi. K birmi gredo, ko so pripravljeni.
Skratka, mladi morajo najprej aktivno sodelovati v Cerkvi, se udeleževati svete maše in mladinskega verouka, obenem pa pokazati osebno zavzetost in sami oceniti, da so pripravljeni in da si želijo prejeti zakrament.
Kako se obnese takšen pristop? Mallon pravi, da se je število birmancev zmanjšalo za 40 %, vendar kar 80 % mladih po zakramentu birme nadaljuje z življenjem vere v Cerkvi. V primerjavi s »starim sistemom«, kjer je 75 % birmancev za vedno izginilo iz Cerkve, je rezultat navdušujoč.
Ob tem Mallon poudarja, da je ključna vizija – ne samo birmanske pastorale, ampak župnije in Cerkve v celoti. Smo iz pasivnih uporabnikov pripravljeni postati živi Jezusovi učenci, ki živijo iz zakramentov in oznanjajo Kristusovo veselo novico svoji okolici?
Oglejte si še:
Peter Pučnik: “Če je otrok iz družine prinesel samo odprto srce za Boga, je to že veliko.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!