Smo se na referendumih borili zaman?

Foto: Peter Merše

Z vložitvijo novele zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo se zdi, da je padel še zadnji branik, ki smo ga Slovenci izbojevali na treh družinskih referendumih. Ob dejstvu, da je aktivistično Ustavno sodišče povsem povozilo večkrat jasno izrečeno voljo ljudstva in civilizacijske norme, se marsikomu upravičeno morda poraja vprašanje – so bili trije referendumi zaman? Kdo bi morda celo obupal in zamahnil z roko, saj je tako in tako vseeno. Kljub žalostni realnosti na področju zakonodaje pa je situacija vendarle bistveno drugačna.

Slovenci smo lahko ponosni, da smo verjetno edini narod na svetu, ki se je trikrat izrekal o zakonodajni zaščiti otrok, materinstva in očetovstva in trikrat izrekel jasen proti grobim posegom v te svetinje.

Ko je woke levici spodletelo še tretjič, na referendumu leta 2015, je tedaj poslanka vladne SMC, prej in po tem pa sodnica v Mariboru Jasna Murgel na svojem Facebooku zapisala: »Bomo delali naprej. Eno leto hitro mine. Bomo vmes zamenjali US.« Napoved o »napakiranju« ustavnega sodišča se je uresničila in ekstremno aktivistična večina na ustavnem sodišču je že pred slabimi tremi leti najprej zahtevala uzakonitev homoseksualnih porok in posvojitev otrok v homoseksualne skupnosti, konec preteklega leta pa še oploditev z biomedicinsko pomočjo za samske ženske in ženske v lezbičnih skupnostih. Vlada je tako pripravila bolj ali manj enak zakon, kot smo mu Slovenci leta 2001 jasno rekli ne s kar 72,36%.

Več o tem v prispevku: Ustavno sodišče in koalicija v imenu odprave domnevne diskriminacije povozili dobrobit otrok, ki je temelj civilizacije

Je bil torej referendumski boj zaman? Daleč od tega.

24 generacij otrok v Sloveniji nismo zavestno prikrajševali za očeta

Z referendumom leta 2001 smo efektivno preprečili za naslednjih 24 let, da bi v Sloveniji z biomedicinsko pomočjo zavestno ustvarjali otroke, ki nimajo očetov in celo niti nimajo pravice vedeti, kdo je njihov oče. 24 generacij otrok je bilo pred tem obvarovanih. Ne le to, za celih 10 let se je nato praktično ustavilo vsiljevanje LGBTQIA+ agende v zakonodajo, posledično smo lahko prepričani, da je bilo tudi vsiljevanja te ideologije v šole, vrtce, pop kulturo in ostale sisteme v državi, da ne govorimo o financiranju, opazno manj, kot bi tega bilo, če bi takrat zakon obveljal. Za 10 let smo ustavili tudi prodor posvojitev v homoseksualne pare.

Preprečili smo, da Slovenija ni postala eksperiment vsiljevanja teh agend v družbo. Lahko smo prepričani, da če bi uspeli leta 2001, bi bistveno prej kot leta 2022, skoraj zagotovo pa tudi prej kot leta 2009 sledili nadaljnji poskusi rušenja temeljev družbe. Do danes bi verjetno bili primerljivi z najbolj »naprednimi« državami, kjer so klinike za pohabljanje zdravih otrok, zatrta svoboda govora na tem področju, uzakonjena nevtralna stranišča, tekmovanja bioloških moških z dekleti, še bolj bogato financirano iz javnega denarja mavrično pranje možganov že od vrtca naprej.

Če opozarjamo na sporne prakse, ki se kljub temu dogajajo po slovenskih šolah, lahko samo prosta pot perverzne domišljije oceni, kje bi bili, če bi referendume na tem področju izgubili.

Ne le branik za Slovence, ampak tudi zgled za soseščino

Da smo se Slovenci tedaj postavili po robu woke ideologiji z ljudskim glasovanjem pa ni zaščitilo le slovenskih otrok, ampak tudi mnoge druge v naši soseščini, posebej na vzhodni strani železne zavese. Slovenci smo v vzhodnem bloku dolgo veljali za enega najbolj »naprednih« narodov, v pozitivnem in negativnem pomeni besede in v marsičem smo bili, posebej pred finančno krizo tudi zgled.

Če bi skrajna levica uspela v Sloveniji, posebej leta 2001, bi bila to odskočna deska tudi za Hrvaško, Češko, Slovaško, Madžarsko in še koga. Še več, prav uspeh na družinskem referendumu leta 2012 je opogumil hrvaško iniciativo U ime obitelji [V imenu družine], ki je na hrvaškem z ustavnim referendumom zakonsko zvezo kot zvezo moža in žene zapisala v ustavo.

Ko je voditeljica iniciative Željka Markić opazovala dogajanje v Sloveniji leta 2012 je bila prepričana, da tega referenduma ne bomo zmagali. Ko smo ga, se je tudi sama lotila iniciative na Hrvaškem.

Čas in dragocene izkušnje

Referendumske aktivnosti so slovenski civilni družbi kupile tudi precej časa, da se lahko danes bolj pripravljena spopada s podobnimi in novimi izzivi. Res je, da smo slovenski kristjani na lovorikah vsaj nekoliko zaspali in tega časa nismo izkoristili v celoti, kot bi ga lahko, da bi imeli danes bistveno bolj vitalno mrežo civilne družbe, ki bi »fajtala« naprej, a je imamo kljub temu bistveno več, kot bi je imeli, če se v referendumske kampanje ne bi podali.

Poleg tega so nam referendumi kupili čas, da četudi je danes marsikaj v povojih, sploh imamo možnost, da to razvijamo, saj še nismo v popolnem enoumju na tem področju, referendumi pa so nam dali tudi ključne izkušnje in povezave med ljudmi, da je nadaljnje delovanje nekoliko lažje.

Moralna zadoščenost

Na to, da imamo aktivistično ustavno sodišče nimamo prav veliko vpliva. Smo pa uporabili vse demokratične možnosti, ki so nam bile na voljo, da smo zaščitili svoje otroke. V prihodnost zremo kot moralni zmagovalci, ki so se pripravljeni boriti za svoje otroke, svobodo in prihodnost. Morda smo izgubili bitko, kjer nismo imeli možnosti zmagati. Morda imamo oblast s totalitarnimi težnjami. Ampak smo, kot bi rekli naši nasprotniki, »na pravi strani zgodovine.«

V pripravah na enega izmed Pohodov za življenje je Željka Markić, ko je obiskala ekipo pripravljavcev povedala, da je pomembno, da se naš glas sliši, tudi če nam zakonodaja v tem trenutku ni naklonjena. Pomembno je, za naše zanamce, da bodo vedeli, da se niso vsi strinjali z zablodami časa. Kot se v času suženjstva v ZDA niso vsi strinjali z njim. Bili so glasovi, četudi zatirani, ki so zahtevali svobodo sužnjev. Sčasoma so jo dosegli. Če ne oni, pa njihovi potomci, nasledniki, dediči. Ampak danes vemo, da se niso vsi strinjali s suženjstvom.

Enako bo nekoč tudi s zablodami posvojitev, umetnih oploditev, splava in podobnih. Prav zaradi truda v referendumskih kampanjah, pa bomo nekoč ponosno lahko rekli, ni bil ves narod za to. Še več, niti ne večina. To nam je vsilila peterica aktivističnih ustavnih sodnikov, ki so podaljšek najbolj radikalno levičarske vladne koalicije v samostojni Sloveniji.

Na obzorju nove fronte

In zato v nobenem primeru ne bo zaman boj proti napovedanemu zakonu o evtanaziji – medicinski usmrtitvi oz. samomoru s pomočjo, kot ga imenujejo, pa tudi takšnim in drugačnim aktivnostim na drugih področjih, ki so in še bodo na udaru.

V ZDA je trajalo skoraj 50 let, da so odpravili odločbo Roe proti Wade. Ampak to ni bilo 50 let čakanja, ampak 50 let trdega dela, aktivnega boja, organiziranja Pohodov za življenje, centrov za nosečnice, mladinskih krožkov, političnega lobiranja in podobnih aktivnosti. Tudi pri kakšni od naših zgodb bo morda trajalo desetletja, da odpravimo škodo, ki jo izvaja totalitarno nastrojena radikalno aktivistična vladna koalicija. Ampak zmagamo pa lahko samo, če se že danes lotimo dela.

Zato trije referendumi še zdaleč niso bili zaman, in tudi morebitni četrti ne bo. Ravno zaradi njih smo že prihranili desetletja in bomo morda prihranili desetletja tudi v prihodnje. Dali smo zgled, navdih, nabrali izkušnje in ustvarili vezi. Samo odločiti se moramo, da nam je tudi v prihodnje pomembno, da zaščitimo naše otroke, našo svobodo in našo prihodnost.