
Soočeni z referendumskim rezultatom, ki nikakor ne kaže na entuziazem volivcev nad uvajanjem evtanazije, so predlagatelji zakona o evtanaziji stopili korak nazaj. O evtanaziji zdaj sploh ne govorijo več, breme vbrizganja strupa pa so z zdravnikov prevalili na pacienta. Vse ostalo sicer ostaja na plečih zdravnikov, ki pa jim ponujajo tudi ugovor vesti. Koalicija bo tako zdaj samomor s pomočjo skušala uveljaviti z nekaj več varovalkami na začetku in do končnega cilja priti šele po korakih.
Kljub dodatnim varovalkam pa zakon pomeni resen in nevaren, verjetno težko povraten eksperiment s slovensko družbo, ki ima že brez tega hude težave s samomorom. Prinaša pa tudi nekaj rešitev, ki pa bi bile uporabne na drugih področjih.
»Samomor je pomembno vprašanje javnega zdravja v Evropi, saj je povprečna stopnja razširjenosti samomorov 13,9 na 100 000 prebivalcev (Svetovna zdravstvena organizacija). V številnih družbah je samomor še vedno tabu. Vendar pa se preprečevanju samomora namenja vedno več pozornosti po vsej EU, z razvojem akcij, programov preprečevanja in nacionalnih strategij preprečevanja za izboljšanje duševnega zdravja in zmanjšanje števila smrti zaradi samomora,«
Tako se začne uvod v splošne smernice za preprečevanje samomora, ki jih je izdal NIJZ in zaenkrat še veljajo. No, če se uresniči namera vladne koalicije glede uzakonitve samomora s pomočjo, bodo obstoječe smernice postale ovira uradni vladni politiki. Ta namreč želi ljudem omogočiti, da si življenje vzamejo ob asistenci zdravstvenega osebja. No, smernice pa bodo zaenkrat veljale za mladoletnike. Tem samomor s pomočjo zaenkrat, po vladnem predlogu zakona, še ne bo omogočen.
Koalicija bo tako zdaj samomor s pomočjo skušala uveljaviti z nekaj več varovalkami na začetku in do končnega cilja priti šele po korakih.
Ustrašili so se javnosti
Po tem, ko je koalicija vprašanje medicinske usmrtitve postavila na referendum, s katerim je na Evropske volitve skušala privabiti več svojih volivcev, je prvotni zakon o evtanaziji popravila, in njegovo vložitev v parlament napovedala še za ta mesec.
Na posvetovalnem referendumu, kjer je koalicija pričakovala odločen »DA« medicinski usmrtitvi oz. evtanaziji bolnih in ostarelih, je vladi pritrdilo le nekaj več kot polovica tistih, ki so se referenduma udeležili oz. 54,89 %. Ob spoznanju, da bi v resni referendumski kampanji precej verjetno izgubili, so pripravljavci zakona, glavni promotor je društvo Srebrna nit, staknili glave in zakon nekoliko predrugačili.
Javnost so tako te dni obvestili, da evtanazija po novem sploh ni več predvidena, češ, da je medicina v zadnjega pol leta toliko napredovala, da si smrtonosno tekočino zdaj pacienti lahko vbrizgajo kar sami. Kot pravijo so dodali tudi več varovalk in ugovor vesti tako za zdravstvene delavce kot za farmacevte. Spomnimo, taista koalicija je še nedavno s pompom ugovor vesti za farmacevte odstranila iz zakona o lekarniški dejavnosti. Za dobro mero so tistim, ki si želijo umreti povsem naravno, dodali še pravico, da se v naprej odpovedo paliativni sedaciji.
Na ta način, kot predlagatelji pravijo sami, skušajo zmanjšati število nasprotnikov legalizacije končevanja življenj starostnikov in težkih bolnikov.
Kljub »izboljšavam« predlog še vedno pomeni tudi degradacijo človekovega dostojanstva
Kaj je torej drugače?
Predlog zakona o evtanaziji, ki ga je prvotno pripravila Srebrna nit je bil eden najbolj grozljivo odprtih zakonov, kar jih poznajo kjerkoli na svetu, primerljiv s Kanado, kjer so na tem področju šli že najdlje. Z novim predlogom tako predlagatelji stopajo korak nazaj.
Za razliko od prvotnega predloga, kjer je za smrt zadoščala že subjektivna ocena pacienta, da neznosno trpi, mora zdaj tudi zdravnik presoditi, da gre za hudo neozdravljivo bolezen ali okvaro. Kljub temu definicija še vedno določa, da »je zdravljenje izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja,« kar dopušča širok spekter razlogov, tudi takih, ki niso zgolj neznosne bolečine, kot sicer radi prikazujejo predlagatelji. Je pa dodano, da se pravice ne da uveljavljati na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni.
Če je prejšnji zakon predvideval, da bi smrtonosno učinkovino vbrizgal zdravnik, je zdaj ta v rokah pacienta, ki končuje življenje – je pa vse ostalo v tem postopku še vedno v rokah zdravnika. Zakon predvideva tudi, da mora biti pacient torej zmožen učinkovino vzeti sam in se o tem tudi odločiti. Tako je izločeno tudi vnaprejšnje podajanje soglasja za tiste, ki morda zaradi demence ali drugih razlogov ne bi bili sposobni odločati o sebi v času, ko bi bila nad njimi izvedena evtanazija.
Dokaj dobro je urejen tudi ugovor vesti, ki je bil v prvotnem predlogu praktično onemogočen.
Trenutni zakon je pač, »kompromis« kot pravijo sami, da se snežena kepa pač začne valiti.
Kljub »izboljšavam« predlog še vedno pomeni tudi degradacijo človekovega dostojanstva
Kljub uvedenim varovalkam in odpravi najhujših predlogov iz prvotnega zakona, pa zakon še vedno prinaša uzakonitev samomora s pomočjo v družbo, ki ima že brez tega s samomorom hude težave. V Evropski uniji se zanj pogosteje odločajo le Litovci in Latvijci.
Dekriminalizacija takšnega početja daje napačen signal družbi in jo z uvedbo te »možnosti«, v življenju nepovratno predrugači in bistveno spremeni vrednost in vrednoto človeškega življenja v družbi.
Ne glede na smele napovedi, da do zlorab po tem zakonu ne more priti, nas izkušnje iz držav, ki so podobne ukrepe uvedle pred nami učijo, da v teh primerih pač ni 100% zaščite pred zlorabami. Četudi morda po tem zakonu ne bo mogel nekdo drug proti volji pacienta vbrizgati učinkovine, to pritiska svojcev, ki so naveličani skrbi za onemoglega sorodnika, ne bo zmanjšalo. Že samo zavedanje, da je ta možnost omogočena, je pritisk na bolnika sama po sebi.
Sčasoma pa tudi na koga drugega. Celo predlagatelji sami priznavajo, da je postopek pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, cenejši od paliative in zdravstvene oskrbe pacienta, da drugih področij, kot je pokojninski sistem niti ne omenjamo. Ekonomske motivacije odločevalcev, sploh v luči staranja prebivalstva ni mogoče prezreti.
Prav tako ne motivacije predlagateljev. Zakon namreč še zdaleč ni končna postaja. Je »vstopna točka« v sistem, ko se življenje lahko arbitrarno konča. Prav ta korak pa je za predlagatelje ključen. Ko je življenje enkrat relativno, se arbitrarno postavljene omejitve bistveno lažje prestavlja. Kje je vmesni cilj, pa so pri Srebrni niti že pokazali, s prvotnim zakonom, ki so ga pripravili. Ta trenutni je pač, »kompromis« kot pravijo sami, da se snežena kepa pač začne valiti.
Zakon namreč še zdaleč ni končna postaja. Je »vstopna točka« v sistem, ko se življenje lahko arbitrarno konča. Prav ta korak pa je za predlagatelje ključen.
Dobre rešitve, ki bi jih bilo vredno izkoristiti
Zakon pa uvaja tudi nekaj dobrih rešitev. Denimo ureditev ugovora vesti. Koalicija je pokazala, da je zmožna tudi razumeti ugovor vesti, torej ni razloga, da ga ne bi omogočili tudi na drugih področjih.
Še bolj zanimiv pa je sam postopek, ki so ga predvideli za pacienta, ki se poda na pot končanja življenja. Čeprav na tem področju zadeva ni posebej smiselna, saj si kot družba ne bi smeli želeti ureditve, ki ostarele implicitno sili v smrt, je sama zasnova predvidenega postopka lahko izjemen zgled, kako pa bi dejansko lahko naredili velik korak na drugem koncu življenja – pri splavu.
Zakon predvideva, da pacient preden mu komisija odobri končanje življenja, najprej opravi pogovor z zdravnikom, nato ima vsaj tri dni časa za razmislek, preden pogovor opravi znova, nato ga oceni psihiater in šele nato o primeru odloča komisija. Zavedajoč se, da gre vendarle za končanje življenja, so predlagatelji postopek vzeli resno. In vsekakor bi ga veljalo posvojiti – pri vprašanju splava.
Sama zasnova predvidenega postopka je lahko izjemen zgled, kako pa bi dejansko lahko naredili velik korak na drugem koncu življenja – pri splavu.
Glede na to, da tudi pri splavu ugasne vsaj eno človeško življenje, bi bil korak v pravo smer posvojitev postopka, ki so ga predvideli za samomor s pomočjo. Torej dva pogovora z materjo o vseh možnostih, natančna seznanitev s postopkom, ki bi vključevala tudi ultrazvok in morda poslušanje bitja srca, vsaj tri dni časa med obema pogovora, pogovor s svojci in poudarek na možnost odstopa od postopka v kateremkoli trenutku.
Četudi je to, kar skušajo doseči predlagatelji zakona morbidno, pa nam nekatera orodja, ki jih pri tem uvajajo lahko pridejo še kako prav kje drugje, v boju za življenje.
Poglej tudi:
Dr. Urh Grošelj: “Po tem, kar naredimo za umirajoče, se meri celotna družba”
Mag. Urška Petak: “Na smrt starša ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Tako kot pri vseh temah v SLoveniji, je tudi pri temi neozdravljivo bolnih ljudi in trpečih samo črno – belo, levi – desni. A v 21. stoletju premoremo kaj več kot delitev na dva pola? Resnično ne razumem, zakaj tudi mediji to spodbujate!
Za vsako temo so potrebni pogovori, debate, spoštljiv pogovor, raziskovanje, poslušanje drug drugega, ne pa neki predsodki do drugače mislečih. To počneta obe strani.!
Meni je še bolj grozljivo to, da delajo samomore mladi ljudje! Na videz zdravi, mladi ljudje, ki so šele začeli živeti! Se je kdo vprašal, koliko mladih ljudi se je obesilo, skočilo z mosta, si rezalo žile…To je mnogo hujše. Stari ljudje so vsaj dali svoje življenje skozi (kljub vsemu je vsako življenje sveto), jih pa človek vseeno laže razume, če so se naveličali živeti, še posebej, če trpijo hude bolečine, so priklenjeni na posteljo, itd….
Kljub vsemu upam, tudi, če bo zakon sprejet, da ne bo kakšnega navala.
Ravno včeraj sem govorila po telefonu s sorodnico in mi je povedala, da njen stric, star že blizu 90 let, brez obeh nog, kakšno neverjetno voljo ima do življenja, kako se sam spravi s postelje na voziček in kako se pri mizi trudi še kaj narediti…
Vsak primer je drugačen, vsak človek je drugačen.
Predvsem pa ne lagati, da je medicina zmožna obvladati vsako bolečino, ker to ni res! Znanka, ki je dolga leta delala v DSO kot medicinska sestra, mi je povedala, da ljudje še nikoli niso toliko trpeli za umreti, kot trpijo sedaj, ker jim nikakor ne smejo dovoliti umreti in jih morajo oživljati in spravljati nazaj v življenje.
Bodimo realni. Molimo za srečno zadnjo uro, da nas bo Bog poklical k sebi, ko pride naš čas in ne bo prehudega trpljenja. Da ne bomo mučili sebe in vseh okrog nas.
modro morje: “Molimo za srečno zadnjo uro, da nas bo Bog poklical k sebi, ko pride naš čas in ne bo prehudega trpljenja. Da ne bomo mučili sebe in vseh okrog nas.”
Molitvi bi dodal le še prepustitev odločitve Bogu in sprejetje trpljenja, ki ima svojo vrednost in smisel. Kristjanom je Jezus zgled življenja.
“»Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.«
(Lk 22, 42)
Bravo, bravo, modro morje, za tale komenar. Z vsem se v celoti strinjam.!
To je samo igranje z besedami. Noben se ne more igrati Boga. Ker kdo se igra Boga, prej ali slej družba doživi padec. Kot sem pred veliko časa prebrala roman Gospodar sveta, ki je bil že napisan leta 1907. Vse to se sedaj dogaja. Človek je gospodar in posvetni humanizem je zamenjal Boga. Priporočam v branje ta roman. Robert Hugh Bensa je na žalost že vnaprej videl kaj se bo zgodilo. Kot pri vseh drugih državah je bilo najprej mišljeno samo hudo bolni, pa vemo kje so sedaj. V Kanadi ponudijo avtenazijo kar vsem ( rakavim bolnikom, pa tetraplegikom itd), namreč prevelik strošek je zdravljenje, majhen umor. Človek je predmet, ni več osebnost. Glede samomora, pa je treba ljudem pomagati. Pri meni je babica popila tablete, bilo ji je nato žal, vendar uničena jetra umrla, sestrična pa pod vlak šla. Tako, da to je zelo delikat stvar. Mene ne prepričajo.
Samoubijejo se ljudje, ki se lahko. Mladi in zdravi. Tem noben “bog” ne pomaga, niti tale portal. Trpijo pa tisti, ki se ne morejo fentati. Tudi tem noben “bog” ne pomaga. Nekoč je Bog jemal, potem pa smo ga izgnali. zdaj Bog ne jemlje več in prepušča tudi to nam. Zato eni v nedogled razpadajoči pri živem telesu trpijo usodo, dokler srce ne odpove ali pa kak organ dovolj zagnije, da zastrupi kri do mere kolapsa. In tem, ki so medicinsko in duhovno nerešljiv problem bi “dvolični čistuni” radi podaljševali življenje in nabirali politične točke. Vemo, kako to gre. Vladi se že od dneva 1 (in ne od dneva 101) nastavlja vse mogoče ovire, polena, tudi laži in trojance, da bi bili kar se da neuspešni. Nato se to neuspešnost oglašuje kot izvorni greh vlade, ter razlog zakaj jo je treba zamenjati. Tisti ki vidimo, videvamo 4. etapo iste igre. In vse kaže, da bo doktor mandatov ponovno uspešno izvedel ta svoj mojstrsko izdelan ena-in-isti trik. Konec kocnev narod potrebuje tega mandatarja vsake nekaj let, dokler ne bomo kolektivno dozolreli, da bomo taki politike rekli NE. Ampak takrat bom jaz že zelo star. Ali pa se bom fental. En danes že pokojni gospod mi je povedal, da je treba na bolezen misli, ko si zdrav – vedno je imel krizni budget in nekaj premoženja. Ter da moraš na smrt mislit, ko si živ in še lahko. Imel je kupljen grob, na strani za stroške pogreba. In bistvo: Ko je videl, da je neozdravljivo bola, je zahteval izpust iz bolnice, ker ni hotel jemati postelje nekomu drugemu, še lnabavit določene pripomočke in storil samomor. Še pred tem pa je vsaj namignil, če ne že povedal več osebam, da je to to in da lahko z njim še spijemo zadnje pivo / kavo / čaj. Nato smo ga en dan zasledili v osmrtnicah. Godpod z jajci! Zase upam, da ne bom doživek nenadne nesreče ali kolapsa, zaradi česar ne bi mogel poskrbeti za moj odhod po mojih pogojih. Namreč, glede na tele hinavce po naši državi, ki jim ni nič sveto, ne moreš nič verjeti v kako demokratično urejeno rešitev. Če že živimo po tujih pravilih, pa menda lahko vsaj odidemo po svojih!